Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) JUNIJ 2013

 ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Poslušnost Jehovu mi je prinesla številne blagoslove

Poslušnost Jehovu mi je prinesla številne blagoslove

»Od Noeta se naučimo nekaj čudovitega!« je pojasnjeval moj oče. »Noe je bil poslušen Jehovu in je imel rad svojo družino. In ker je cela družina šla v barko, so vsi preživeli potop.«

TO JE eden od mojih najzgodnejših spominov na očeta, skromnega in delavnega moža. Imel je močan čut za pravico, zato ga je biblijsko sporočilo pritegnilo takoj, ko ga je leta 1953 slišal. Vse odtlej se je po svojih najboljših močeh trudil, da bi to, kar se je učil, prenesel tudi na nas otroke. Mama sprva ni hotela zapustiti katoliške tradicije. Vendar je sčasoma tudi ona začela sprejemati biblijske nauke.

Staršema ni bilo enostavno poučevati nas otrok. Mama je bila skoraj nepismena, oče pa je cele dneve garal na poljih. Včasih je bil tako utrujen, da je, medtem ko nas je poučeval, zaspal. Toda njegov trud je bil poplačan. Kot najstarejši otrok sem pomagala učiti sestro in dva brata. Med drugim sem jih poučevala to, kar nam je oče pogosto govoril – da je Noe ljubezen do Boga pokazal s tem, da je ljubil svojo družino. To biblijsko pripoved sem resnično vzljubila! Kmalu smo vsi začeli obiskovati shode v kraljestveni dvorani v mestu Roseto degli Abruzzi na jadranski obali.

Leta 1955, ko sem bila stara komaj 11 let, sva se z mamo odpravili na zahod čez hribe v Rim, da bi obiskali najino prvo zborovanje. Vse od takrat so takšna večja zborovanja zame ena najlepših značilnosti krščanskega življenja.

Naslednje leto sem se krstila in kmalu zatem začela polnočasno službo. Pri sedemnajstih sem postala posebna pionirka v mestu Latina, ki leži južno od Rima in kakih 300 kilometrov stran od doma. To je bilo novejše mesto, zato nikomur ni bilo preveč mar, kaj si mislijo sosedje. S pionirsko partnerico sva bili veseli, da sva lahko oddali veliko biblijske literature. Toda jaz sem bila še mlada, in sem zelo pogrešala dom! Kljub temu sem želela biti poslušna navodilom, ki sem jih dobila.

Na najin poročni dan

Pozneje sem bila poslana v Milano, da bi pomagala pri pripravah na mednarodno zborovanje »Večna dobra novica« leta 1963. V času zborovanja sem kot prostovoljka delala skupaj z mnogimi drugimi, med katerimi je bil tudi  Paolo Piccioli, mlad brat iz Firenc. Drugi dan zborovanja je imel ta brat navdušujoč govor o samskosti. Spomnim se, da sem razmišljala: Ta brat se gotovo ne bo nikoli poročil. Kljub temu sva si začela pisati in postalo je jasno, da imava veliko skupnega – cilje, ljubezen do Jehova in močno željo ubogati ga. Leta 1965 sva se s Paolom poročila.

POGOVORI Z DUHOVNIKI

Deset let sem bila redna pionirka v Firencah. Spodbudno je bilo videti rast občin, še posebej napredek mladih. S Paolom sva rada preživljala čas z njimi, bodisi ob duhovnih pogovorih ali pri rekreaciji, in to slednje je za Paola ponavadi pomenilo igranje nogometa. Seveda sem cenila čas, ko sem bila sama z možem, vendar sem lahko videla, da je mladim in družinam v občini to, da se je Paolo prijazno zanimal zanje in jim posvečal svoj čas, koristilo in da so to potrebovali.

