Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) NOVEMBER 2014

»Ljudstvo, katerega Bog je Jehova«

»Ljudstvo, katerega Bog je Jehova«

»Srečno je tisto ljudstvo, katerega Bog je Jehova!« (PS. 144:15)

1. Kaj nekateri menijo glede tega, ali ima Bog svoje ljudstvo na zemlji?

MNOGI razmišljajoči ljudje danes odkrito priznavajo, da vodilne religije, pa najsibo krščanske ali druge, zelo malo naredijo za dobrobit človeštva. Nekateri se strinjajo, da religije s svojimi nauki in vedenjem Boga predstavljajo v napačni luči, in zato nimajo njegovega odobravanja. Po drugi strani pa verjamejo, da so v vseh religijah iskreni posamezniki, ki jih Bog vidi in sprejema kot svoje častilce na zemlji. Ne zdi se jim potrebno, da bi morali takšni posamezniki pretrgati stike s krivo vero, zato da bi lahko častili Boga kot ljudstvo, ločeno od drugih. Toda ali tudi Bog razmišlja tako? Na to vprašanje si bomo odgovorili tako, da bomo pregledali del svetopisemske zgodovine Jehovovih pravih častilcev.

ZAVEZNO LJUDSTVO

2. Kdo so postali Jehovovo ljudstvo in po čem so se razlikovali od drugih ljudstev? (Glej sliko pri naslovu.)

2 Jehova je imel že v 20. stoletju pr. n. št. na zemlji svoje ljudstvo. Za Abrahama piše, da je »oče vseh tistih, ki  verujejo«. Bil je poglavar družine, ki je štela na stotine članov. (Rim. 4:11; 1. Mojz. 14:14) Voditelji v Kanaanu so ga imeli za »Božjega kneza« in so ga spoštovali. (1. Mojz. 21:22; 23:6) Jehova je z Abrahamom in njegovimi potomci sklenil zavezo. (1. Mojz. 17:1, 2, 19) Bog mu je rekel: »Moja zaveza, ki jo boste izpolnjevali, zaveza med menoj in vami ter tvojim semenom, pa je tale: vsak moški med vami naj se da obrezati. [. . .] To bo za znamenje zaveze med menoj in vami.« (1. Mojz. 17:10, 11) Skladno s tem so se Abraham in vsi moški člani njegove družine dali obrezati. (1. Mojz. 17:24–27) Obreza je bila fizično znamenje, po katerem so se Abrahamovi potomci razlikovali od drugih, in sicer kot edino ljudstvo, ki je bilo v zaveznem odnosu z Jehovom.

3. Kako so Abrahamovi potomci postali ljudstvo?

3 Abrahamov vnuk Jakob, oziroma Izrael, je imel 12 sinov. (1. Mojz. 35:10, 22b–26) Kasneje so ti sinovi postali poglavarji 12 Izraelovih rodov. (Apd. 7:8) Jakob in njegova družina so se zaradi lakote zatekli v Egipt, kjer je bil eden od Jakobovih sinov, Jožef, upravitelj zalog hrane in faraonova desna roka. (1. Mojz. 41:39–41; 42:6) Jakobovi potomci so postali številen, »velik narod«. (1. Mojz. 48:4; beri Apostolska dela 7:17.)

OSVOBOJENO LJUDSTVO

4. V kakšnem odnosu so sprva bili Egipčani in Jakobovi potomci?

4 Jakobovi potomci so ostali v Egiptu nekaj več kot dve stoletji. Prebivali so na področju Gošen, v delti reke Nil. (1. Mojz. 45:9, 10) Videti je, da so približno polovico tega časa z Egipčani živeli v miru. Prebivali so v majhnih naseljih in pasli svojo drobnico in živino. Faraon, ki je poznal in cenil Jožefa, jih je prijazno sprejel. (1. Mojz. 47:1–6) Egipčani so na splošno močno prezirali ovčje pastirje. (1. Mojz. 46:31–34) Kljub temu pa so morali biti do Izraelcev strpni.

5., 6. a) Kako so se okoliščine Božjega ljudstva v Egiptu spremenile? b) Kako je bilo Mojzesovo življenje obvarovano in kaj je Jehova storil za svoje ljudstvo?

