Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) MAJ 2014

Na oznanjevanju upoštevajmo zlato pravilo

Na oznanjevanju upoštevajmo zlato pravilo

»Vse [. . .], kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim. To je namreč pomen Postave in Prerokov.« (MAT. 7:12)

1. Ali je to, kako se na oznanjevanju vedemo do ljudi, pomembno? Povej zgled. (Glej sliko pri naslovu.)

PRED nekaj leti sta krščanska zakonca s Fidžija sodelovala v akciji vabljenja ljudi na slovesnost v spomin na Kristusovo smrt. Ko sta se tako z neko žensko zunaj njenega doma zapletla v pogovor, je začelo deževati. Brat je ženski dal dežnik, z ženo pa sta bila skupaj pod drugim dežnikom. Ta brat in njegova žena sta se zelo razveselila, ko sta to žensko zagledala na spominski slovesnosti. Priznala je, da si ni zapomnila veliko tega, kar sta ji Pričevalca med njunim obiskom povedala. Bila pa je tako prevzeta nad tem, kako sta se do nje vedla, da je enostavno morala priti na spominsko slovesnost. Kaj je pripeljalo do takšnega dobrega odziva? Zakonca sta upoštevala to, kar je med ljudmi pogosto znano kot zlato pravilo.

2. Kaj je zlato pravilo in kako ga lahko upoštevamo?

2 Kaj je zlato pravilo? To je nasvet, ki ga je Jezus izrazil z naslednjimi besedami: »Vse [. . .], kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim.« (Mat. 7:12) Kako lahko to pravilo upoštevamo? V glavnem tako, da storimo dvoje. Najprej bi se morali vprašati: Kako bi želel, da se ravna z menoj, če  bi bil v koži tega človeka? Nato pa bi se morali, kolikor je le mogoče, potruditi, da bi s tem človekom tako tudi ravnali. (1. Kor. 10:24)

3., 4. a) Pojasni, zakaj zlatega pravila naj ne bi upoštevali samo pri ravnanju s sočastilci. b) Kaj bomo obravnavali v tem članku?

3 Zlato pravilo se zlasti trudimo upoštevati pri našem ravnanju s sočastilci. Toda Jezus ni z ničimer nakazal, da naj bi takšno obzirnost kazali samo do tistih, ki so z nami povezani v veri. Pravzaprav je zlato pravilo omenil, ko je govoril o tem, kako naj bi ravnali z ljudmi na splošno, tudi z našimi sovražniki. (Beri Luka 6:27, 28, 31, 35.) Če naj bi zlato pravilo upoštevali v odnosu do naših sovražnikov, koliko bolj bi ga potem morali upoštevati, ko oznanjujemo ljudem, med katerimi so morda mnogi »prav naravnani za dosego večnega življenja«! (Apd. 13:48)

4 Obravnavali bomo štiri vprašanja, ki jih lahko imamo v mislih, ko smo na oznanjevanju: Kdo so posamezniki, ki jih ogovorim? Kje jih ogovorim? Kdaj je najboljši čas, da jih ogovorim? Kako naj jih ogovorim? Kot bomo videli, nam lahko ta vprašanja pomagajo upoštevati občutke tistih, ki jim oznanjujemo, in ustrezno prilagoditi naš pristop. (1. Kor. 9:19–23)

KDO SO LJUDJE, KI JIH OGOVORIM?

5. Kaj bi se lahko vprašali?

5 Na oznanjevanju ponavadi govorimo s posamezniki. Vsak človek ima svojstvene okoliščine in težave. (2. krn. 6:29) Ko si prizadevaš komu povedati dobro novico, se vprašaj: »Kako bi želel, da bi ta človek gledal name, če bi bili vlogi zamenjani? Ali bi mi bilo všeč, če bi name gledal zgolj kot na enega od mnogih ljudi iz soseščine? Ali pa bi raje videl, da bi me želel spoznati kot osebo?« Razmišljanje o takšnih vprašanjih nas bo spomnilo, da moramo vsakemu stanovalcu posvetiti pozornost kot posamezniku.

6., 7. Kako bi morali ravnati, če se nam za koga na oznanjevanju zdi, da ima do nas sovražen odnos?

