Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Stražni stolp – preučevalna izdaja  |  Julij 2014

 ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Izgubil sem očeta, našel sem očeta

Izgubil sem očeta, našel sem očeta

MOJ oče se je rodil v Gradcu v Avstriji leta 1899, tako da je bil med 1. svetovno vojno še mlad fant. Kmalu po izbruhu 2. svetovne vojne leta 1939 je bil vpoklican v nemško vojsko. Leta 1943 je bil med boji v Rusiji ubit. Na žalost sem tako izgubil očeta, ko mi je bilo komaj dve leti. Nikoli ga nisem imel priložnosti spoznati in sem ga zelo pogrešal. Še zlasti sem to občutil, ko sem ugotovil, da večina drugih fantov v šoli ima očeta. Pozneje v najstniških letih mi je bilo v tolažbo to, da sem spoznaval nebeškega Očeta, najvišjega Očeta, ki ne more umreti. (Hab. 1:12)

MOJE IZKUŠNJE PRI SKAVTIH

Kot deček

Pri sedmih letih sem postal član skavtskega gibanja. Skavti so svetovna organizacija, ki jo je leta 1908 v Veliki Britaniji ustanovil generalpodpolkovnik britanske vojske Robert Stephenson Smyth Baden-Powell. Leta 1916 je ustanovil vejo volčičev za dečke mojih let.

Všeč mi je bilo, ko smo ob koncih tedna taborili na deželi – spali v šotorih, nosili uniforme in korakali ob zvokih bobnov. Še zlasti sem užival v druženju z drugimi skavti, ko smo ob večerih sedeli okoli tabornega ognja in peli ali pa ko smo se igrali razne igre v gozdu. Poleg tega smo se veliko naučili o naravi, zaradi česar sem začel ceniti delo rok našega Stvarnika.

Skavte se spodbuja, da vsak dan naredijo vsaj eno dobro delo. To je njihovo glavno načelo. Med seboj smo se pozdravljali z besedami »Vedno pripravljen«. To mi je bilo zelo všeč. V našem krdelu je bilo več kot sto dečkov in približno polovica je bilo katolikov, polovica protestantov, eden pa je bil budist.

Od leta 1920 naprej se vsakih nekaj let organizirajo mednarodna skavtska srečanja oziroma jamboreeji. Sam sem bil na sedmem svetovnem skavtskem jamboreeju, avgusta 1951 v Bad Ischlu v Avstriji, in na devetem, avgusta 1957 v Sutton Parku blizu Birminghama v Angliji. Na slednjem je bilo kakih 33.000 skavtov iz 85 držav in področij. Ta jamboree je obiskalo še kakih 750.000 drugih ljudi, tudi angleška kraljica Elizabeta. Počutil sem se, kakor da sem sredi svetovne bratovščine. Še sanjalo se mi ni, da bom kmalu prišel v stik z mnogo veličastnejšo bratovščino – z duhovno bratovščino.

MOJ PRVI STIK Z JEHOVOVIMI PRIČAMI

Slaščičar Rudi Tschiggerl mi je prvi pričeval.

Spomladi leta 1958 sem v Grand hotelu Wiesler v Gradcu ravno končeval svoje pripravništvo za natakarja. In tu mi je neformalno oznanjeval sodelavec in slaščičar Rudolf Tschiggerl. Še  nikoli prej nisem slišal nič o resnici. Rudolf mi je najprej začel govoriti o nauku o Trojici in povedal je, da to ni biblijski nauk. Jaz pa sem Trojico zagovarjal in mu hotel dokazati, da se moti. Sodelavca sem imel rad, zato sem ga želel prepričati, da se vrne v Katoliško cerkev.

