Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) DECEMBER 2013

»Ta dan naj vam bo v spomin«

»Ta dan naj vam bo v spomin«

»Ta dan naj vam bo v spomin. Iz roda v rod ga obhajajte kot praznik v čast Jehovu.« (2. MOJZ. 12:14)

1., 2. Katera obletnica naj bi še posebej zanimala vse kristjane in zakaj?

KO POMISLIŠ na obletnice, katera ti pride prva na misel? »Obletnica poroke,« bi morda rekel poročen človek. Drugim pa bi mogoče prišlo na misel praznovanje kakega zgodovinskega dogodka, denimo dneva, ko je njihova dežela postala neodvisna. Toda ali veš za obletnico, ki je narodnega pomena in se praznuje že več kot 3500 let?

2 Ta obletnica je pasha. Ljudi spominja na osvoboditev staroveških Izraelcev iz suženjstva v Egiptu. Ta dogodek bi moral tudi zate biti velikega pomena. Zakaj? Ker je povezan z nekaterimi zelo pomembnimi področji tvojega življenja. »Ampak,« morda pomisliš, »pasho praznujejo Judje, jaz pa nisem judovske vere. Zakaj naj bi me potem ta obletnica zanimala?« Odgovor se skriva v naslednji pomenljivi izjavi: »Kristus, naša pasha, je namreč že bil žrtvovan.« (1. Kor. 5:7) Da bi lahko razumeli pomen te resnice, moramo o judovski pashi nekaj vedeti in ta praznik obravnavati v luči ene od zapovedi, ki je bila dana vsem kristjanom.

PASHA – ZAKAJ?

3., 4. Kaj se je dogajalo pred prvo pasho?

3 Milijonom ljudi po vsem svetu, ki niso Judje, je bolj ali manj znano, kaj se je dogajalo pred pasho, za katero bi lahko rekli, da je bila prva. Morda so o tem brali v biblijski knjigi Druga Mojzesova, slišali zgodbe o tem ali si ogledali kak film, posnet na to temo.

4 Izraelci so bili sužnji v Egiptu že mnogo let, ko je Jehova k faraonu poslal Mojzesa in njegovega brata Arona z naročilom, naj njegovemu ljudstvu da svobodo. Toda ta ošabni egiptovski vladar Izraelcev ni hotel izpustiti, zato je Jehova udaril Egipt z več uničujočimi nadlogami. Kot zadnjo je Bog poslal deseto nadlogo, pomor egiptovskih prvorojencev, in šele to  je faraona navedlo, da je izpustil Izraelce. (2. Mojz. 1:11; 3:9, 10; 5:1, 2; 11:1, 5)

5. Kaj so morali narediti Izraelci med pripravami na svojo osvoboditev? (Glej sliko pri naslovu.)

5 Kaj pa so Izraelci morali narediti, preden so bili osvobojeni? Pisalo se je leto 1513 pr. n. št. in bil je čas spomladanskega enakonočja v hebrejskem mesecu abibu, ki so ga kasneje poimenovali nisan. * Bog je rekel, naj se Izraelci deseti dan tega meseca začnejo pripravljati na nekatere stvari, ki jih bodo morali opraviti 14. nisana. Ker je hebrejski dan trajal od enega sončnega zahoda do drugega, se je 14. nisan začel s sončnim zahodom. Vsaka družina je na ta dan morala zaklati mladega ovna (ali kozliča) in z nekaj njegove krvi poškropiti oba podboja in tram nad vrati hiše. (2. Mojz. 12:3–7, 22, 23) Jagnje so morali speči in ga jesti skupaj z nekvašenim kruhom in nekaj zelišči. Zatem naj bi čez egiptovsko deželo šel Božji angel in pobil vse egiptovske prvorojence, toda poslušni Izraelci naj bi bili obvarovani in odšli na svobodo. (2. Mojz. 12:8–13, 29–32)

6. Kakšen odnos naj bi Božje ljudstvo kasneje imelo do pashe?

6 Tako se je tudi zgodilo, in Izraelci naj bi se iz leta v leto spominjali te svoje osvoboditve. Bog jim je zapovedal: »Ta dan naj vam bo v spomin. Iz roda v rod ga obhajajte kot praznik v čast Jehovu. Obhajajte ga, saj je to trajna odredba.« Praznovanju, ki je bilo 14. dan, naj bi sledil še sedemdnevni praznik. Dan pashe je bil dejansko 14. nisan, vendar se ime pasha lahko nanaša na vseh osem prazničnih dni. (2. Mojz. 12:14–17; Luk. 22:1; Jan. 18:28; 19:14) Pasha je bila eden od predpisanih praznikov, ki so jih Hebrejci morali obhajati vsako leto. (2. krn. 8:13)

7. Kaj novega je Jezus uvedel na zadnji pashi, ki jo je praznoval z apostoli?

7 Jezus in njegovi apostoli so vsako leto obhajali pasho, saj so bili Judje in so živeli po Mojzesovi postavi. (Mat. 26:17–19) Ko so to storili zadnjikrat, pa je Jezus uvedel nekaj novega, in sicer Gospodovo večerjo, dogodek, ki naj bi ga njegovi sledilci od takrat naprej obhajali vsako leto. Ampak kateri dan naj bi to večerjo praznovali?