6 Nihče ne želi, da bi ga drugi označili za »negativnega človeka«. Naj ponazorimo: Kot kristjani se po najboljših močeh trudimo udejanjati biblijski nasvet »Naj bo vaša beseda vedno prijetna«. (Kol. 4:6) Toda ker smo nepopolni, včasih rečemo kaj, kar pozneje obžalujemo. (Jak. 3:2) Če bi s kom govorili neprijazno – morda zato, ker smo imeli slab dan – ne bi želeli, da bi nas ta označil za »nevljudne« ali »neobzirne«. Želeli bi si, da bi bil do nas razumevajoč. Ali ne bi bilo potem prav, da bi bili tudi sami do drugih enako obzirni?

7 Ali bi se lahko potrudil, da na oznanjevanju posamezniku, za katerega se ti zdi, da ima do tebe sovražen odnos, ne bi takoj pripisal slabih namenov? Mogoče doživlja pritisk na delu ali v šoli. Morda ima hude zdravstvene težave. Velikokrat se je že zgodilo, da so se stanovalci, ki so bili sprva nejevoljni, pozitivno odzvali, ker so bili Jehovovi pričevalci do njih blagi in spoštljivi. (Preg. 15:1; 1. Pet. 3:15)

8. Zakaj bi morali kraljestveno sporočilo oznanjati »vsakršnim ljudem«?

8 Na oznanjevanju srečamo zelo različne ljudi. V samo nekaj zadnjih letih je bilo denimo v Stražnem stolpu, v rubriki »Biblija spreminja življenja«, objavljenih več kot 60 doživetij. Nekateri od ljudi, o katerih smo brali v teh člankih, so bili včasih tatovi, pijanci, člani tolp ali odvisniki od drog. Drugi so bili politiki, verski voditelji ali pa so se gnali za kariero. Nekateri so živeli nemoralno. Toda vsi so slišali dobro novico, sprejeli svetopisemski tečaj, naredili spremembe  v življenju in prišli v resnico. Zato ne bi smeli glede nikogar skleniti, da ne bo nikoli sprejel kraljestvenega sporočila. (Beri 1. Korinčanom 6:9–11.) Ravno nasprotno, ugotavljamo, da se na dobro novico lahko odzovejo »vsakršni ljudje«. (1. Kor. 9:22)

KJE OGOVORIM LJUDI?

9. Zakaj bi morali imeti spoštljiv odnos do doma drugih ljudi?

9 Kje ogovorimo ljudi, ko smo na oznanjevanju? Pogosto na njihovem domu. (Mat. 10:11–13) Če drugi spoštujejo naš dom in osebno lastnino, mi to cenimo. Navsezadnje nam je dom pomemben. Želimo, da je to kraj, kjer imamo zasebnost in se počutimo varne. Tudi mi bi morali do drugih pokazati enako spoštovanje. Zato je dobro, da razmislimo, kakšen odnos kažemo do njihovega doma, ko oznanjujemo po hišah. (Apd. 5:42)

10. Kako lahko preprečimo, da ne bi vznemirjali ljudi na oznanjevanju?

10 Dandanes, ko je svet poln kriminala, so mnogi stanovalci sumničavi do ljudi, ki jih ne poznajo. (2. Tim. 3:1–5) Paziti moramo, da za takšno sumničavost še sami ne dajemo povoda. Denimo, da pridemo k hiši in pri vratih pozvonimo. Če se ne bi nihče odzval, bi nas morda zamikalo, da bi pokukali skozi okno ali iskali stanovalca okoli njegovega doma. Ali bi v tvojem kraju takšno ravnanje motilo stanovalca? Kaj bi si mislili njegovi sosedje? Res je, da bi morali biti na oznanjevanju temeljiti. (Apd. 10:42) Nadvse si želimo ljudem povedati pozitivno sporočilo in naši motivi so dobri. (Rim. 1:14, 15) Kljub temu pa želimo biti modri in nočemo storiti ničesar, s čimer bi po nepotrebnem vznemirjali ljudi na našem oznanjevalskem področju. Apostol Pavel je napisal: »Nikakor v ničemer ne dajemo povoda za spotiko, da se naši službi ne bi moglo nič očitati.« (2. Kor. 6:3) Če pokažemo spoštovanje do doma in druge lastnine ljudi na našem področju, lahko s svojim vedenjem nekatere pritegnemo k resnici. (Beri 1. Petrovo 2:12.)

