Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) MAREC 2014

Kako doseči srce sorodnikov, ki niso Priče

Kako doseči srce sorodnikov, ki niso Priče

»POJDI domov k svojim sorodnikom in jim povej vse, kar je Jehova storil zate, in kako usmiljen je bil s teboj,« je rekel Jezus Kristus, ko je bil verjetno v Gadari, jugovzhodno od Galilejskega jezera. Govoril je z moškim, ki je želel postati njegov sledilec. Jezus je s tem, kar je rekel, pokazal, da razume eno od glavnih človekovih značilnosti, namreč željo po tem, da o rečeh, ki nas zanimajo in so nam pomembne, govorimo svojim sorodnikom. (Mar. 5:19)

Tudi danes smo pogosto priča tej značilnosti, le da je v nekaterih kulturah bolj izrazita kot v drugih. Zato posameznik takrat, ko prične častiti pravega Boga Jehova, običajno hoče o svoji novi veri govoriti sorodnikom. Toda kako naj bi se tega lotil? Kako naj doseže srce sorodnikov, ki so druge vere ali pa sploh niso verni? Biblija daje jasne in stvarne nasvete.

»NAŠLI SMO MESIJA«

V prvem stoletju je bil Andrej eden prvih, ki je Jezusa prepoznal kot Mesija. In komu je nemudoma povedal, kaj je ugotovil? »[Andrej] je najprej našel svojega brata Simona in mu rekel: ‚Našli smo Mesija‘ (kar v prevodu pomeni Kristus).« Petra je nato odpeljal k Jezusu in mu tako dal priložnost, da postane Jezusov učenec. (Jan. 1:35–42)

Ko je bil Peter kakih šest let kasneje nekaj časa v Jopi, je bil povabljen, da naj gre proti severu v Cezarejo v hišo stotnika Kornelija. Kdo ga je tam čakal? »Kornelij jih je [Petra in tiste, ki so potovali z njim] seveda že pričakoval in tudi že zbral svoje sorodnike ter zaupne prijatelje.« Tako je svojim sorodnikom omogočil, da  prisluhnejo Petru in se na podlagi slišanega odločijo. (Apd. 10:22–33)

Kaj se lahko naučimo iz tega, kako sta Andrej in Kornelij ravnala s svojimi sorodniki?

Niti Andrej niti Kornelij nista stvari prepustila naključju. Andrej je osebno seznanil Petra z Jezusom, Kornelij pa je poskrbel, da so njegovi sorodniki lahko prisluhnili Petru. Toda nobeden od njiju ni na sorodnike pritiskal niti jih ni skušal s pretvezo navesti na to, da bi postali Kristusovi sledilci. Ali se lahko iz tega kaj naučimo? Prav je, da tudi mi podobno ravnamo. Morda lahko kdaj s sorodniki na kratko spregovorimo o resnici ter ustvarimo priložnosti, da pridejo v stik s svetopisemskimi resnicami in z našimi soverniki. Vendar spoštujemo njihovo svobodo izbire in nanje ne pritiskamo. Da bi ponazorili, kako lahko pomagamo svojim sorodnikom, si poglejmo zgled Jürgena in Petre, zakonskega para iz Nemčije.

Petra je preučevala Biblijo z Jehovovimi pričami in se čez čas krstila. Njen mož Jürgen je bil oficir. Sprva Jürgen ni bil zadovoljen z ženino odločitvijo. Čez čas pa je dojel, da Priče oznanjujejo resnico iz Biblije. Tudi sam je svoje življenje posvetil Jehovu in danes služi kot starešina v krajevni občini. Kaj svetuje glede tega, kako doseči srce sorodnika, ki je druge vere?

Takole pravi: »Sorodnikom ne bi smeli vsiljevati duhovnih tem niti jim ne bi smeli z njimi kar naprej težiti. Tako bi lahko čutili le še večji odpor. Gledano dolgoročno, je morda bolje, če jim tu in tam taktno povemo kaj zanimivega. Poleg tega je koristno, da jih seznanimo z brati in sestrami, ki so njihovih let in jih zanimajo podobne reči. S tem lahko premostimo prepad.«

»Sorodnikom ne bi smeli vsiljevati duhovnih tem niti jim ne bi smeli z njimi kar naprej težiti.« (Jürgen)

Apostol Peter in Kornelijevi sorodniki so se hitro odzvali na biblijsko sporočilo. So pa bili v prvem stoletju tudi takšni, ki so potrebovali več časa za to, da so se odločili za resnico, potem ko so prišli v stik z njo.

KAKO JE BILO Z JEZUSOVIMI BRATI?