Še zdaj sem vesela, ko razmišljam o mnogih svetopisemskih tečajih, ki sva jih vodila. Med drugim sva preučevala z Adriano, ta pa je o tem, kar se je naučila, pripovedovala še dvema družinama. Ti družini sta se dogovorili za srečanje z duhovnikom, da bi se pogovarjali o cerkvenih naukih, kot sta nauka o trojici in o nesmrtnosti duše. Nazadnje so na srečanje prišli kar trije prelati. Njihove razlage so bile nejasne in protislovne. In ko so najini biblijski učenci te razlage primerjali z jasnimi biblijskimi nauki, so to kaj hitro tudi sami ugotovili. Tako je to srečanje pomenilo preobrat. Sčasoma je kakih 15 posameznikov iz teh družin postalo Jehovove priče.

Seveda so naše metode oznanjevanja danes precej drugačne. Takrat pa je Paolo postal že pravi strokovnjak za pogovore z duhovniki – in takšnih pogovorov je imel kar nekaj. Enega se spomnim, odvijal se je pred skupino Neprič. Bilo je očitno, da so se nasprotniki že prej dogovorili z nekaterimi od navzočih, da so postavljali neprijetna vprašanja. Toda stvari so se obrnile, ko je nekdo vprašal, ali je prav, da se cerkev vmešava v politiko, kar počne že stoletja. Sedaj je bilo pri duhovnikih opaziti zagato. Nenadoma so luči ugasnile in srečanja je bilo konec. Leta pozneje sva izvedela, da je bil izpad elektrike načrtovan, če se pogovor ne bi razpletal točno tako, kot so si zamislili duhovniki.

NOVE OBLIKE SLUŽENJA

Po desetih letih zakona sva bila s Paolom povabljena v okrajno službo. Paolo je imel dobro zaposlitev, zato je bila pred nama precej težka odločitev. Toda ko sva glede tega razmislila in tudi  molila, sva se za to novo obliko služenja dala na voljo. Uživala sva v druženju z družinami, ki so naju sprejele v goste. Ob večerih smo pogosto skupaj preučevali, nato pa je Paolo otrokom pomagal pri domačih nalogah, še zlasti pri matematičnih. Poleg tega je Paolo, ker je bil strasten bralec, rad pripovedoval o zanimivih in spodbudnih rečeh, ki jih je prebral. Ob ponedeljkih sva pogosto oznanjevala v mestih, kjer ni bilo Prič, in vabila ljudi na govor, ki je bil načrtovan za tisti večer.

Rada sva preživljala čas z mladimi, kar je za Paola ponavadi pomenilo igranje nogometa.

Po samo dveh letih okrajne službe sva bila povabljena v Betel v Rimu. Paolo se je ukvarjal s pravnimi zadevami, jaz pa sem delala v oddelku za revije. Ta sprememba ni bila lahka, toda bila sva odločena biti poslušna. Bilo je res lepo spremljati postopno širitev podružnice in izjemen porast števila oznanjevalcev v Italiji. V tistem času je bila organizacija Jehovovih prič v Italiji pravno priznana, kar je bil pomemben dogodek. S Paolom sva bila v tej obliki službe vsekakor srečna.

Paolo je imel rad svoje delo v Betelu.

Ravno v tem času, ko sva delala v Betelu, je v Italiji stopilo v ospredje naše biblijsko stališče do krvi. Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je prišlo do pravnega primera, ki je dvignil kar precej prahu. Zakonski par Prič je bil po krivici obtožen, da je povzročil smrt svoje hčerke, čeprav je ta v resnici umrla za posledicami hude dedne krvne motnje, ki prizadene mnoge ljudi v Sredozemlju. Odvetnikom, ki so zastopali ta krščanska starša, so pomagali bratje in sestre iz Betela. Izdana sta bila letak in posebna izdaja Prebudite se!, ki sta ljudi seznanjala z dejstvi in pojasnjevala, kaj točno Božja Beseda pravi o krvi. V tistih mesecih je Paolo pogosto brez prestanka delal tudi po 16 ur na dan. In pri tem pomembnem delu sem ga po svojih najboljših močeh podpirala.