Rudolf, ki smo ga klicali Rudi, mi je priskrbel Biblijo. Vztrajal sem, da mora biti katoliški prevod. Biblijo sem začel brati in kmalu videl, da je Rudi vanjo dal traktat družbe Watchtower. To mi ni bilo všeč, saj sem menil, da bi taka literatura lahko bila napisana tako, da bi zvenela točno, v resnici pa ne bi bila takšna. Vseeno sem se bil o Bibliji pripravljen z njim pogovarjati. Rudi je bil uvideven in mi ni ponudil ničesar več v tiskani obliki. Približno tri mesece sva imela občasne svetopisemske razgovore, ki so pogosto trajali do poznega večera.

Ko sem končal pripravništvo v tem hotelu v mojem domačem mestu Gradec, mi je mama plačala nadaljnje šolanje na hotelirski šoli. Tako sem se preselil v Bad Hofgastein, kraj, v katerem je bila ta šola in ki leži v eni od alpskih dolin. Šola je bila povezana z Grand hotelom v Bad Hofgasteinu in občasno sem tam delal, da bi si poleg znanja pri pouku pridobil še izkušnje.

OBIŠČETA ME MISIJONARKI

Ilse Unterdörfer in Elfriede Löhr sta leta 1958 začeli z menoj preučevati Biblijo.

Rudi je moj novi naslov poslal podružnici na Dunaju, ta pa ga je poslala naprej misijonarkama Ilse Unterdörfer in Elfriede Löhr. * Nekega dne me je hotelski receptor poklical in rekel, da sta zunaj v avtu dve gospe in da bi radi govorili z menoj. Bil sem kar malo zmeden, saj zanju nisem nič vedel. Vseeno sem šel ven, da bi videl, kdo sta. Pozneje sem izvedel, da sta ti gospe pred 2. svetovno vojno v nacistični Nemčiji, ko je bilo delovanje Prič prepovedano, med Jehovovimi pričami opravljali vlogo kurirk. Še pred začetkom vojne ju je aretirala nemška tajna policija (gestapo) in ju poslala v koncentracijsko taborišče Lichtenburg. Zatem, med vojno, pa sta bili premeščeni v taborišče Ravensbrück blizu Berlina.

Ker sta bili sestri približno iste starosti kot moja mama, sem do njiju vsekakor čutil spoštovanje. Zato nisem hotel tratiti njunega časa, tako da bi se zdaj z njima pogovarjal, potem pa bi jima morda po nekaj tednih ali mesecih rekel, da pogovorov ne želim več nadaljevati. Prosil sem ju samo to, da mi prineseta spisek svetopisemskih vrstic na temo katoliškega nauka o apostolskem nasledstvu. Rekel sem jima, da ga bom odnesel tamkajšnjemu duhovniku in se o tem z njim pogovoril. Mislil sem, da bom tako ugotovil, kaj je resnica.

SPOZNAVAM PRAVEGA SVETEGA OČETA V NEBESIH

Katoliški nauk o apostolskem nasledstvu trdi, da obstaja nepretrgana linija papežev, ki sega vse tja do apostola Petra. (Cerkev napačno razlaga Jezusove besede, ki so zapisane v Mateju  16:18, 19.) Katoliška vera tudi uči, da je papež v doktrinarnih zadevah, kadar govori ex cathedra oziroma v uradni vlogi, nezmotljiv. Temu sem verjel, zato sem razmišljal: če je papež, ki mu katoličani pravijo sveti oče, v doktrinarnih zadevah nezmotljiv in Trojico razglaša za resnico, potem ta že mora biti resnica. Če pa ni nezmotljiv, potem je tudi ta doktrina morda napačna. Zato ni čudno, da je za mnoge katoličane nauk o apostolskem nasledstvu najpomembnejši nauk, saj je od njega odvisna pravilnost oziroma nepravilnost drugih katoliških naukov.

Ko sem obiskal duhovnika, ta ni znal odgovoriti na moja vprašanja, je pa s police vzel knjigo, ki je govorila o apostolskem nasledstvu. Vzel sem jo domov, tako kot je predlagal, jo prebral in se vrnil s še več vprašanji. Duhovnik mi ni mogel odgovoriti na vprašanja, zato mi je nazadnje rekel: »Jaz ne morem prepričati tebe, ti pa ne moreš prepričati mene . . . Želim ti vse najboljše!« Z menoj ni želel imeti nobenih razgovorov več.

