Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) AVGUST 2014

Vprašanja bralcev

Vprašanja bralcev

Jezus je saducejem rekel, da se tisti, ki bodo obujeni, »ne bodo ne ženili ne možile«. (Luk. 20:34–36) Ali je tu govoril o zemeljskem vstajenju?

To je pomembno vprašanje, še zlasti za tiste, ki so izgubili ljubljenega zakonskega tovariša. Takšni morda hrepenijo po tem, da bi v novem svetu s tem svojim obujenim možem ali ženo spet živeli v zakonski zvezi. Neki vdovec je rekel: »Midva z ženo se nisva odločila končati najinega zakona. Najina srčna želja je bila, da bi večno skupaj kot mož in žena častila Jehova. In še vedno čutim tako.« Ali obstaja utemeljen razlog za upanje, da se bodo obujeni lahko poročili? Enostavno rečeno, tega ne moremo z gotovostjo potrditi.

V naših publikacijah smo kar nekaj let prebirali, da se Jezusove besede o vstajenju ter ženitvi in možitvi verjetno nanašajo na zemeljsko vstajenje in da se tisti, ki bodo obujeni v življenje v novem svetu, najverjetneje ne bodo poročali. * (Mat. 22:29, 30; Mar. 12:24, 25; Luk. 20:34–36) Vendar ali je mogoče, da se te Jezusove besede nanašajo na nebeško vstajenje? Glede tega sicer ne moremo reči nič gotovega, vseeno pa o Jezusovih besedah malo razmislimo.

Razmislimo o ozadju teh besed. (Beri Luka 20:27–33.) Saduceji, ki niso verjeli v vstajenje, so Jezusa skušali ujeti v past z vprašanjem, ki je bilo povezano z vstajenjem in svaškim zakonom. * Jezus je na to vprašanje odgovoril takole: »Ljudje v tej stvarnosti se ženijo in možijo, tisti, ki so šteti za vredne, da dosežejo prihodnjo stvarnost in vstajenje od mrtvih, pa se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne bodo mogli več, ker bodo kakor angeli, in bodo Božji otroci, ker bodo otroci vstajenja.« (Luk. 20:34–36)

Zakaj je v naših publikacijah pisalo, da je Jezus verjetno govoril o zemeljskem vstajenju? Za takšen sklep obstajata predvsem dva razloga. Prvi je ta, da so saduceji verjetno imeli v mislih zemeljsko vstajenje in da jim je Jezus skladno s tem tudi odgovoril. Drugi pa je ta, da je Jezus svoj odgovor sklenil z omembo Abrahama, Izaka in Jakoba – zvestih očakov, ki se jim obeta, da bodo obujeni na zemljo. (Luk. 20:37, 38)

Toda možno je, da je Jezus imel v mislih nebeško vstajenje. Na podlagi česa lahko pridemo do tega sklepa? Razmislimo o dveh ključnih izjavah.

»Tisti, ki so šteti za vredne, da dosežejo [. . .] vstajenje od mrtvih.« Tisti, ki so »šteti za vredne Božjega kraljestva«, so zvesti maziljenci. (2. Tes. 1:5, 11) Na temelju odkupne žrtve so razglašeni za pravične za življenje, zato ne umrejo kot takšni, ki bi bili pod obsodbo greha. (Rim. 5:1, 18; 8:1) Za takšne je rečeno, da so »srečni in sveti«, ter so šteti za vredne nebeškega vstajenja. (Raz. 20:5, 6) Ne moremo pa tega reči za tiste, ki bodo obujeni v življenje na zemlji, saj bodo med temi tudi »nepravični«. (Apd. 24:15) Ali se lahko zanje reče, da so »vredni« vstajenja?

 »Umreti ne bodo mogli več.« Jezus ni rekel »Ne bodo več umrli«, ampak je rekel »Umreti ne bodo mogli več«. Dva druga prevoda to prevajata z besedami »niso več podvrženi smrti« in »smrt nad njimi nima več moči«. Maziljenci, ki zvesti končajo svojo zemeljsko pot, so obujeni v nebesa in dobijo neumrljivost – brezkončno, neuničljivo življenje. (1. Kor. 15:53, 54) Nad tistimi, ki dobijo nebeško vstajenje, smrt nima več nobene moči. *

Kaj lahko glede na vse to sklenemo? Mogoče je, da se Jezusove besede o ženitvi in možitvi ter vstajenju nanašajo na nebeško vstajenje. Če je tako, potem nam njegove besede povedo nekaj stvari o tistih, ki so obujeni v nebeško življenje: da se ne ženijo in ne možijo, da ne morejo umreti in da so v nekaterih pogledih kakor angeli – duhovna stvarjenja, ki prebivajo v duhovnem področju. Toda ob takšnem sklepu se poraja več vprašanj.