GOSPODOVA VEČERJA – NA KATERI DAN?

8. Katero vprašanje se postavlja v povezavi s pasho in Gospodovo večerjo?

8 Glede na to, da je Jezus uvedel Gospodovo večerjo takoj po pashi, naj bi ta nova slovesnost sovpadala z dnevom pashe. Vendar si morda opazil, da se datum judovske pashe na nekaterih današnjih koledarjih lahko tudi za dan ali več razlikuje od datuma, ko se mi spominjamo Kristusove smrti. Zakaj ta razlika? Odgovor je deloma najti v zapovedi, ki jo je Bog dal Izraelcem. Mojzes je najprej rekel, da naj »ves izraelski zbor zakolje« jagnje, nato pa je posebej omenil, ob katerem času 14. nisana je treba to storiti. (Beri 2. Mojzesova 12:5, 6.)

9. Kdaj je bilo glede na 2. Mojzesovo 12:6 treba zaklati pashalno jagnje? (Glej tudi okvir  »Kateri del dneva?«.)

9 V neki judovski publikaciji piše, da je bilo treba jagnje glede na 2. Mojzesovo 12:6 zaklati »med dvema večeroma«. (The Pentateuch and Haftorahs) Nekateri svetopisemski prevodi uporabljajo točno to besedno zvezo. Drugi, med njimi tudi judovski Tanakh, uporabljajo prevedek »ob mraku«. V zopet drugih pa najdemo zapis »ob večernem mraku« ali »okoli sončnega zahoda«. Torej je bilo jagnje treba zaklati na začetku 14. nisana – po  sončnem zahodu, vendar v času, ko je še svetlo.

10. Kdaj je bilo po mnenju nekaterih jagnje zaklano, toda katero vprašanje se ob tem postavlja?

10 V poznejših časih so nekateri Judje menili, da je bilo za to, da so zaklali vsa jagnjeta, privedena k templju, potrebnih več ur. Zato se je razumelo, da se 2. Mojzesova 12:6 nanaša na konec 14. nisana, in to na čas, ki preteče od takrat, ko se sonce začne spuščati (po dvanajsti uri), do konca dneva ob sončnem zahodu. Ampak če je bilo to res, kdaj naj bi potem Izraelci jedli pashalni obed? Profesor Jonathan Klawans, strokovnjak za staroveško judovstvo, je napisal: »Novi dan se začne z zahodom sonca, zato se žrtev pripravi 14. dan, toda pasha in obed se pravzaprav začneta 15. dan, čeprav tega sosledja datumov ni najti v Drugi Mojzesovi.« Napisal je tudi: »Rabinska literatura [. . .] nam sploh ne pove, kako so seder [pashalni obed] pripravljali pred uničenjem templja« leta 70 n. št. (Poudarili mi.)

11. a) Kako se je odvijalo Jezusovo življenje na dan pashe leta 33 n. št.? b) Zakaj so 15. nisanu leta 33 n. št. rekli veliki šabat? (Glej podčrtno opombo.)

11 Potemtakem se lahko upravičeno vprašamo: Kako je potem s pasho leta 33 n. št.? Kristus je 13. nisana, ko se je približeval dan, »ko je bilo treba žrtvovati pashalno žrtev«, Petru in Janezu rekel: »Pojdita in pripravita nam pashalni obed, da bomo jedli.« (Luk. 22:7, 8) Po sončnem zahodu, ko se je začel 14. nisan, »je prišla ura« za pashalni obed, in to naj bi bilo v četrtek zvečer. Jezus je ta obed zaužil skupaj s svojimi učenci in nato uvedel Gospodovo večerjo. (Luk. 22:14, 15) Tisto noč so ga aretirali in mu sodili. Proti poldnevu 14. nisana so ga pribili na kol in popoldan je umrl. (Jan. 19:14) Torej je bil »Kristus, naša pasha, [. . .] žrtvovan« isti dan, kot je bilo zaklano pashalno jagnje. (1. Kor. 5:7; 11:23; Mat. 26:2) Ob koncu tega judovskega dneva so Jezusa pokopali, in to še pred začetkom 15. nisana. * (3. Mojz. 23:5–7; Luk. 23:54)

DAN »V SPOMIN« – POUČEN TUDI ZA NAS

12., 13. Kako se je praznovanje pashe tikalo judovskih otrok?