5 Vendar so se okoliščine Božjega ljudstva povsem spremenile. »Čez čas je nad Egiptom zavladal nov kralj, ki ni poznal Jožefa. Ta je svojemu ljudstvu rekel: ‚Glejte! Izraelovi sinovi so številnejši in mogočnejši od nas.‘ Zato so Izraelove sinove tiransko priganjali k suženjskemu delu. Življenje so jim grenili s težaškim delom, in sicer s pripravljanjem ilovnate malte in opeke ter z vsakršnim suženjskim delom na polju. Da, tiransko so jih priganjali k vsakršnemu suženjskemu delu.« (2. Mojz. 1:8, 9, 13, 14)

6 Faraon je celo odredil, da je treba vse hebrejske dečke takoj po rojstvu umoriti. (2. Mojz. 1:15, 16) V tem obdobju se je rodil Mojzes. Ko je bil star tri mesece, ga je mati skrila med trstje Nila. Tam ga je našla faraonova hči in ga kasneje posvojila. Bog je poskrbel, da je Mojzesa v zgodnjih letih vzgajala njegova zvesta mati Johebeda. Mojzes je zrasel v zvestega Jehovovega častilca. (2. Mojz. 2:1–10; Heb. 11:23–25) Jehova je »videl« trpljenje svojega ljudstva in se odločil, da bo svoje služabnike pod Mojzesovim vodstvom rešil iz rok njihovih tlačiteljev. (2. Mojz. 2:24, 25; 3:9, 10) Tako so  postali ljudstvo, ki ga je »osvobodil« Jehova. (2. Mojz. 15:13; beri 5. Mojzesova 15:15.)

LJUDSTVO POSTANE NAROD

7., 8. Kako je Jehovovo ljudstvo postalo svet narod?

7 Čeprav Jehova Izraelcev še ni organiziral v narod, pa jih je priznal za svoje ljudstvo. Zato je Jehova Mojzesu in Aronu naročil, naj rečeta faraonu: »Takole pravi Jehova, Izraelov Bog: ‚Pusti mojemu ljudstvu oditi v pustinjo, da bi tam meni v čast obhajalo praznik.‘« (2. Mojz. 5:1)

8 Jehova je za to, da je Izraelce osvobodil egiptovskega zatiranja, nad Egipt poslal deset nadlog ter v Rdečem morju pokončal faraona in njegove vojaške čete. (2. Mojz. 15:1–4) Manj kot tri mesece kasneje je Jehova pri gori Sinaj z Izraelci sklenil zavezo in izrekel tole zgodovinsko obljubo: »Če boste torej natančno poslušali moj glas in boste izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh drugih ljudstev, [. . .] svet narod.« (2. Mojz. 19:5, 6)

9., 10. a) Kako so se Izraelci zaradi Postave razlikovali od drugih narodov skladno s 5. Mojzesovo 4:5–8? b) Kako so Izraelci postali »sveto ljudstvo Jehovu«?

9 Še preden so Hebrejci postali sužnji, so bili med bivanjem v Egiptu organizirani v rodove. V vsakem rodu so služili družinski poglavarji oziroma očaki. Ti družinski poglavarji so bili v svojih družinah vladarji, sodniki in duhovniki, podobno kot Jehovovi služabniki, ki so živeli pred njimi. (1. Mojz. 8:20; 18:19; Job 1:4, 5) Vendar je Jehova Izraelcem po Mojzesu dal Postavin zakonik, po katerem so se razlikovali od drugih narodov. (Beri 5. Mojzesova 4:5–8; Ps. 147:19, 20.) Postava je uvedla ločeno duhovništvo, pravico pa so uveljavljali »starešine«, ki so bili spoštovani zaradi svojega znanja in modrosti. (5. Mojz. 25:7, 8) Postava je z zakoni urejala verske in družbene dejavnosti tega novorojenega naroda.

