Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) FEBRUAR 2014

Vdova iz Sarepte je bila za svojo vero nagrajena

Vdova iz Sarepte je bila za svojo vero nagrajena

REVNA vdova objema svojega sina, svojega edinca. Ne more verjeti svojim očem. Malo pred tem je v naročju še nežno držala njegovo mrtvo telo. Zdaj pa vsa navdušena vidi nasmejan obraz svojega obujenega sina. »Glej,« reče njen hišni gost, »tvoj sin živi!«

To dramatično vstajenje se je zgodilo pred skoraj 3000 leti. O tem lahko bereš v 17. poglavju 1. knjige kraljev. Hišni gost je Božji prerok Elija. In kdo je mati? Je neimenovana vdova, ki živi v mestecu Sarepta. Eden od dogodkov v njenem življenju, ki so ji najbolj okrepili vero, je bilo sinovo vstajenje. V nadaljevanju bomo tej vdovi posvetili pozornost in se ob tem naučili nekaj pomembnih stvari.

ELIJA NAJDE VDOVO, KI VERUJE

Jehova je določil, da bo v času vlade hudobnega kralja Ahaba prišlo do dolgotrajne suše. Potem ko je Elija to oznanil, ga je Bog skril pred Ahabom ter ga čudežno hranil, tako da so mu krokarji prinašali kruh in meso. Nato je Jehova Eliju rekel: »Vstani, pojdi v Sarépto, ki pripada Sidónu, in ostani tam. Glej, tam bom zapovedal neki ženski, vdovi, da te bo hranila.« (1. kra. 17:1–9)

Ko je Elija prispel v Sarepto, je zagledal revno vdovo, ki je nabirala drva. Ali bi to lahko bila ženska, ki naj bi preroku priskrbela hrano? Kako bi to lahko storila, ko pa je bila tako revna? Elija se je kljub takšnim ali drugačnim dvomom, ki so ga morda obhajali, s to žensko začel pogovarjati. Rekel ji je: »Prinesi mi, prosim, malo vode v posodi, da bom pil.« Ko je šla, da bi jo prinesla, ji je še rekel: »Prinesi mi, prosim, še malo kruha.« (1. kra. 17:10, 11) Vdovi ni bilo težko temu tujcu prinesti vodo, težava pa je bila zanjo dati mu kruh.

 »Kakor res živi Jehova, tvoj Bog,« mu je odvrnila, »nič kruha nimam, samo prgišče moke v velikem vrču in malo olja v malem vrču. Glej, ravno sem nabrala nekaj drv, da bom šla pripravit nekaj zase in za sina, da bova jedla in potem umrla.« (1. kra. 17:12) Razmislimo zdaj o tem, kaj ta pogovor odkriva.

Vdova je prepoznala Elija kot Izraelca, ki se boji Boga. To se vidi iz njenih besed »Kakor res živi Jehova, tvoj Bog«. Kot kaže je imela nekaj spoznanja o izraelskem Bogu, vendar ne toliko, da bi, ko je omenila Jehova, rekla »moj Bog«. Živela je v Sarepti, mestecu, ki je pripadalo feničanskemu mestu Sidon oziroma je bilo, kot je videti, od njega odvisno. Najverjetneje so prebivalci Sarepte častili Baala. Vseeno pa je Jehova v tej vdovi videl nekaj izjemnega.

Vdova iz Sarepte je kljub temu, da je živela med ljudmi, ki so častili malike, z deli dokazovala, da verjame v Izraelovega Boga. Jehova je k njej poslal Elija, in to v dobro obeh, te ženske in preroka. Iz tega se lahko naučimo nekaj zelo pomembnega.

Niso bili vsi prebivalci Sarepte, v kateri je bilo prisotno čaščenje Baala, do skrajnosti pokvarjeni. Jehova je s tem, da je k tej vdovi poslal Elija, pokazal, da opazi dobronamerne posameznike, ki mu še ne služijo. Res je, Bogu je »v vsakem narodu sprejemljiv tisti, ki se ga boji in ravna pravično«. (Apd. 10:35)

Koliko ljudi na tvojem področju je podobnih vdovi iz Sarepte? Čeprav so mogoče obkroženi s pripadniki krivih ver, morda hrepenijo po nečem boljšem. Lahko da imajo malo spoznanja o Jehovu, oziroma ga sploh nimajo, in zato potrebujejo pomoč, da bi se oprijeli pravega čaščenja. Ali iščeš takšne posameznike in jim pomagaš?

»NAREDI IZ TEGA NAJPREJ HLEBČEK ZAME«

Skrbno razmisli o tem, kaj je Elija prosil vdovo, da naj naredi. Ravnokar mu je povedala, da bo pripravila še en obrok zase in za sina, da bosta jedla in potem umrla. Kaj pa ji je rekel Elija? »Ne boj se. Pojdi in naredi tako, kot si rekla. Samo naredi iz tega najprej hlebček zame in mi ga prinesi, potem pa naredi nekaj še zase in za svojega sina. Kajti Jehova, Izraelov Bog, pravi takole: ‚Moka v velikem vrču ne bo pošla in olja v malem vrču ne bo zmanjkalo do dneva, ko bo Jehova poslal dež na zemljo.‘« (1. kra. 17:11–14)

»Odpovem naj se svojemu zadnjemu obroku? Gotovo ne misliš resno,« bi kdo morda rekel. Toda vdova se ni tako odzvala. Čeprav je imela le omejeno spoznanje o Jehovu, je verjela Eliju in storila, kar jo je prosil. To je bila za vdovo odločilna preizkušnja vere in njena odločitev je bila resnično modra.