Zdaj sem bil pripravljen preučevati Biblijo z Ilse in Elfriede. Naučili sta me veliko o pravem svetem Očetu v nebesih, o Bogu Jehovu. (Jan. 17:11) Takrat ni bilo na tistem področju še nobene občine, zato sta sestri vodili shode na domu neke družine, ki se je zanimala za resnico. Navzočih je bilo malo. Ker ni bilo nobenega krščenega brata, da bi vodil shod, sta sestri večino gradiva obravnavali v obliki medsebojnega pogovora. Tu in tam je od drugod prišel kak brat in imel v najetem prostoru javni govor.

ZAČNEM OZNANJEVATI

Ilse in Elfriede sta z menoj začeli voditi svetopisemski tečaj oktobra 1958, čez tri mesece, januarja 1959, pa sem se krstil. Pred krstom sem ju vprašal, ali bi ju lahko spremljal na oznanjevanju po hišah, da bi videl, kako se to delo opravlja. (Apd. 20:20) Po prvem oznanjevanju z njima sem ju vprašal, ali bi lahko dobil svoje področje. Dali sta mi eno vas, v kateri sem nato sam oznanjeval po hišah in opravljal ponovne obiske pri ljudeh, ki so se zanimali. Čez čas nas je obiskal okrajni nadzornik in on je bil prvi brat, s katerim sem oznanjeval po hišah.

Leta 1960 sem šolo za hotelirstvo končal in se vrnil domov, da bi pomagal svojim sorodnikom spoznati svetopisemske resnice. Do danes še nihče od njih ni prišel v resnico, nekateri pa vendarle kažejo nekaj zanimanja zanjo.

ŽIVLJENJE POSVETIM POLNOČASNI SLUŽBI

V svojih 20. letih

Leta 1961 so se po občinah brala pisma iz podružnice, ki so spodbujala k pioniranju. Bil sem samski in zdrav, zato sem menil, da nimam nobenega opravičila, da ne bi pioniral. Okrajnega nadzornika, Kurta Kuhna, sem vprašal, kaj meni o mojem načrtu, da bi še nekaj mesecev delal v posvetni službi, da bi zaslužil za avto, ki bi mi pri pioniranju prišel prav. In njegov odgovor? »Ali so Jezus in apostoli v polnočasni službi potrebovali avto?« To mi je dalo misliti! Odločil sem se, da bom začel pionirati takoj, ko bo mogoče. Toda najprej sem moral narediti nekaj sprememb, saj sem v hotelski restavraciji delal po 72 ur na teden.

Šefa sem vprašal, ali bi mi delovnik lahko skrajšal na 60 ur na teden. Ugodil je moji prošnji in me še naprej enako plačeval. Nekoliko pozneje sem ga vprašal, ali bi lahko delal samo  48 ur na teden. Tudi tej prošnji je ugodil in me še dalje enako plačeval. Nato pa sem ga vprašal, ali bi lahko delal samo 36 ur na teden oziroma 6 dni po 6 ur in tudi tu mi je šel na roko. Na moje presenečenje sem še vedno imel enako plačo! Videti je bilo, da me šef nikakor noče izgubiti. In ob takšnem delovnem urniku sem začel redno pionirati. Takrat je pionir moral oznanjevati 100 ur na mesec.

Štiri mesece pozneje sem bil postavljen za posebnega pionirja in sluga skupščine v majhni občini na Koroškem v mestu Špital ob Dravi. Posebni pionir je moral takrat oznanjevati 150 ur na mesec. Nobenega pionirskega partnerja nisem imel, toda zelo sem cenil, da me je na oznanjevanju podpirala sestra Gertrude Lobner, ki je služila kot pomočnik sluga skupščine. *

HITRE SPREMEMBE DODELITEV

Leta 1963 sem bil povabljen v okrajno službo. Včasih sem s težkimi potovalnimi torbami od občine do občine potoval z vlakom. Večina bratov ni imela avtomobila, zato nihče ni mogel priti pome na železniško postajo. Da ne bi bilo videti, da se pred drugimi postavljam, sem do prenočišča raje šel peš, kakor da bi vzel taksi.

