Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) OKTOBER 2013

 ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Zanašanje na Jehova nama je prineslo že mnogo blagoslovov

Zanašanje na Jehova nama je prineslo že mnogo blagoslovov

Življenje je včasih nepredvidljivo, negotovo in celo zelo težko. Toda Jehova blagoslavlja tiste, ki se zanašajo nanj, ne pa na svojo razumnost. To sva izkusila midva z ženo v svojem dolgem življenju, polnem blagoslovov. Naj vam povem nekaj iz najine zgodovine.

MOJA oče in mama sta se spoznala leta 1919 na zborovanju Mednarodnih preučevalcev Biblije v Cedar Pointu, v ameriški zvezni državi Ohio. Pozneje istega leta sta se poročila. Jaz sem se rodil leta 1922, moj brat Paul pa dve leti kasneje. Moja žena Grace se je rodila leta 1930. Njena starša Roy in Ruth Howell sta odraščala v družinah Preučevalcev Biblije in tudi njeni stari starši so bili Preučevalci Biblije ter prijatelji brata Charlesa Taza Russlla.

Grace sem spoznal leta 1947, in 16. julija 1949 sva se poročila. Že pred poroko sva se odkrito pogovorila o najini prihodnosti. Odločila sva se, da bova v polnočasni službi in da ne bova imela otrok. Prvega oktobra 1950 sva skupaj začela pionirsko službo. Leta 1952 pa sva bila povabljena v okrajno službo.

POTUJOČA SLUŽBA IN ŠOLANJE NA GILEADU

Oba sva se zavedala, da bova potrebovala veliko pomoči, da bi dobro opravljala to novo nalogo. Sam sem se učil od izkušenih bratov in obenem iskal pomoč tudi za Grace. Pristopil sem k Marvinu Holienu, dolgoletnemu družinskemu prijatelju, ki je že imel izkušnje v potujoči službi, in mu rekel: »Grace je mlada in še nima izkušenj. Ali lahko priporočaš kako sestro, s katero bi nekaj časa sodelovala, da bi se nekoliko usposobila?« »Seveda,« je odgovoril. »Veliko bi ji lahko pomagala izkušena pionirka Edna Winkle.« Grace je pozneje o Edni dejala: »Ob njej sem se naučila sproščenosti pred vrati, učinkovitega premagovanja ugovorov in tega, da je treba poslušati stanovalca, da lahko ugotoviš, kaj je primerno reči. Bila je prav tisto, kar sem potrebovala!«

Z leve: Nathan Knorr, Malcolm Allen, Fred Rusk, Lyle Reusch, Andrew Wagner

Z Grace sva služila v dveh okrajih v zvezni državi Iowa, pa tudi v nekaterih delih Minnesote in Južne Dakote. Nato sva bila premeščena v New York v okraj 1, ki je zajemal tudi mestni četrti Brooklyn in Queens. Nikoli ne bova pozabila, kako neizkušena sva se počutila na tej  dodelitvi. V tem okraju je bila tudi občina Brooklyn Heights. Zbirala se je v kraljestveni dvorani v Betelu in v njej je bilo veliko izkušenih članov betelske družine. Potem ko sem v tej občini imel prvi službeni govor, je k meni pristopil brat Nathan Knorr in mi rekel naslednje: »Malcolm, dal si nam kar nekaj koristnih nasvetov in prav je tako. Ne pozabi: če nam ne pomagaš s tem, da nam prijazno svetuješ, ne moreš kaj dosti koristiti organizaciji. Le tako naprej!« Po shodu sem to povedal Grace. Zatem sva šla v betelsko sobo, v kateri sva takrat prenočevala. Bila sva tako izčrpana od živčne napetosti, da so se nama ulile solze.

»Če nam ne pomagaš s tem, da nam prijazno svetuješ, ne moreš kaj dosti koristiti organizaciji. Le tako naprej!«

Po nekaj mesecih sva dobila pismo, v katerem sva bila povabljena v 24. razred šole Gilead, ki naj bi šolanje končal s podelitvijo diplom februarja 1955. Že pred odhodom v šolo sva bila obveščena, da ni nujno, da bo najino usposabljanje namenjeno pripravi na misijonarsko službo. Usposobila naj bi se za to, da bova še učinkovitejša v potujoči službi. Šolanje na Gileadu je bila čudovita izkušnja, ki pa je od naju zahtevala tudi ponižnost.