Prvič, zakaj bi Jezus, ko je odgovarjal saducejem, ki so verjetno imeli v mislih zemeljsko vstajenje, govoril o nebeškem vstajenju? Jezus svojim nasprotnikom ni vedno odgovarjal skladno s tem, kako so razmišljali. Judom, na primer, ki so od njega zahtevali znamenje, je rekel: »Podrite ta tempelj, in v treh dneh ga bom postavil.« Jezus je verjetno vedel, da so razmišljali o dobesednem templju, »toda on je s templjem mislil svoje telo«. (Jan. 2:18–21) Jezusu se najbrž ni zdelo potrebno odgovarjati neiskrenim saducejem, ki niso verjeli niti v vstajenje niti v obstoj angelov. (Preg. 23:9; Mat. 7:6; Apd. 23:8) Namesto tega je morda želel razodeti resnice o nebeškem vstajenju v korist svojih iskrenih učencev, ki naj bi bili nekega dne deležni takšnega vstajenja.

Drugič, zakaj bi Jezus sklenil svoj govor z omembo Abrahama, Izaka in Jakoba, ki bodo obujeni na zemljo? (Beri Matej 22:31, 32.) Upoštevaj, da je Jezus omembo teh očakov začel z besedami »Kar pa zadeva vstajenje mrtvih«. Možno je, da je s temi besedami spremenil temo. Nato je iz Mojzesovih spisov, za katere so saduceji trdili, da jih sprejemajo, citiral besede, ki jih je Jehova izrekel Mojzesu pri gorečem grmu, ter tako še dodatno dokazal, da je vstajenje – zemeljsko vstajenje – res del Božjega namena. (2. Mojz. 3:1–6)

Tretjič, če se Jezusove besede o vstajenju ter o ženitvi in možitvi nanašajo na nebeško vstajenje, ali to pomeni, da se bodo tisti, ki bodo obujeni v življenje na zemlji, lahko poročali? Božja Beseda na to vprašanje ne daje nobenega določnega odgovora. Če je Jezus dejansko govoril o nebeškem vstajenju, potem te njegove besede ne povedo nič o tem, ali se bodo tisti, ki bodo obujeni na zemljo, v novem svetu lahko poročali ali ne.

Vsekakor pa nekaj vemo: Božja beseda določno pravi, da se s smrtjo zakonska zveza konča. Zato se vdovcu ali vdovi ni treba čutiti krivega, če se odloči ponovno poročiti. To je stvar osebne odločitve, zato nihče ne bi smel kritizirati takšnih, ker si poiščejo prisrčno tovarištvo v novi zakonski zvezi. (Rim. 7:2, 3; 1. Kor. 7:39)

Razumljivo je, da imamo o življenju v novem svetu mnogo vprašanj. Toda nobene potrebe ni, da bi sami razglabljali o odgovorih na ta vprašanja, raje počakajmo, in videli bomo, kakšen bo dejanski razplet. Lahko pa smo prepričani o naslednjem: poslušni ljudje bodo srečni, saj bo Jehova na najboljši možni način zadovoljil vse njihove potrebe in želje. (Ps. 145:16)

^ odst. 4 Glej Stražni stolp, 1. avgust 1987, strani 30, 31.

^ odst. 5 Svaški ali leviratski zakon je bil v navadi v biblijskih časih. Če je mož umrl in ni imel sinov, se je z njegovo vdovo poročil njegov brat. Tako je bilo mogoče, da se rodi sin, ki bi nadaljeval družinsko linijo umrlega. (1. Mojz. 38:8; 5. Mojz. 25:5, 6)

^ odst. 9 Tistim, ki bodo obujeni v življenje na zemlji, se obeta večno življenje, ne pa neumrljivost. Več informacij o tem, kakšna je razlika med neumrljivostjo in večnim življenjem, najdeš v Stražnem stolpu, 1. avgust 1984, strani 30, 31.