Leta 1965 sem bil še vedno samski in povabljen sem bil v 41. razred šole Gilead. Mnogi od mojih sošolcev so bili ravno tako samski. Na moje veliko presenečenje sem bil po diplomiranju dodeljen nazaj v Avstrijo, da bi nadaljeval okrajno službo. Toda pred odhodom iz Združenih držav Amerike so me prosili, da bi tam nekaj tednov služil skupaj z okrajnim nadzornikom. Zelo sem cenil, da sem sodeloval z Anthonyjem Contejem, ljubečim bratom, ki je tudi nadvse rad oznanjeval in je bil pri tem zelo uspešen. Skupaj sva služila v severnem delu države New York na področju Cornwalla.

Na najin poročni dan

Po vrnitvi v Avstrijo sem bil dodeljen v okraj, v katerem sem kmalu spoznal privlačno samsko sestro Tove Merete. Od svojega petega leta starosti je bila vzgajana v resnici. Kadar naju bratje in sestre vprašajo, kako sva se spoznala, v šali rečeva: »Za to je poskrbela podružnica.« Leto pozneje, aprila 1967, sva se poročila in zatem sva lahko skupaj služila v potujoči službi.

Naslednje leto sem spoznal, da me je Jehova po svoji nezasluženi dobrotljivosti posvojil za duhovnega sina. To je bil začetek posebnega odnosa z mojim nebeškim Očetom kakor tudi z vsemi, ki po besedah iz Rimljanom 8:15 kličejo: »Aba, Oče!«

Z Merete sva še naprej skupaj služila v okrajni in območni službi vse do leta 1976. Pozimi sva včasih morala spati v neogrevani spalnici, v kateri je znalo biti tudi pod ničlo. Ko sva se zbudila, sva opazila, da je zgornji konec odeje, s katero sva bila pokrita, otrdel in ves bel od najine sape, ki je sproti zmrzovala! Nazadnje sva se odločila, da bova s seboj nosila majhen električni  grelnik, da bi bile temperature ponoči znosnejše. Ponekod je bilo treba ponoči iti na potrebo ven iz hiše po snegu v zunanje stranišče, v katerem je bil ponavadi prepih. Poleg tega nisva imela na voljo stanovanja za lastno uporabo, zato sva ponavadi še ob ponedeljkih ostala tam, kjer sva prej cel službeni teden prenočevala. V torek zjutraj pa sva odpotovala v naslednjo občino.

Z veseljem lahko rečem, da mi je moja draga žena vsa ta leta v veliko oporo. Zelo rada oznanjuje, zato mi je ni bilo treba nikoli spodbujati k tej službi. Rada ima tudi brate in sestre in se zelo zanima za druge. To je velika pomoč.

Leta 1976 sva bila povabljena, da služiva v avstrijski podružnici na Dunaju, in postavljen sem bil za člana podružničnega odbora. Takrat je avstrijska podružnica nadzorovala delo v več vzhodnoevropskih državah ter skrbela, da se je v te dežele skrivaj dostavljala literatura. Glavno vlogo pri tem je zelo prizadevno opravljal brat Jürgen Rundel in imel sem priložnost delati z njim. Pozneje so me prosili, da bi nadzoroval prevajanje literature v deset vzhodnoevropskih jezikov. Jürgen in njegova žena Gertrude v Nemčiji še vedno zvesto služita kot posebna pionirja. Leta 1978 se je v avstrijski podružnici začela grafična priprava za tisk revij, ki so se nato v šestih jezikih natisnile na majhnih ofsetnih tiskarskih strojih. Poleg tega smo revije pošiljali naročnikom v drugih deželah. Ključni mož v teh dejavnostih je bil Otto Kuglitsch, ki zdaj skupaj s svojo ženo Ingrid služi v podružnici v Nemčiji.