Fern in George Couch ter midva z Grace v šoli Gilead leta 1954

Po koncu šolanja sva bila dodeljena v območno službo. Najino območje je pokrivalo zvezne države Indiana, Michigan in Ohio. Nato pa sva decembra 1955 na najino presenečenje od brata Knorra dobila pismo, v katerem je pisalo: »Bodita povsem odkrita in mi iskreno odgovorita. Povejta mi, ali sta pripravljena priti v Betel in tu ostati . . . ali pa sta pripravljena nekaj časa delati v Betelu in potem sprejeti dodelitev v tujini. Če pa bi bila raje v območni in okrajni službi, mi to, prosim, povejta.« Odgovorila sva, da bova rada delala, kar koli nama bo dodeljeno. Skoraj takoj so nama sporočili, naj se zglasiva v Betelu.

ZANIMIVA LETA V BETELU

V zanimivih letih betelske službe sem med drugim imel govore v občinah ter na zborih in zborovanjih po vseh Združenih državah. Poleg tega sem mnoge mlade brate, ki so pozneje imeli večje odgovornosti v Jehovovi organizaciji, poučeval in jim pomagal. Nazadnje sem delal kot tajnik brata Knorra v oddelku, ki je organiziral oznanjevanje po vsem svetu.

V službenem oddelku leta 1956

V letih, ko sem delal v službenem oddelku, sem še posebej užival. Tu sem lahko sodeloval s T. J. Sullivanom, ki je bil pred tem mnoga leta nadzornik tega oddelka. Veliko pa sem se naučil tudi od drugih. Eden od teh je bil Fred Rusk, ki  je imel nalogo, da me uči. Rad se spominjam dogodka, ko sem ga vprašal: »Fred, zakaj si v nekaterih mojih pismih naredil toliko popravkov?« Zasmejal se je, nato pa mi povedal nekaj, kar mi je dalo misliti. Rekel je: »Malcolm, kadar kaj poveš, lahko to razložiš z dodatnimi besedami, kadar pa kaj napišeš, mora to biti kar se da razumljivo in točno, še zlasti če prihaja od tukaj.« Nato mi je še prijazno rekel: »Bodi pogumen – dobro ti gre in sčasoma ti bo šlo super.«

Grace je v letih betelske službe imela različne delovne naloge. Med drugim je delala kot sobarica in tako skrbela za čistočo stanovanj. Uživala je v tem delu. Ko včasih srečava brate, ki so bili v tistih letih še mladi fantje v Betelu, ji še danes kdo od njih z nasmeškom reče: »Ti si me res naučila, kako postlati posteljo, in lahko ti rečem, da je bilo moji mami to zelo všeč.« Grace je tudi rada delala v oddelku za revije, dopisnem oddelku in oddelku za presnemavanje magnetofonskih trakov. Opravljanje vseh teh različnih nalog ji je pomagalo zavedati se, da je vse, kar koli v Jehovovi organizaciji delamo oziroma kjer koli služimo, čast in blagoslov. In še danes je enakega mnenja.

ŽIVLJENJE SE NAMA SPREMENI

Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja sva začela spoznavati, da najini starajoči se starši potrebujejo več pozornosti. Nazadnje sva se znašla pred težko odločitvijo. Nisva želela zapustiti Betela in najinih sodelavcev, ki sva jih zelo vzljubila. Po drugi strani pa sem vedel, da sem dolžan skrbeti za najine starše. Zato sva čez čas zapustila Betel z upanjem, da se bova morda vrnila, ko se stvari spremenijo.