10 Tik preden je izraelski narod vstopil v Obljubljeno deželo, mu je Jehova ponovil zakone, Mojzes pa mu je rekel: »Jehova pa je tebe danes navedel k obljubi, da boš njegovo ljudstvo, posebna lastnina, tako kakor ti je obljubil, in da boš izpolnjeval vse njegove zapovedi, da te bo postavil visoko nad vse druge narode, ki jih je ustvaril. Prinašal mu boš hvalo, slavo in čast in boš sveto ljudstvo Jehovu, svojemu Bogu.« (5. Mojz. 26:18, 19)

PRISELJENCI SO DOBRODOŠLI

11.–13. a) Kdo se je pridružil Božjemu izbranemu narodu? b) Kaj se je pričakovalo od Neizraelca, ki je želel častiti Jehova?

11 Kljub temu da je Jehova sedaj imel na zemlji izbran narod, pa Neizraelcem ni prepovedal, da se temu narodu pridružijo. Ko je svoje ljudstvo rešil iz Egipta, je dovolil, da je skupaj z njim šla »množica drugih ljudi«, Neizraelcev, med katerimi so bili tudi Egipčani. (2. Mojz. 12:38) V času sedme nadloge so se nekateri »faraonovi služabniki« bali Jehovove besede in se nedvomno pridružili množici drugih ljudi, ki je skupaj z Izraelci zapustila Egipt. (2. Mojz. 9:20)

12 Tik preden so Izraelci prečkali Jordan in zasedli Kanaan, jim je Mojzes rekel, da morajo »ljubiti priseljenca«, ki živi med njimi. (5. Mojz. 10:17–19) Božji izbrani služabniki so morali medse  sprejeti vsakega tujca, ki je bil pripravljen ubogati temeljne zakone, dane po Mojzesu. (3. Mojz. 24:22) Nekateri priseljenci so postali Jehovovi častilci in so čutili enako kakor Moabka Ruta, ki je Izraelki Naomi rekla: »Tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog bo moj Bog.« (Ruta 1:16) Ti priseljenci so postali spreobrnjenci, moški med njimi pa so se dali obrezati. (2. Mojz. 12:48, 49) Jehova jih je sprejel za člane svojega izbranega naroda. (4. Mojz. 15:14, 15)

Izraelci so imeli radi priseljence. (Glej odstavke 11–13.)

13 Ob posvetitvi Salomonovega templja Jehovu se je poskrbelo za neizraelske častilce, kot je to vidno iz Salomonove molitve: »Tudi ko tujec, ki ne pripada tvojemu ljudstvu Izraelu, pride iz daljne dežele zaradi tvojega velikega imena, tvoje močne in iztegnjene roke, ko torej pride in moli, obrnjen proti tej hiši, poslušaj v nebesih, v svojem utrjenem prebivališču, in izpolni vse, zaradi česar tisti tujec kliče k tebi, da bi vsa ljudstva na zemlji spoznala tvoje ime in bi se te bala, tako kakor se te boji tvoje ljudstvo Izrael, ter da bi vedela, da ta hiša, ki sem jo zgradil, nosi tvoje ime.« (2. krn. 6:32, 33) V Jezusovih dneh je še vedno veljalo, da se je od vsakega Neizraelca, ki je želel častiti Jehova, pričakovalo, da se bo družil z Jehovovim zaveznim ljudstvom. (Jan. 12:20; Apd. 8:27)

NAROD PRIČ

14.–16. a) V katerem smislu so bili Izraelci narod prič za Jehova? b) K čemu so današnji Jehovovi služabniki moralno zavezani?

14 Izraelci so častili svojega Boga Jehova, drugi narodi pa so častili svoja božanstva. V času delovanja preroka Izaija je Jehova stanje v svetu primerjal s sodnim procesom. Bogove narodov je izzval, naj privedejo svoje priče, ki bi potrdile njihovo božanskost. Rekel je: »Vsi narodi naj se zberejo na en kraj, ljudstva naj se zberejo skupaj. Kdo [kateri njihov bog] med njimi lahko to oznani? Ali nam lahko povedo, kaj se bo zgodilo najprej? Privedejo naj svoje priče, da bodo razglašeni za pravične; naj jih priče slišijo in rečejo: ‚Res je!‘« (Iza. 43:9)