V času, ko je Jezus služil na zemlji, je kar nekaj njegovih sorodnikov pričelo verovati vanj. Zdi se denimo verjetno, da sta bila apostola Jakob in Janez njegova bratranca, njuna mama Saloma pa njegova teta. Ta je morda bila ena od »mnogo drugih žensk, ki so jim [Jezusu in apostolom] stregle iz svojega imetja«. (Luk. 8:1–3)

Drugi člani Jezusove družine pa niso pričeli takoj verovati vanj. Ob neki priložnosti, več kot leto dni po tem, ko se je Jezus krstil, se je množica denimo zbrala v neki hiši, da bi mu prisluhnila. »Ko pa so njegovi sorodniki slišali, kaj se dogaja, so šli, da bi ga prijeli. Govorili so namreč: ‚Zmešalo se mu je.‘« Nekoliko kasneje, ko so njegovi polbratje razpravljali o njegovih potovalnih načrtih, jim o teh načrtih ni povedal nič določnega. Zakaj? »Njegovi bratje namreč niso verovali vanj.« (Mar. 3:21; Jan. 7:5)

Kaj se lahko naučimo iz tega, kako je Jezus ravnal s svojimi sorodniki? Ko so nekateri trdili,  da se mu je zmešalo, ni bil užaljen. Celo po svoji smrti in vstajenju je sorodnike še dodatno spodbudil, tako da se je prikazal svojemu polbratu Jakobu. Videti je, da ta dogodek ni le Jakoba prepričal o tem, da je Jezus Mesija, temveč tudi druge Jezusove polbrate. Zato so bili skupaj z apostoli in drugimi učenci v zgornji sobi v Jeruzalemu ter očitno prejeli svetega duha. Čez čas sta bila Jezusova polbrata Jakob in Juda deležna čudovitih prednosti. (Apd. 1:12–14; 2:1–4; 1. Kor. 15:7)

NEKATERI POTREBUJEJO VELIKO ČASA

»Veliko dobrega je mogoče doseči s potrpežljivostjo, potrpežljivostjo in še enkrat s potrpežljivostjo.« (Roswitha)

Danes nekateri sorodniki podobno kot v prvem stoletju potrebujejo veliko časa, da stopijo na pot življenja. Poglejmo si primer Roswithe, ki je bila dejavna katoličanka, ko se je njen mož leta 1978 krstil in postal Jehovova priča. Roswitha je bila iskrena v svojem prepričanju, zato je možu sprva nasprotovala. Toda v naslednjih letih je nasprotovala vse manj, saj je uvidela, da Priče učijo resnico. Leta 2003 se je krstila. Zakaj je spremenila svoje prepričanje? Roswithin mož ni bil užaljen, ker mu je na začetku nasprotovala, temveč ji je dajal priložnosti, da prične drugače razmišljati. Kaj Roswitha svetuje? »Veliko dobrega je mogoče doseči s potrpežljivostjo, potrpežljivostjo in še enkrat s potrpežljivostjo.«

Monika se je krstila leta 1974, njena sinova pa deset let kasneje. Mož Hans jim ni bil nikoli nasproten, toda sam se je krstil šele leta 2006. Kaj svetujejo člani te družine glede na to, kar so doživeli? »Zvestovdano se oklepaj Jehova in ne delaj kompromisov, kar se tiče vere.« Seveda je bilo pomembno, da je Hansu njegova družina stalno izkazovala ljubezen. In nikoli niso izgubili upanja, da bo nazadnje le sprejel njihovo vero.

POŽIVLJENI Z VODO RESNICE

Jezus je nekoč sporočilo resnice primerjal z vodo, ki daje večno življenje. (Jan. 4:13, 14) Želimo si, da bi naše sorodnike poživila hladna, čista voda resnice. Prav gotovo nočemo, da bi se zaradi prevelike količine vode, ki bi jo bili prisiljeni na hitro sprejeti vase, dušili. Od tega, kako jim pojasnimo svoje verovanje, je odvisno, ali se bodo čutili poživljene ali pa jih bo to dušilo. V Bibliji piše, da »srce pravičnega premišljuje, kaj bo odgovorilo«, in da »srce modrega človeka navaja njegova usta, da govorijo preudarno«. Kako lahko udejanjamo ta nasvet? (Preg. 15:28; 16:23)

Žena morda želi možu pojasniti svoje verovanje. Če bo prej premislila, kaj naj reče, bo skrbno izbirala besede in ne bo govorila prenagljeno. Ne bo dajala vtisa, da je samopravična ali vzvišena. Njene dobro premišljene besede so lahko poživljajoče in prispevajo k miru. Kdaj je denimo njen mož sproščen in se lahko z njim prosto pogovarja? O čem rad govori oziroma bere? Se zanima za znanost, politiko ali šport? Kako lahko žena zbudi njegovo zanimanje za Biblijo ter je obenem spoštljiva do njegovih čustev in mnenja? Če bo razmislila o vsem tem, bo lažje govorila in ravnala preudarno.