Da bi se lahko preživljala, sem se zaposlil kot zavarovalni agent. Vedno se bom spominjal, kaj mi je neki menedžer, ko sem bil na izobraževanju, rekel: »Ta posel je odvisen od obiskovanja strank ob večerih. Takrat lahko dobiš ljudi. Nič ni pomembnejše od tega, da vsak večer obiskuješ stranke.« Odvrnil sem: »Prepričan sem, da govorite iz izkušenj, in to spoštujem. Vendar imam jaz še dolžnosti duhovne narave, ki jih nisem nikoli zanemarjal in jih tudi zdaj ne nameravam začeti zanemarjati. Stranke bom obiskoval ob večerih, toda ne ob torkih in četrtkih, saj imam takrat zelo pomembne shode.« Jehova me je resnično blagoslovil, ker zaradi posvetnega dela nisem izpuščal shodov.

Ko je moja mama julija leta 1987 v domu za ostarele umrla, sva bila ob njej. Glavna medicinska sestra je pristopila h Grace in ji rekla: »Gospa Allen, pojdite domov in se malo spočijte. Vsi vemo, da ste bili svoji tašči ves čas ob strani. Lahko ste mirni, nimate si česa očitati.«

 Decembra 1987 sva izpolnila prošnji, da bi spet začela delati v Betelu, najinem priljubljenem kraju. Toda le nekaj dni zatem so Grace diagnosticirali raka na debelem črevesu. Po operaciji in uspešnem okrevanju so ji povedali, da je povsem ozdravljena raka. Medtem pa sva dobila pismo iz Betela, v katerem so nama priporočali, naj še naprej služiva v občini, v kateri sva. Bila sva odločena tudi v prihodnje dajati vse od sebe v delu za Kraljestvo.

Čez čas se mi je priložnost za delo odprla v Teksasu. Sklenila sva, da bo tamkajšnje toplejše podnebje dobro za naju, in res je bilo tako. Tu v Teksasu sva že kakih 25 let in obdana sva z ljubečimi brati in sestrami, na katere sva se zelo navezala.

KAJ SVA SE NAUČILA

Grace se je morala bojevati z rakom na debelem črevesu in ščitnici in pred kratkim še z rakom na dojki. Toda nikoli se ni pritoževala nad svojimi življenjskimi okoliščinami ali nad načeli, povezanimi z glavarstvom in podporo možu. Pogosto jo vprašajo: »V čem je skrivnost uspešnosti vajinega zakona in sreče, ki jo oba odsevata?« Navede štiri razloge: »Sva najboljša prijatelja. Vsak dan se pogovarjava. Vsak dan rada skupaj preživljava čas. In na koncu dneva nikoli ne greva spat jezna drug na drugega.« Seveda tu in tam stopiva drug drugemu na žulj, toda odpustiva si in pozabiva – to zares deluje.

»Vedno se zanašaj na Jehova in sprejmi, kar on dovoljuje.«

Iz vseh preizkušenj, s katerimi sva se morala spoprijeti, sva se naučila več koristnih stvari:

  1. Vedno se zanašaj na Jehova in sprejmi, kar on dovoljuje. Nikoli se ne zanašaj na svojo razumnost. (Preg. 3:5, 6; Jer. 17:7)

  2. Ne glede na to, za katero stvar gre, išči smernice v Jehovovi Besedi. Bistveno je ubogati Jehova in njegove zakone. Srednje poti ni – ali si poslušen ali pa nisi. (Rim. 6:16; Heb. 4:12)

  3. V življenju je najpomembnejše eno: pridobiti si dobro ime pri Jehovu. Na prvo mesto dajaj delo v prid Kraljestva, ne pa pridobivanje bogastva. (Preg. 28:20; Prid. 7:1; Mat. 6:33, 34)

  4. Moli, da boš čim bolj uspešen in dejaven v Jehovovi službi. Osredotočaj se na to, kar lahko narediš, ne na tisto, česar ne moreš. (Mat. 22:37; 2. Tim. 4:2)

  5. Vedi, da ni druge organizacije, ki bi jo Jehova blagoslavljal in odobraval. (Jan. 6:68)

Z Grace služiva Jehovu vsak že po več kot 75 let, skupaj kot mož in žena pa skoraj 65 let. V vseh teh desetletjih sva se čudovito imela, ko sva skupaj služila Jehovu. Upava in moliva, da bi vsi bratje in sestre podobno kot midva izkusili, da zanašanje na Jehova prinaša mnogo blagoslovov.