Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Stražni stolp – preučevalna izdaja  |  december 2013

Jehova jih je varoval v senci gora

Jehova jih je varoval v senci gora

ŽENSKA zgodaj zjutraj odpre vhodna vrata in na pragu zagleda paket. Pobere ga, se ozre levo in desno, toda v bližini ni nikogar. Gotovo ga je kak neznan obiskovalec ponoči pustil tam. Paket malo odpre, nato pa hitro stopi noter in zapre vrata. Nič čudnega! V njem je prepovedana biblijska literatura! Stisne ga k sebi in se v molitvi potiho zahvali Jehovu za to dragoceno duhovno hrano.

Takšni prizori so bili v 30. letih prejšnjega stoletja v Nemčiji pogosti. Po prihodu nacistov na oblast leta 1933 je delo Jehovovih prič v večjem delu države postalo prepovedano. »Prepričani smo bili, da takšna človeška odredba ne more preprečiti tega, da bi se govorilo o Jehovu in njegovem imenu,« pravi Richard Rudolf, ki je zdaj že prekoračil 100 let. * »Biblijska literatura je bila pomemben pripomoček za preučevanje in oznanjevanje. Ampak zaradi prepovedi ni bilo več lahko priti do nje. Spraševali smo se, kako se bo delo sploh nadaljevalo.« Richard je kmalu izvedel za zelo nenavadno rešitev tega problema in da ima pri tem možnost sodelovati. Delo naj bi se opravljalo v senci gora. (Sodn. 9:36)

PO TIHOTAPSKIH POTEH

Če se napotiš ob reki Labi navzgor, nazadnje prideš do gorovja Krkonoši na meji med Češko in Poljsko. Čeprav to gorovje seže v višino le do kakih 1600 metrov, ga imenujejo arktični otok sredi Evrope. Polovico leta namreč gorske grebene pokriva tudi do tri metre debela snežna odeja. Tiste, ki podcenjujejo tamkajšnje nepredvidljivo vreme, utegne zajeti gosta megla, ki lahko nenadoma obda vrhove.

Ta gorska veriga že stoletja oblikuje naravno mejo med provincami, kraljestvi in državami. Po tem nevarnem terenu ni bilo lahko patruljirati, zato so nekoč mnogi domačini čez te gore tihotapili različno blago. V 30. letih prejšnjega  stoletja, ko je to gorovje ločevalo Češkoslovaško in Nemčijo, so opuščene tihotapske poti začeli uporabljati mnogi neomajni Priče. S kakšnim namenom? Da bi tovorili dragoceno biblijsko literaturo, ki je prihajala od tam, kjer je bilo lažje priti do nje. Eden od teh Prič je bil mladi Richard.

Bratje in sestre so, oblečeni kot pohodniki, nosili literaturo čez Krkonoše v Nemčijo.

NEVARNO »POHODNIŠTVO«

»Ob koncih tedna smo se odpravljali v gore v skupinah, v katerih je bilo približno sedem mladih bratov, oblečenih kot pohodniki,« se spominja Richard. »Z nemške strani smo potrebovali kake tri ure, da smo prečkali gore in prispeli v Špindlerjev Mlin« – letovišče na češki strani, oddaljeno dobrih 16 kilometrov. Takrat je na tistem področju živelo mnogo Nemcev. Eden od njih, ki je imel kmetijo, je privolil v sodelovanje z brati. Z vozom na konjsko vprego, s katerim je običajno prevažal turiste, je odšel v bližnji kraj in tam naložil škatle z literaturo, ki so z vlakom prispele iz Prage. S škatlami se je vrnil na svojo kmetijo in jih skril na senik, tam pa so nato čakale na kurirje, ki so potem literaturo odnesli na nemško stran.

Richard nadaljuje: »Ko smo prišli na to kmetijo, smo napolnili nahrbtnike, ki so bili posebej prilagojeni za prenašanje težjih bremen. Vsak od nas je nosil kakih 50 kilogramov.« Bratje so, da jih ne bi odkrili, hodili v zavetju noči; pot pod noge so vzeli ob sončnem zahodu in se domov vrnili še pred zoro. Ernst Wiesner, ki je bil takrat v Nemčiji okrajni nadzornik, je takole opisal nekatere varnostne ukrepe: »Dva brata sta hodila bolj spredaj in sta takoj, ko sta koga srečala, drugim to signalizirala z žepno svetilko. To je bilo znamenje bratom, ki so s svojimi težkimi nahrbtniki hodili kakih 100 metrov zadaj, naj se skrijejo v grmovje ob poti in počakajo, dokler brata ne prideta do njih in povesta določeno geslo, ki je bilo vsak teden drugačno.« Nevarnosti pa niso predstavljali samo nemški policisti v modrih uniformah.

