Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) SEPTEMBER 2013

Vprašanja bralcev

Vprašanja bralcev

Zakaj se je Jezus, preden je obudil Lazarja, razjokal, kot je to opisano v Janezu 11:35?

Kadar nam umre kdo, ki ga imamo radi, je povsem naravno, da jokamo, saj bomo tega človeka pogrešali. Jezus je seveda imel Lazarja rad, vendar ni jokal zato, ker je ta umrl. Jokal je iz sočutja do žalujočih, na kar kaže sobesedilo v Janezovi pripovedi. (Jan. 11:36)

Ko je Jezus izvedel, da je Lazar bolan, ni takoj odhitel k njemu domov, da bi ga ozdravil. Pripoved se glasi: »Ko je slišal, da je Lazar bolan, je še dva dni ostal tam, kjer je bil.« (Jan. 11:6) Zakaj je Jezus odlašal z odhodom? Za to je imel razlog. Rekel je: »Ta bolezen ni za smrt, temveč za Božjo slavo, da bi se Božji Sin po njej oslavil.« (Jan. 11:4) Končni rezultat Lazarjeve bolezni naj torej ne bi bila smrt. Jezus je nameraval Lazarjevo smrt uporabiti »za Božjo slavo«. Kako? Kasneje je naredil osupljiv čudež: svojega dragega prijatelja je obudil iz groba.

Jezus je ob tej priložnosti v pogovoru s svojimi učenci smrt primerjal s spanjem. Zato jim je rekel: »Grem tja, da ga [Lazarja] prebudim.« (Jan. 11:11) Za Jezusa je bilo to, da obudi Lazarja iz smrti, podobno, kot je za starša to, da zbudi svojega otroka iz dremeža. Zato ni bilo razloga, da bi Jezusa žalostila Lazarjeva smrt sama po sebi.

Kaj je torej navedlo Jezusa na to, da se je razjokal? Odgovor spet dobimo iz sobesedila. Ko je Jezus prišel do Lazarjeve sestre Marije in videl njo in druge jokati, »je iz dna srca zavzdihnil in se vznemiril«. Njihovo bolečino je občutil tako močno, da je »iz dna srca zavzdihnil«. Zato »se je razjokal«. Jezusa je prevzela velika žalost, ko je videl, kako trpijo njegovi ljubljeni prijatelji. (Jan. 11:33, 35)

Ta pripoved odkriva, da ima Jezus moč in sposobnost, da bo našim ljubljenim v prihajajočem novem svetu povrnil življenje in zdravje. Prav tako nam pomaga razumeti, da Jezus čuti s tistimi, ki jim je smrt, ki smo jo podedovali po Adamu, vzela koga od ljubljenih. Poleg tega se iz te pripovedi naučimo, da bi tudi mi morali sočustvovati s tistimi, ki žalujejo zaradi smrti koga od najdražjih.

Jezus je vedel, da bo Lazarja obudil. Vseeno pa sta ga velika ljubezen in sočutje do prijateljev navedla, da se je razjokal. Podobno lahko tudi nas sočutje navede, da jokamo s tistimi, ki jokajo. (Rim. 12:15) To, da posameznik žaluje, ne pomeni, da ne verjame v vstajenjsko upanje. Zato je bilo povsem primerno, da so Jezusu iz sočutja do žalujočih spontano pritekle solze, čeprav je Lazarja nameraval obuditi.