Vedno kažimo spoštljiv odnos do stanovalčeve lastnine in zasebnosti. (Glej odstavek 10.)

KDAJ OGOVORIM LJUDI?

11. Zakaj cenimo to, da drugi spoštujejo naš čas?

11 Kristjani smo večinoma zelo zaposleni. Da bi nam uspelo izpolniti svoje obveznosti, si določimo prednostni vrstni red in skrbno načrtujemo svoj čas. (Efež. 5:16; Fil. 1:10) In če nam kaj prekriža načrte, smo morda slabe volje. Zato cenimo to, da drugi spoštujejo naš čas, torej da so razumni, ko želijo govoriti z nami, in nam ne vzamejo preveč časa. Kako lahko, če imamo v mislih zlato pravilo, pokažemo, da spoštujemo tiste, ki jim oznanjujemo?

12. Kako lahko ugotovimo, kdaj je najboljši čas, da ogovorimo ljudi na našem področju?

12 Morali bi ugotoviti, kdaj je najboljši čas, da ogovorimo stanovalce. Kdaj so ljudje na našem področju običajno doma? Kdaj so bolj pripravljeni prisluhniti našemu sporočilu? Prav bi bilo, da bi se potrudili temu prilagoditi svoj urnik. V nekaterih delih sveta je oznanjevanje po hišah najučinkovitejše pozno popoldan ali zgodaj zvečer. Če je tako tudi tam, kjer živiš ti, ali bi lahko vsaj del oznanjevanja po hišah načrtoval v tem času dneva? (Beri 1. Korinčanom 10:24.) Lahko smo prepričani, da bo Jehova blagoslovil vsako žrtev, ki jo naredimo, da bi oznanjevali takrat, ko je to najboljše za ljudi na področju.

13. Kako še lahko pokažemo spoštovanje do stanovalca?

13 Kako še lahko pokažemo spoštovanje do posameznika? Ko najdemo koga,  ki prisluhne našemu sporočilu, bi mu seveda morali dobro pričevati, vendar ne smemo biti predolgi. Stanovalec je morda v tem času nameraval delati nekaj drugega, kar se mu zdi pomembno. Če reče, da nima časa, mu lahko obljubimo, da bomo kratki – in tega bi se morali držati. (Mat. 5:37) Ob koncu pogovora bi ga bilo dobro vprašati, kdaj bi bil zanj najprikladnejši čas, da se spet vidimo. Nekateri oznanjevalci so ugotovili, da je dobro reči: »Zelo rad bi vas spet obiskal. Ali bi bilo najboljše, da bi vas, preden se oglasim, poklical ali vam poslal sporočilo?« Če se glede časa prilagodimo ljudem na področju, posnemamo Pavla, ki si ni prizadeval »za lastno korist, temveč za korist mnogih, da bi se ti lahko rešili«. (1. Kor. 10:33)

KAKO NAJ OGOVORIM LJUDI?

14.–16. a) Zakaj bi morali stanovalcu jasno povedati namen našega obiska? Ponazori. b) Kateri pristop učinkovito uporablja neki potujoči nadzornik?

14 Predstavljajmo si, da nas nekega dne nekdo pokliče po telefonu, vendar po glasu ne vemo, kdo je. Ne poznamo ga, on pa nas vpraša, katero hrano imamo najraje. Sprašujemo se, kdo kliče in kaj v resnici hoče. Iz vljudnosti bomo morda z njim spregovorili par besed, potem pa bomo verjetno nakazali, da bi raje končali pogovor. Zdaj pa si zamislimo, da se klicatelj predstavi, pove, da dela na področju prehrane, in nam prijazno reče, da ima nekaj koristnih informacij. Najverjetneje mu bomo bolj pripravljeni prisluhniti. Cenimo namreč to,  da so ljudje odkriti in hkrati taktni, ko nas ogovorijo. Kako smo lahko mi podobno vljudni do tistih, ki jim oznanjujemo?