 15 Bogovi narodov niso bili sposobni predstaviti nobenega dokaza svoje božanskosti. Bili so zgolj maliki, ki niso mogli govoriti in jih je bilo treba prenašati naokrog. (Iza. 46:5–7) Po drugi strani pa je Jehova svojemu ljudstvu Izraelu rekel: »Vi ste moje priče, [. . .] moj služabnik, ki sem ga izbral, da bi me spoznali in verovali vame ter razumeli, da sem jaz vedno enak. Pred menoj ni bil ustvarjen noben Bog in tudi za menoj ne bo nobenega. Jaz, jaz sem Jehova, razen mene ni rešitelja. [. . .] Zato ste vi moje priče, [. . .] da sem jaz Bog.« (Iza. 43:10–12)

16 V zadevi, ki je prerasla v vesoljni sodni proces glede spornega vprašanja o tem, kdo je Vrhovni Bog, naj bi Jehovovo izbrano ljudstvo jasno in glasno potrdilo, da je Jehova edini pravi Bog. Jehova je za svoje služabnike rekel, da so ljudstvo, ki ga je ustvaril zase, zato da bi mu izrekalo hvalo. (Iza. 43:21) Bili so ljudstvo, ki je nosilo njegovo ime. Jehova jih je osvobodil iz Egipta in moralno so bili zavezani, da pred drugimi narodi zemlje podpirajo njegovo vrhovnost. Pravzaprav naj bi bili odločeni ravnati enako kot današnje Božje ljudstvo, glede katerega je prerok Miha napisal: »Vsa ljudstva bodo hodila vsako v imenu svojega boga, mi pa bomo hodili v imenu Jehova, svojega Boga, na veke, da, vso večnost.« (Miha 4:5)

NEZVESTO LJUDSTVO

17. Kako je Izrael v Jehovovih očeh postal izrojena tuja trta?

17 Žal se Izraelci niso izkazali zveste svojemu Bogu Jehovu. Dovolili so, da so nanje vplivali narodi, ki so častili bogove iz lesa in kamenja. V osmem stoletju pr. n. št. je prerok Ozej napisal: »Izrael je propadajoča trta. [. . .] Več oltarjev si gradi. [. . .] Njihovo srce je postalo hinavsko, zato bodo spoznani za krive.« (Ozej 10:1, 2) Približno stoletje in pol kasneje je Jeremija zapisal te Jehovove besede, ki so bile namenjene Jehovovemu nezvestemu narodu: »Zasadil sem te kot žlahtno rdečo sorto, kot dobro seme. Zakaj si se mi potem spridila v izrojene mladike tuje trte? Kje so tvoji bogovi, ki si si jih naredil? Naj vstanejo, če te morejo rešiti ob času tvoje nesreče. [. . .] Moje ljudstvo me pozablja.« (Jer. 2:21, 28, 32)

18., 19. a) Kako je Jehova napovedal, da bo izbral novo ljudstvo za svoje ime? b) Kaj bomo pregledali v naslednjem članku?

18 Namesto da bi Izraelci obrodili dober sad, s tem da bi se oklepali čistega čaščenja in se vedli kot Jehovove zveste priče, so rojevali pokvarjen sad, in sicer malikovalstvo. Zato je Jezus hinavskim judovskim voditeljem svojega časa rekel: »Božje kraljestvo se vam bo vzelo in dalo narodu, ki rojeva njegove sadove.« (Mat. 21:43) Samo tisti v »novi zavezi«, ki jo je Jehova napovedal po svojem preroku Jeremiju, bodo lahko del tega novega naroda, duhovnega Izraela. O duhovnih Izraelcih, s katerimi naj bi bila sklenjena ta nova zaveza, je Jehova prerokoval: »Jaz bom njihov Bog, oni pa bodo moje ljudstvo.« (Jer. 31:31–33)

19 Potem ko se je naravni Izrael izneveril Jehovu, je ta, kot smo že omenili, v prvem stoletju za svoje ljudstvo izbral duhovni Izrael. Toda kdo je danes njegovo ljudstvo na zemlji? Kako lahko tisti, ki imajo iskreno srce, ugotovijo, kdo so pravi Božji častilci? O tem bo govoril naslednji članek.