ŠE ENA SPREMEMBA V ŽIVLJENJU

Po 20 letih zakona sva se znašla pred nepričakovano spremembo. Jaz sem bila stara 41 let, Paolo pa 49, ko sem mu povedala, da mislim, da sem noseča. V njegovem dnevniku sem za ta dan prebrala: »Molitev: Če je to res, nama pomagaj, da bova ostala v polnočasni službi, da se ne bova duhovno polenila in da bova s svojim zgledom otroku dobra starša. Predvsem pa mi pomagaj, da bom udejanjil vsaj en odstotek vsega, kar sem v zadnjih 30 letih povedal z odra.« Sodeč po rezultatih, je Jehova vsekakor odgovoril na njegovo molitev – pa tudi na mojo.

Ko se je rodila Ilaria, se je v najinem življenju veliko spremenilo. Če povem po pravici, bili  so trenutki, ko sva obupavala, tako kot to piše v Pregovorih 24:10: »Če v času stiske obupuješ, bo tvoja moč opešala.« Toda spomnila sva se, koliko pomeni medsebojno spodbujanje, zato sva drug drugega podpirala.

Ilaria rada pove, da je zelo vesela, da se je rodila dvema Pričama, ki sta se razdajala v polnočasni službi. Nikoli se ni počutila zapostavljeno; odraščala je v povsem običajni družini. Čez dan sem bila z njo jaz. Ko je Paolo prišel zvečer domov, je imel pogosto kakšno delo, ki ga je moral dokončati, toda kljub temu si je vzel čas zanjo, se z njo igral in ji pomagal pri domačih nalogah. Tako je delal, čeprav je to morda pomenilo, da je moral biti pokonci do dveh ali treh zjutraj, da je končal svoje delo. Ilaria je pogosto rekla: »Očka je moj najboljši prijatelj.«

Lahko si predstavljate, da sva morala biti dosledna in včasih tudi nepopustljiva, da sva Ilarii pomagala ostati na krščanski poti. Spomnim se, da se je nekoč, ko se je igrala s prijateljico, grdo vedla. Iz Biblije sva ji pojasnila, zakaj se ne sme tako vesti. Rekla sva ji tudi, naj se prijateljici v najini navzočnosti opraviči.

Ilaria prav tako rada pove, da ceni to, da sta njena starša odsevala ljubezen do oznanjevanja. Zdaj ko je sama poročena, še bolj razume, kako pomembno je ubogati Jehova in upoštevati njegovo vodstvo.

POSLUŠNOST TUDI V ŽALOSTNIH TRENUTKIH

Leta 2008 je Paolo izvedel, da ima raka. Sprva je bilo videti, da mu bo bolezen uspelo premagati, in me je zelo spodbujal. Skupaj z Ilario smo iskali najboljše možne zdravstvene nasvete, obenem pa smo se k Jehovu obračali v dolgih molitvah in ga prosili, naj nam pomaga spoprijeti se s prihodnjimi izzivi. Žal pa sem morala gledati, kako je nekdaj tako močan in živahen moški vse bolj slabel. Leta 2010 je umrl, kar je bil za vse nas hud udarec. Toda v precejšnjo tolažbo mi je to, kar sva dosegla v 45 letih najinega skupnega življenja. Jehovu sva dala najboljše. Vem, da bo imelo najino delo trajno vrednost. In že komaj čakam čas, ko se bodo izpolnile Jezusove besede iz Janeza 5:28, 29 in bo Paolo obujen.

»Globoko v sebi sem še vedno tista majhna deklica, zaljubljena v pripoved o Noetu. Moj cilj se ni spremenil.«

Globoko v sebi sem še vedno tista majhna deklica, zaljubljena v pripoved o Noetu. Moj cilj se ni spremenil. Želim biti poslušna Jehovu, pa naj to od mene terja kar koli. Prepričana sem, da so vse ovire, žrtve ali izgube sorazmerno majhne v primerjavi s čudovitimi blagoslovi, ki nam jih naklanja naš ljubeči Bog. Sama sem to izkusila – in zagotavljam vam, da se izplača.