12 Vrnimo se sedaj k dogodkom v Egiptu. Mojzes je rekel, da naj bi Božje  ljudstvo v prihodnje redno obhajalo pasho; to naj bi bila »trajna uredba«. V okviru tega vsakoletnega praznika so morda otroci staršem postavljali vprašanja glede pomena tega dogodka. (Beri 2. Mojzesova 12:24–27; 5. Mojz. 6:20–23.) Zato je bila pasha »v spomin« celo otrokom, tudi oni so se lahko učili iz nje. (2. Mojz. 12:14)

13 Izraelci so iz roda v rod poučevali svoje otroke pomembne stvari glede pashe, med drugim to, da je Jehova zmožen zaščititi svoje častilce. Otroci so se naučili, da Jehova ni nekakšno nedoločljivo, abstraktno božanstvo. Je pravi, živi Bog, ki se zanima za svoje ljudstvo in dela njemu v prid. To je dokazal takrat, »ko je udaril Egipčane«, pri tem pa izraelske prvorojence zaščitil oziroma ohranil pri življenju.

14. Kaj lahko krščanski starši pomagajo razumeti svojim otrokom, če se z njimi pogovarjajo o pouku iz prve pashe?

14 Vam, krščanski starši, ni zapovedano, da bi morali svojim otrokom vsako leto pojasnjevati pomen prve pashe. Ampak vendarle, ali vcepljate svojim otrokom pouk, ki ga dobimo iz te pashe, namreč da je Bog zmožen zaščititi svoje ljudstvo? Ali prenašate nanje svojo lastno trdno prepričanost, da je Jehova še vedno zaščitnik svojega ljudstva? (Ps. 27:11; Iza. 12:2) In ali to delate tako, da se z njimi prijetno pogovarjate, ne pa v obliki hladne pridige? Naredite vse, kar je v vaši moči, da bi s takšnimi pogovori spodbujali svojo družino k duhovni rasti.

O čem vse lahko svoje otroke poučite, ko se z njimi pogovarjate o pashi? (Glej odstavek 14.)

15., 16. Kaj se lahko naučimo o Jehovu iz 2. Mojzesove od 12. do 15. poglavja?

15 Iz prve pashe pa se ne naučimo le tega, da Jehova lahko zaščiti svoje ljudstvo. Bog je svoje ljudstvo tudi rešil, »izpeljal iz Egipta«. Pomisli, kaj vse je k temu spadalo. Vodil ga je z oblačnim in ognjenim stebrom. Ljudstvo je hodilo po morskem dnu, medtem ko so se vode Rdečega morja na levi in desni dvigale kakor zid. Ko so vsi varno prispeli na drugo stran, so videli, kako so se te vode zgrnile na egiptovsko vojsko. Zatem so rešeni Izraelci zapeli tole pesem: »Pel bom Jehovu [. . .]. Konja in njegovega jezdeca je zagnal v morje. Jah je moč moja in sila moja, ker me rešuje.« (2. Mojz. 13:14, 21, 22; 15:1, 2; Ps. 136:11–15)

16 Če imaš otroke, ali jim pomagaš pridobiti si zaupanje v to, da je Jehova tudi rešitelj? Ali lahko to zaupanje vidijo v tvojih pogovorih in odločitvah? Vsekakor lahko pripoved iz 12. do 15. poglavja 2. Mojzesove obravnavaš tudi pri družinskem čaščenju in pri tem poudariš, kako je Jehova rešil svoje ljudstvo. Kdaj drugič pa lahko pri družinskem čaščenju to poudariš, ko na primer razpravljate o tem, kar piše v Apostolskih delih 7:30–36 ali Danielu 3:16–18, 26–28. Tako je, mlajši in starejši bi morali biti prepričani, da Jehova svojega ljudstva ni  reševal samo v preteklosti. Če je Bog v Mojzesovih dneh rešil svoje ljudstvo, bo v prihodnosti rešil tudi nas. (Beri 1. Tesaloničanom 1:9, 10.)

KAJ NAJ BI SI ZAPOMNILI

17., 18. Na kaj bi nas moralo spomniti razmišljanje o tem, kako je bila kri uporabljena pri prvi pashi?

