Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Stražni stolp – preučevalna izdaja  |  april 2013

 ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Petdeset let v polnočasni službi blizu arktičnega kroga

Petdeset let v polnočasni službi blizu arktičnega kroga

»Ti že lahko pioniraš. Oba tvoja starša sta v resnici in te podpirata,« sva rekli prijateljici, ki je bila v polnočasni službi. »Poslušajta! Vsi imamo istega Očeta,« je odvrnila. V njenem odgovoru se je skrival pomemben pouk: naš nebeški Oče skrbi za svoje služabnike in jih krepi. In najina življenjska izkušnja je resničnost teh besed vsekakor potrdila.

 RODILI sva se v kmečki družini z desetimi otroki v pokrajini Severna Ostrobothnia na Finskem. Najino otroštvo je bilo zaznamovano z drugo svetovno vojno. Čeprav smo živeli stotine kilometrov stran od bojišč, so se naju vojne grozote močno dotaknile. Ko so bombardirali bližnji mesti Oulu in Kalajoki, smo lahko ponoči videli rdeče žareče nebo. Starši so nam otrokom prigovarjali, naj se takoj, ko nad svojimi glavami vidimo letala, skrijemo. Zaradi vsega tega se je najinega srca zelo dotaknilo to, kar nama je najstarejši brat Tauno pripovedoval o raju na zemlji, kjer ne bo nobene krivice.

Tauno je za biblijske resnice izvedel iz publikacij Preučevalcev Biblije, ko je bil star 14 let. Ob izbruhu druge svetovne vojne je zaradi svoje biblijsko šolane vesti zavrnil vojaško službo, zato so ga poslali v zapor. Tam so z njim zelo grdo ravnali. Toda to je njegovo odločenost služiti Jehovu samo še okrepilo, in ko so ga izpustili iz zapora, je postal še bolj goreč oznanjevalec. Brat naju je s svojim odličnim zgledom spodbudil, da sva začeli hoditi na shode, ki so jih v sosednji vasi imeli Priče. Obiskali sva tudi zborovanja, pa čeprav sva se morali zelo potruditi, da sva privarčevali dovolj denarja za pot. Šivali sva oblačila za sosede, gojili čebulo ter nabirali borovnice in brusnice. Ker sva imeli na farmi veliko dela, ponavadi nisva mogli iti na zborovanje skupaj, ampak sva lahko šli le izmenično.

Z leve: Matti (oče), Tauno, Saimi, Maria Emilia (mama), Väinö (dojenček), Aili in Annikki leta 1935

Jehova sva zaradi resnic, ki sva se jih naučili o njem in njegovih namenih, še bolj vzljubili, zato sva se odločili, da mu bova posvetili svoje življenje. Leta 1947 sva svojo posvetitev simbolizirali s krstom v vodi – Annikki pri starosti 15 let, Aili pa pri starosti 17 let. Isto leto se je krstila najina sestra Saimi. O Bibliji sva poučevali tudi najino sestro Linneo, ki je bila že poročena. Tako so tudi ona in njena družina postali Jehovove priče. Po krstu sva si postavili za cilj pioniranje in sva občasno služili kot ferialni (ali pomožni) pionirki.

ZAČELI SVA POLNOČASNO SLUŽITI

Z leve: Eeva Kallio, Saimi Mattila - Syrjälä, Aili, Annikki in Saara Noponen leta 1949

Leta 1955 sva se preselili v mesto Kemi, ki leži bolj na severu. Obe sva bili zaposleni za polni delovni čas, toda želeli sva pionirati. Vendar sva se bali, da se ne bova mogli preživljati, če bi delali manj. Menili sva, da morava najprej nekaj privarčevati. No, in v tem času sva imeli tisti pogovor s pionirko, ki sva ga omenili v uvodu. Ta pogovor nama je pomagal uvideti, da polnočasno služenje Jehovu ni odvisno samo od naših lastnih sredstev ali od podpore družine. Spoznali sva, da je najpomembnejše, da se zanašava na našega nebeškega Očeta.

