Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) NOVEMBER 2014

 IZ NAŠEGA ARHIVA

Svetloba prodre v deželo vzhajajočega sonca

Svetloba prodre v deželo vzhajajočega sonca

Vabila na javni govor so razdeljevali v Tokiu in raztrosili iz letal, ki sta preleteli Osako.

ŠESTEGA septembra 1926 se je romar (potujoči nadzornik) iz Združenih držav Amerike, ki je bil sicer po rodu Japonec, vrnil na Japonsko, da bi služil kot misijonar. Dobrodošlico mu je izrekel edini naročnik na Stražni stolp, ki je v mestu Kobe ustanovil skupino za preučevanje Biblije. Preučevalci Biblije so svoj prvi zbor v tem mestu imeli 2. januarja 1927. Prisotnih je bilo 36 oseb, 8 pa se jih je krstilo. To je bil sicer lep začetek, toda kako bo lahko ta skupinica pričevala 60 milijonom prebivalcev Japonske, na katere je morala posijati svetloba svetopisemske resnice?

Maja 1927 so pogumni Preučevalci Biblije pričeli z javno oznanjevalsko kampanjo, s katero so oglaševali sklop svetopisemskih govorov. Za prvi govor, ki naj bi potekal v Osaki, so bratje in sestre po celem mestu na pločnike namestili table in postavili velike panoje. Poleg tega so 3000 vabil poslali pomembnim meščanom. Razdelili so 150.000 vabil, govor pa so oglaševali tudi v vodilnih časopisih v Osaki in na 400.000 železniških vozovnicah. Na dan govora sta mesto preleteli dve letali, iz katerih so raztrosili 100.000 vabil. Kakih 2300 ljudi je do zadnjega kotička napolnilo dvorano Asahi v Osaki in prisluhnilo govoru z naslovom »Božje kraljestvo je blizu«. Okoli 1000 obiskovalcev pa so morali odsloviti, saj v dvorani ni bilo več prostora. Po govoru je več kot 600 prisotnih ostalo in prisluhnilo razpravi z vprašanji in odgovori. V naslednjih mesecih so javni svetopisemski govori potekali tudi v Kjotu in drugih mestih na zahodu Japonske.

Oktobra 1927 so Preučevalci Biblije organizirali govore v Tokiu. Tudi tokrat so povabili pomembne posameznike – med drugim predsednika vlade, člane parlamenta ter verske in vojaške voditelje. Oglaševali so s plakati in v časopisih. Poleg tega so razdelili 710.000 vabil. Tako se je treh govorov v japonski prestolnici udeležilo 4800 ljudi.

GOREČI KOLPORTERJI

Kacuo in Hagino Miura

Kolporterji (pionirji) so imeli pomembno vlogo pri tem, da so sporočilo o Kraljestvu ponesli v vsak dom. Macue Išii, ena prvih kolporterk na Japonskem, in njen mož Džizo, sta obdelala tri četrtine države. Oznanjevala sta vse od mesta Saporo na skrajnem severu pa do mest Sendai, Tokio, Jokohama, Nagoja, Osaka, Kjoto, Okajama in Tokušima. Sestra Išii in starejša sestra Sakiko Tanaka sta se oblekli v tradicionalen kimono, kadar sta obiskali visoke vladne uradnike. Eden od njih je želel 300 kompletov knjig Harfa Božja in Deliverance (Odrešitev), zato da bi bili na voljo v zaporniških knjižnicah.

 Kacuo in Hagino Miura sta od sestre Išii sprejela ti knjigi in nemudoma uvidela, da je to resnica. Krstila sta se leta 1931 in se pridružila vrstam kolporterjev. Haruiči in Tane Jamada ter mnogi njuni sorodniki so sprejeli sporočilo o Kraljestvu nekaj pred letom 1930. Zakonca Jamada sta postala kolporterja, njuna hči Jukiko pa se je pridružila tokijski betelski družini.

VEČJI IN MANJŠI »JEHUJI«

V večjem Jehuju je lahko prenočilo šest pionirjev.

V tistem času so bili avtomobili izredno dragi, ceste pa slabe. Zato so Kazumi Minoura in drugi mladi kolporterji uporabljali bivalnike brez motorja. Nadeli so jim vzdevek Jehu, po odločnem vozniku voza, ki je kasneje postal eden od izraelskih kraljev. (2. kra. 10:15, 16) Trije Jehuji so bili večji in so merili 2,2 metra v dolžino, 1,9 metra v širino in 1,9 metra v višino. V vsakem od njih je lahko prenočilo največ šest pionirjev. Poleg tega so v japonski podružnici izdelali tudi enajst manjših Jehujev, ki so se lahko priklopili na kolo, v vsakem pa je bilo prostora za dva brata. Kiiči Ivasaki, ki je pomagal pri izdelavi Jehujev, se je takole spominjal: »Vsak Jehu je imel pregrinjalo in akumulator, ki je z elektriko napajal luči.« Jehuje so potiskali ter vleki gor in dol po hribih in dolinah, vse od severnega otoka Hokaido do južnega otoka Kjušu. Tako so kolporterji luč resnice ponesli po celotni Japonski.

V manjšem Jehuju je bilo prostora za dva.

Kolporter Ikumacu Ota je rekel: »Ko smo prispeli v mesto, smo svojega Jehuja pustili na rečnem bregu ali na polju. Najprej smo obiskali ugledne moške v mestu, denimo župana, nato pa smo po domovih ponujali literaturo. Ko smo obdelali področje, smo odšli v naslednje mesto.«

Ko je skupina 36 Preučevalcev Biblije v mestu Kobe imela svoj prvi zbor, je bil to »dan skromnih začetkov«. (Zah. 4:10) Samo pet let pozneje, leta 1932, so o svojem delu na Japonskem poročali 103 kolporterji in oznanjevalci. Oddali so več kot 14.000 knjig. Danes je v večjih mestih na Japonskem organizirano oznanjevanje na javnih krajih. V deželi vzhajajočega sonca s svojo lučjo sveti skoraj 220.000 oznanjevalcev. (Iz našega arhiva na Japonskem)

Skice Kiičija Ivasakija, ki je v japonski podružnici izdeloval Jehuje.