17 Pravi kristjani ne obhajamo judovske pashe. Spominjanje te obletnice je predpisovala Mojzesova postava, mi pa nismo pod to postavo. (Rim. 10:4; Kol. 2:13–16) Vendar nam je v dragocen spomin neki drug dogodek – smrt Božjega Sina. Vseeno pa se iz obhajanja pashe, ki je bilo uvedeno v Egiptu, marsikaj naučimo.

18 Jagnjetova kri, s katero so poškropili oba podboja in tram nad vrati hiše, je ohranjala življenje. Danes Bogu ne darujemo živalskih žrtev – ne na dan pashe ne na kateri drugi dan. Obstaja pa boljša žrtev, takšna, ki lahko življenje ohrani za večno. Apostol Pavel je pisal o »občini prvorojencev, ki so vpisani v nebesih«. Življenje teh maziljenih kristjanov ohranja »kri škropljenja«, namreč Jezusova kri. (Heb. 12:23, 24) Ta ista kri pa omogoča ohranitev življenja tudi kristjanom, ki upajo, da bodo večno živeli na zemlji. Vsi mi bi morali vedno imeti v mislih naslednje zagotovilo: »Po njem, z odkupnino po njegovi krvi, smo osvobojeni, da, po bogastvu Božje nezaslužene dobrotljivosti so nam odpuščeni prestopki.« (Efež. 1:7)

19. Kako lahko način Jezusove smrti še okrepi naše zaupanje v biblijske prerokbe?

19 Ko so Izraelci jagnje zaklali za pashalni obed, mu niso smeli zlomiti nobene kosti. (2. Mojz. 12:46; 4. Mojz. 9:11, 12) Kaj pa »Božje Jagnje«, Jezus, ki je prišel, da da svoje življenje kot odkupnino? (Jan. 1:29) Jezus je bil pribit na kol skupaj s še dvema razbojnikoma. Judje so Pilata prosili, naj vsem tem možem zlomijo kosti. To naj bi pospešilo njihovo smrt, tako da na kolu ne bi ostali še 15. nisana, ki je bil dvojni šabat. Vojaki so zlomili noge razbojnikoma, »ko pa so prišli do Jezusa, so videli, da je že mrtev, zato mu niso zlomili nog«. (Jan. 19:31–34) To je ustrezalo ravnanju s pashalnim jagnjetom, zato je bilo to jagnje v nekem smislu »senca« tega, kar se je zgodilo 14. nisana leta 33 n. št. (Heb. 10:1) Poleg tega so se s tem, kako so se stvari odvijale, izpolnile tudi besede, zapisane v Psalmu 34:20, in to bi moralo še okrepiti naše zaupanje v biblijske prerokbe.

20. Katera pomembna razlika obstaja med pasho in Gospodovo večerjo?

20 Toda med pasho in Gospodovo večerjo so tudi razlike. Te dokazujejo, da pasha, ki naj bi jo staroveški Judje redno obhajali, ni predpodabljala tega, kar je Kristus naročil svojim sledilcem, da naj delajo v spomin na njegovo smrt. Izraelci v Egiptu na primer niso jedli jagnjetove krvi, ampak samo meso. To se razlikuje od tega, kar je Jezus naročil svojim učencem. Rekel je, da naj tisti, ki bodo vladali »v Božjem kraljestvu«, zaužijejo tako kruh kot tudi vino, simbola, ki predstavljata njegovo meso in kri. O tem bomo podrobneje razpravljali v naslednjem članku. (Mar. 14:22–25)

21. Zakaj je koristno nekaj vedeti o pashi?

21 Kljub vsemu ni dvoma, da je bila pasha pomemben dogodek v zgodovini Božjega ljudstva, in je v mnogočem poučna za vsakega od nas. Resda je bila pasha dan »v spomin« Judom in ne kristjanom, vseeno pa moramo kot kristjani nekaj vedeti o njej in si vzeti k srcu dragocen pouk, ki nam ga ta daje kot del »celotnih Svetih spisov«, navdihnjenih od Boga. (2. Tim. 3:16)

^ odst. 5 Čeprav je hebrejski mesec abib dobil ime nisan šele po vrnitvi Judov iz pregnanstva v Babilonu, bomo zaradi poenostavitve prvi mesec judovsko-hebrejskega koledarja imenovali nisan.

^ odst. 11 S sončnim zahodom se je začel 15. nisan, kar je pomenilo, da je redni tedenski šabat (od petka zvečer do sobote zvečer) tisto leto sovpadel s prvim dnevom praznika nekvašenih kruhkov, ki je bil vedno šabatni dan, ne glede na to, na kateri dan v tednu je prišel. Ker sta bila tisti dan dva šabata, je bil to veliki šabat. (Beri Janez 19:31, 42.)