»Nekega večera sem moral v službi ostati dlje,« se spominja Richard, »zato sem se na češko stran odpravil kasneje kot drugi bratje. Bilo je  temno in megleno, obenem pa je padal še ledeni dež, tako da sem se kar tresel. Izgubil sem se v borovem ruševju in več ur nisem mogel najti poti. Že mnogi pohodniki so tako umrli. Z brati sem se srečal šele zgodaj zjutraj, ko so se vračali nazaj.«

Približno tri leta je majhna skupina pogumnih bratov vsak teden tako odhajala v gore. Pozimi so si pri transportu svojega dragocenega tovora pomagali s smučmi ali sanmi. Občasno je skupina kakih dvajsetih bratov prečkala mejo podnevi in hodila po označenih pohodniških poteh. Da bi bili videti zgolj nedolžna skupina pohodnikov, so s seboj vzeli tudi nekaj sester. Nekatere od njih so hodile bolj spredaj, in če so opazile kakršno koli nevarnost, so vrgle svoje kape v zrak.

Zaradi zasneženih vrhov je bila pot čez Krkonoše nevarna.

Kaj pa je bilo potem, ko so se kurirji vrnili s svojih nočnih pohodov? Poskrbljeno je bilo, da je bila literatura takoj dostavljena. Kako? Bratje so publikacije zapakirali kot milo in jih odnesli na železniško postajo v Hirschberg. Pakete so nato odposlali v različne dele Nemčije, tam pa so jih bratje in sestre nevpadljivo dostavili sovernikom, tako kot je to opisano v uvodu. Ta skrivna dostavna mreža je delovala tako povezano in usklajeno, da bi vsako razkritje lahko imelo dolgoročne posledice. In nekega dne se je zgodilo; udarec je prišel iz nepričakovane smeri.

Leta 1936 so blizu Berlina odkrili skladišče literature. Med stvarmi, ki so jih tam našli, so bili tudi trije paketi neznanega pošiljatelja iz Hirschberga. Policija je z analizo pisave identificirala pomembnega člana »tihotapske« skupine in ga aretirala. Kmalu zatem so aretirali še dva osumljenca in eden od njiju je bil Richard Rudolf. Ker so ti bratje vso odgovornost prevzeli nase, so nekaj časa lahko drugi nadaljevali vse bolj nevarne gorske pohode.

POUK ZA NAS

Publikacije, ki so čez Krkonoše pripotovale v nahrbtnikih, so predstavljale pomembno zalogo biblijske literature za nemške Priče. Toda to gorovje ni bila edina takšna dostavna pot. Vzdolž meje s Češkoslovaško so do leta 1939, ko je to deželo zasedla nemška vojska, obstajale še druge podobne poti. Prav tako so Priče v drugih deželah, ki mejijo z Nemčijo, na primer v Franciji, na Nizozemskem in v Švici, kakor tudi sami Priče v Nemčiji, veliko tvegali, da so lahko preganjane sovernike oskrbovali z duhovno hrano.

Danes lahko večina nas dobi biblijske literature toliko, kolikor je potrebuje, in to v različnih oblikah. Kadar koli torej dobiš novo publikacijo v kraljestveni dvorani oziroma si jo preneseš s spletne strani www.jw.org, pomisli tudi, kaj vse je bilo potrebno, da je prišla do tebe! Resda morda ni bilo potrebno nič tako dramatičnega kakor sredi noči prečkati s snegom pokrite gorske vrhove, vsekakor pa so morali tvoji soverniki, ki nesebično služijo tebi v prid, v ta namen opraviti veliko dela.

^ odst. 3 Služil je v občini Hirschberg v Šleziji. Mesto Hirschberg se zdaj imenuje Jelenja Gora in leži na jugozahodu Poljske.