Pri tem, da dosežemo srce družinskih članov, ki še niso Priče, ne gre le za to, da pazimo, koliko povemo ob posameznih priložnostih. To, kar rečemo, bi morali podpreti z lepim vedenjem.

ZGLEDNO VEDENJE

»V vsakodnevnem življenju vedno upoštevaj svetopisemska načela. To je zelo učinkovito, da pritegneš pozornost sorodnika, čeprav tega morda ne prizna,« pravi prej omenjeni Jürgen. Hans, ki se je krstil skoraj 30 let za svojo ženo, soglaša s tem. »Zgledno krščansko vedenje je pomembno, saj lahko sorodnik tako vidi, da resnica pozitivno vpliva na naše življenje.« Sorodnikom bi moralo biti očitno, da je naša drugačnost, ki je rezultat naše vere, nekaj pozitivnega, ne pa negativnega oziroma neprimernega.

»Zgledno krščansko vedenje je pomembno, saj lahko sorodnik tako vidi, da resnica pozitivno vpliva na naše življenje.« (Hans)

Apostol Peter je dal ženam, ki imajo nevernega moža, naslednji dragoceni nasvet: »Podrejajte [se] svojemu možu, da bi ga, če kateri ni poslušen besedi, pridobile brez besed, s svojim vedenjem, ker bo na lastne oči videl vaše čisto vedenje in globoko spoštovanje. Ne lepotičite se na zunaj, s spletanjem las in nadevanjem zlatega okrasja ali nošenjem vrhnjih oblačil, temveč  s skritim človekom srca v neuničljivem oblačilu mirnega in blagega duha, ki je v Božjih očeh veliko vreden.« (1. Pet. 3:1–4)

Peter je napisal, da moža lahko na to, da začne drugače razmišljati, navede ženino zgledno vedenje. S temi svetopisemskimi besedami v mislih si sestra po imenu Christa že vse od svojega krsta leta 1972 prizadeva doseči srce svojega moža. Čeprav je njen mož nekoč že preučeval s Pričami, pa resnice še ni sprejel. Obiskal je že nekaj krščanskih shodov. Dobro se razume z brati in sestrami v občini, oni pa po drugi strani spoštujejo njegovo pravico izbire. Kako se Christa trudi doseči njegovo srce?

»Odločena sem ravnati tako, kot Jehova želi, da ravnam. Obenem pa skušam pridobiti svojega moža ‚brez besed‘ z lepim vedenjem. Kadar ne gre za svetopisemska načela, naredim vse, kar lahko, da ugodim njegovim željam. In seveda spoštujem njegovo svobodno voljo ter stvari prepuščam v Jehovove roke.«

Iz Christinega ravnanja se vidi, kako pomembna je prilagodljivost. Christa se drži krepilne duhovne rutine, med drugim tako, da redno obiskuje shode in po svojih najboljših močeh oznanjuje. Vendar je tudi razumna in se zaveda, da mož od nje upravičeno pričakuje, da mu naklanja ljubezen, čas in pozornost. Dobro je, da smo vsi, ki imamo neverujoče sorodnike, prilagodljivi in razumni. »Vse ima svoj čas,« piše v Bibliji. K temu spada tudi to, da s svojimi družinskimi člani, ki niso istega verskega prepričanja kot mi, še zlasti z zakoncem, skupaj preživljamo čas. Tako preživet čas spodbuja h komunikaciji. Izkušnje kažejo, da se z dobro komunikacijo zmanjša nevarnost, da bi se družinski člani čutili osamljene, odrinjene ali da bi bili ljubosumni. (Prid. 3:1)

NIKOLI NE IZGUBI UPANJA

»Pomembno je, da družinskemu članu kažemo, da ga imamo radi, pa tudi da molimo zanj,« pravi Holger, čigar oče se je krstil 20 let kasneje kot drugi člani družine. Christa pa še pove, da ne bo nikoli izgubila upanja, da bo njen mož navsezadnje stopil na Jehovovo stran in sprejel resnico. Do svojih sorodnikov, ki niso iste vere kot mi, bi morali biti vedno pozitivni in ohranjati upanje.

Naš cilj je ohraniti odnose s sorodniki neokrnjene, s čimer jim omogočimo, da prepoznajo resnico in da se biblijsko sporočilo dotakne njihovega srca. Najpomembnejše pa je, da z njimi ravnamo »blago in zelo spoštljivo«. (1. Pet. 3:15)