Vdova je zaradi vere v Elijevega Boga, Jehova, skupaj s svojim sinom ostala pri življenju.

Bog te revne vdove ni zapustil. Jehova je, kakor je obljubil Elija, obnavljal njene pičle zaloge, tako da so lahko Elija, vdova in njen sin preživeli do konca suše. »Moka v velikem vrču ni pošla in olja v malem vrču ni zmanjkalo, tako kakor je Jehova govoril po Eliju.« (1. kra. 17:16; 18:1) Če bi ta ženska ravnala drugače, bi bil hlebec,  ki bi ga naredila iz svojih pičlih zalog moke in olja, skoraj gotovo njen zadnji obrok. Ampak ravnala je po veri, zaupala je Jehovu in najprej nahranila Elija.

Iz tega se lahko naučimo, da Bog blagoslavlja tiste, ki živijo po veri. Če takrat, kadar je na preizkušnji tvoja značajnost, pokažeš vero, ti Jehova pomaga. Da bi ti pomagal preizkušnjo prestati, postane tvoj oskrbovalec, zaščitnik in prijatelj. (2. Mojz. 3:13–15)

Leta 1898 je v bil v Sionskem stražnem stolpu zapisan naslednji pouk iz zgodbe o tej vdovi: »Če bi ta ženska imela vero, ki je potrebna za poslušnost, bi bila vredna tega, da ji Gospod pomaga po preroku; če te vere ne bi pokazala, bi se morda našla druga vdova, ki pa bi jo pokazala. Tako je tudi z nami – na različnih korakih naše življenjske poti Gospod preizkusi našo vero. Če jo pokažemo, nas blagoslovi; če je ne pokažemo, pa ne.«

Kadar prestajamo kakšno preizkušnjo, moramo iskati Božje vodstvo v Svetem pismu in naših publikacijah, ki temeljijo na tej knjigi. Nato pa naj bi ne glede na to, kako težka je morda ta preizkušnja, ravnali skladno z Jehovovimi napotki. Zagotovo bomo blagoslovljeni, če bomo upoštevali tale modri pregovor: »Ne zanašaj se na svojo razumnost, temveč z vsem svojim srcem zaupaj v Jehova. Upoštevaj ga na vseh svojih poteh, in on bo tvoje poti poravnal.« (Preg. 3:5, 6)

»K MENI SI PRIŠEL, DA BI [. . .] MI USMRTIL SINA«

Vdovo je čakala še ena preizkušnja vere. »Zatem pa se je zgodilo,« pravi pripoved v Bibliji, »da je sin te žene, hišne gospodinje, zbolel. In bolezen se mu je tako poslabšala, da v njem ni bilo več diha.« Žalujoča mati je v iskanju razlogov za to tragedijo Eliju rekla: »Kaj imaš proti meni, Božji mož? K meni si prišel, da bi me spomnil na mojo krivdo in mi usmrtil sina.« (1. kra. 17:17, 18) Kaj te grenke besede pomenijo?

Ali se je ta ženska spomnila kakega greha, ki je mučil njeno vest? Ali je mislila, da je smrt njenega sina Božja kazen in da je Elija Božji sel, ki prinaša smrt? Biblija nam tega ne pove, toda nekaj je jasno: vdova Bogu v ničemer ni očitala nepravičnosti.

Elija sta gotovo zelo pretresla smrt sina te vdove in njeno mišljenje, da je že sama navzočnost njega kot preroka kriva za njeno srce parajočo žalost. Potem ko je negibno telo dečka odnesel v strešno sobo, je vzkliknil: »O Jehova, moj Bog, ali boš tudi tej vdovi, pri kateri prebivam, storil húdo in ji usmrtil sina?« Prerok ni mogel prenesti misli, da bi se na Božje ime zgrnila sramota, če bi Bog pustil, da bi ta prijazna in gostoljubna ženska trpela še naprej. Zato je Elija ponižno prosil: »O Jehova, moj Bog, naj se, prosim, življenje tega otroka vrne vanj.« (1. kra. 17:20, 21)

»GLEJ, TVOJ SIN ŽIVI!«

Jehova je Elijevi molitvi prisluhnil. Vdova je skrbela za njegovega preroka in pokazala vero. Očitno je Bog dopustil, da je dečkova bolezen šla do konca, vedel je namreč, da bo prišlo do vstajenja – prvega zapisanega v Svetem pismu – in da bo to vlivalo upanje prihodnjim rodovom. Jehova je na Elijevo prošnjo otroku povrnil življenje. Samo zamisli si, kako presrečna je bila vdova, ko ji je Elija rekel: »Glej, tvoj sin živi!« Odvrnila mu je: »Zdaj vem, da si res Božji mož in da je Jehovova beseda, ki prihaja iz tvojih ust, resnična.« (1. kra. 17:22–24)

Iz pripovedi, ki je zapisana v 17. poglavju 1. knjige kraljev, o tej ženski ne izvemo ničesar drugega. Vendar je ta vdova glede na to, da je Jezus o njej govoril v pozitivni luči, preostanek svojega življenja morda zvesto služila Jehovu. (Luk. 4:25, 26) Iz njene zgodbe se naučimo, da Bog blagoslavlja tiste, ki delajo dobro njegovim služabnikom. (Mat. 25:34–40) Ta pripoved dokazuje, da Bog skrbi za svoje zveste tudi v najtežjih okoliščinah. (Mat. 6:25–34) Dokazuje pa tudi to, da si Jehova želi obuditi mrtve in da je tega zmožen. (Apd. 24:15) Vsekakor so to odlični razlogi, da se spominjamo vdove iz Sarepte.