V Avstriji sem lahko sodeloval v mnogih vejah oznanjevanja, oznanjeval sem tudi na ulici.

Bratje v Vzhodni Evropi so literaturo tiskali tudi sami v svojih deželah na šapirografskih strojih ali pa so gradivo razmnoževali s filma. Vseeno so potrebovali še pomoč od drugod. Jehova je to dejavnost ščitil in v podružnici smo vzljubili te brate, ki so mu mnogo let služili v težavnih okoliščinah in pod prepovedjo.

NA POSEBNEM OBISKU V ROMUNIJI

Leta 1989 sem imel lepo priložnost, da sem skupaj z bratom Theodorom Jaraczom, ki je bil član Vodstvenega organa, obiskal Romunijo. Najin namen je bil pomagati večji skupini  bratov in sester, da se znova pridruži organizaciji. Na začetku leta 1949 so iz različnih vzrokov pretrgali vezi z organizacijo in ustanovili svoje občine. Vendar pa niso opustili oznanjevanja in krščevanja. Prav tako so zaradi krščanske nevtralnosti prestajali zaporne kazni enako kakor bratje, ki so bili del organizacije, ki je delovala pod okriljem našega svetovnega središča. Ker je bila v Romuniji še vedno prepoved delovanja, smo se skupaj s štirimi ključnimi starešinami in s predstavniki uradno postavljenega deželnega odbora v Romuniji skrivaj sestali na domu brata Pamfila Albuja. Z nama je bil tudi tolmač iz Avstrije, Rolf Kellner.

Ko smo se pogovarjali že drugo noč, je brat Albu svoje štiri sostarešine takole prepričal, da so se nam pridružili: »Če tega ne storimo zdaj, morda ne bomo nikoli imeli druge priložnosti.« Nazadnje se je z organizacijo povezalo 5000 bratov in sester. Zares velika zmaga za Jehova in hud udarec za Satana!

Proti koncu leta 1989, pred padcem komunizma v Vzhodni Evropi, je Vodstveni organ naju z ženo povabil, da se preseliva v svetovno središče v New Yorku. To je bilo za naju veliko presenečenje. V brooklynskem Betelu sva začela delati julija 1990. Leta 1992 sem bil postavljen za pomočnika službenega odbora Vodstvenega organa, od julija 1994 pa mi je zaupano služenje v Vodstvenem organu.

SPOMINJAM SE PRETEKLOSTI IN ZREM V PRIHODNOST

Z ženo v Brooklynu v New Yorku

Časi, ko sem delal kot natakar v hotelu, so že zdavnaj mimo. Zdaj imam to čast, da sodelujem pri pripravljanju in razdeljevanju duhovne hrane naši svetovni bratovščini. (Mat. 24:45–47) Ko se ozrem na več kot 50 let posebne polnočasne službe, sem lahko samo nadvse hvaležen in vesel, da Jehova blagoslavlja našo svetovno bratovščino. Zelo rad obiščem mednarodna zborovanja, na katerih je glavni poudarek na tem, da se učimo o našem nebeškem Očetu Jehovu in biblijski resnici.

Molim, da bo še milijone ljudi začelo preučevati Biblijo, sprejelo resnico in služilo Jehovu združeno z našo svetovno krščansko bratovščino. (1. Pet. 2:17) Veselim se, da bom lahko iz nebes opazoval vstajenje na zemlji in končno našel svojega fizičnega očeta. Upam, da bodo vsi, moj oče, moja mama in drugi dragi sorodniki, v raju želeli častiti Jehova.

Veselim se, da bom lahko iz nebes opazoval vstajenje na zemlji in končno našel svojega fizičnega očeta.

^ odst. 15 Glej njuno življenjsko zgodbo v angleškem Stražnem stolpu, 1. november 1979.

^ odst. 27 Namesto sluga skupščine in pomočnika sluga skupščine sta danes znotraj vsakega starešinstva postavljena koordinator in tajnik.