15 Na marsikaterem področju moramo stanovalcu jasno povedati namen našega obiska. Res je, da imamo dragocene informacije, ki jih stanovalec nima, toda denimo, da se mu niti ne predstavimo, ampak mu kar takoj postavimo vprašanje, kot je na primer: »Če bi vi lahko rešili probleme sveta, katerega bi se najprej lotili?« Mi vemo, da stanovalcu takšno vprašanje postavimo zato, da bi ugotovili, kaj misli, in da bi nato pogovor usmerili na Biblijo. Toda stanovalec se morda sprašuje: »Kdo je ta človek, ki ga sploh ne poznam, in zakaj me to sprašuje? Za kaj pravzaprav gre?« Zato bi morali pogovor začeti tako, da se stanovalec ne bi počutil neprijetno. (Fil. 2:3, 4) Kako lahko to storimo?

16 Neki potujoči nadzornik je ugotovil, da je zelo učinkovit v nadaljevanju opisan pristop. Stanovalca najprej pozdravi in se mu predstavi, nato pa mu izroči izvod traktata Ali bi radi spoznali resnico?, in sicer tako da reče: »Danes vsakemu na tem področju ponudiva ta letak. Obravnava šest vprašanj, ki si jih postavljajo mnogi ljudje. Ta izvod je za vas.« Brat poroča, da je videti, da se mnogi ljudje malce sprostijo, ko izvedo za namen našega obiska. Potem pogovor običajno lažje steče. Ta nadzornik nato človeka vpraša: »Ali ste kdaj razmišljali, o katerem od teh vprašanj?« Če stanovalec izbere katero, brat odpre traktat in z njim razpravlja o tem, kako na to vprašanje odgovarja Biblija. Če pa ne, potem brat sam izbere vprašanje in nadaljuje pogovor, ne da bi stanovalca spravljal v zadrego. Seveda je pogovor mogoče začeti na veliko načinov. Ponekod morda stanovalci od nas pričakujejo več vljudnostnih fraz oziroma gest, preden povemo namen obiska. Pomembno je, da naš pristop prilagodimo temu, kako ljudje na našem področju pričakujejo, da se jih ogovori.

NA OZNANJEVANJU VSELEJ UPOŠTEVAJMO ZLATO PRAVILO

17. Kako lahko na oznanjevanju, glede na to, kar smo obravnavali v tem članku, upoštevamo zlato pravilo?

17 Kako lahko torej na oznanjevanju upoštevamo zlato pravilo? Vsakemu stanovalcu posvetimo pozornost kot posamezniku. Do stanovalčevega doma in druge lastnine kažemo spoštovanje. Prizadevamo si, da v oznanjevanju sodelujemo takrat, ko so ljudje najverjetneje doma in ko so nam bolj pripravljeni prisluhniti. Naše sporočilo si prizadevajmo predstaviti tako, da bo na našem področju kar najbolj sprejemljivo.

18. Kaj koristnega dosežemo, če se do ljudi na našem področju vedemo tako, kakor želimo, da se drugi vedejo do nas?

18 Če se do ljudi na oznanjevanju vedemo tako, kakor želimo, da se drugi vedejo do nas, dosežemo mnogo koristnega. S prijaznostjo in obzirnostjo dovolimo, da naša luč sije, poudarjamo vrednost svetopisemskih načel in slavimo našega nebeškega Očeta. (Mat. 5:16) Če smo do ljudi spoštljivi, jih bo morda več želelo spoznati resnico. (1. Tim. 4:16) Ne glede na to, ali tisti, ki jim oznanjujemo, sprejmejo kraljestveno sporočilo, ali ne, lahko čutimo zadoščenje, saj dajemo vse od sebe, da bi temeljito opravili svojo službo. (2. Tim. 4:5) Posnemajmo apostola Pavla, ki je napisal: »Vse delam zaradi dobre novice, da bi jo oznanjal drugim.« (1. Kor. 9:23) Zato se na oznanjevanju vselej ravnajmo po zlatem pravilu.