Leta 1952 med potjo v Kuopio na zborovanje; z leve: Annikki, Aili, Eeva Kallio

Takrat sva imeli dovolj prihrankov, da bi z njimi lahko preživeli dva meseca. Tako sva se maja 1957 s strahom prijavili, da bi dva meseca pionirali v laponskem mestu Pello, ki leži nad arktičnim krogom.  Po dveh mesecih sva še vedno imeli vse najine prihranke, zato sva se prijavili še za dva meseca. Tudi dva meseca kasneje sva še vedno imeli ves tisti denar. Zdaj sva bili prepričani, da bo Jehova res skrbel za naju. In vse do danes, ko je za nama že 50 let pionirske službe, so tisti najini prihranki še vedno nedotaknjeni! Ko gledava nazaj, se nama zdi tako, kakor da bi naju Jehova držal za roke in nama govoril: »Ne boj se. Jaz ti bom pomagal.« (Iza. 41:13)

Vse do danes, ko je za nama že 50 let pionirske službe, so tisti najini prihranki še vedno nedotaknjeni!

Kaisu Reikko in Aili na oznanjevanju

Leta 1958 nama je okrajni nadzornik predlagal, da bi se kot posebni pionirki preselili v laponsko mesto Sodankylä. Takrat je na tistem področju živela samo ena sestra. Resnico je spoznala na zanimiv način. Njen sin je bil na šolskem izletu v glavnem mestu Helsinki. Ko je skupaj z drugimi iz razreda hodil po mestu, mu je neka starejša sestra, ker je bil zadnji v skupini, izročila izvod Stražnega stolpa in ga prosila, naj ga da svoji mami. Storil je tako, in njegova mama je takoj prepoznala zven resnice.

Najeli sva sobo nad žago. Tam smo imeli shode. Sprva smo jih obiskovale samo midve ter tista ena sestra skupaj s hčerko. Prebirale smo preučevalno gradivo. Čez čas je na žago prišel delat neki moški, ki je s Pričami preučeval Biblijo. Ta moški in njegova družina so se začeli družiti z našo skupino. Sčasoma sta se oba z ženo krstila. In potem je ta brat začel voditi shode. Tudi nekaj drugih moških, ki so delali na žagi, je začelo obiskovati shode in se oklenilo biblijske resnice. Nekaj let pozneje se je naša skupinica tako povečala, da je bila ustanovljena občina.

IZZIVI OZNANJEVANJA

Eden od izzivov oznanjevanja so bile velike razdalje. Poleti sva do ljudi na najinem področju potovali peš, s kolesom in celo s čolnom. Še zlasti sta nama prišli prav najini kolesi. Z njima sva se vozili na zborovanja in na obisk k očetu in mami, ki sta živela več sto kilometrov daleč. Pozimi pa sva se zgodaj zjutraj v eno od vasi na področju odpravili z avtobusom in nato peš hodili od ene hiše do druge. Ko sva obdelali eno vas, sva šli peš v drugo. Sneg je bil globok in ceste niso bile vedno splužene. Pogosto sva hodili po sledi, ki so jo za seboj pustile sani na konjsko vprego. Toda včasih  je sledi predhodnikov že prekril sneg in zgodaj spomladi je bil sneg tako mehek in moker, da sva se komaj prekopali skozenj.

Skupaj na oznanjevanju v mrzlem zimskem dnevu

Naučili sva se, da se morava, kadar je sneg in so temperature pod lediščem, toplo obleči. Na sebi sva imeli volnene hlačne nogavice in dvoje ali troje kratkih nogavic ter visoke škornje. Vseeno nama je v škornje pogosto prišlo veliko snega. Ko sva prišli do stopnic kake hiše, sva škornje sezuli in sneg iztresli iz njih. Poleg tega se nama je, ko sva gazili po snegu, zmočil rob zimskih plaščev. Kasneje, ko se je ohladilo, je ta rob zmrznil, da je bil na otip kakor pločevina. Neka gospodinja nama je rekla: »Imeti morata res veliko vero, da sta si sami od sebe v takem vremenu upali iti ven.« Do te hiše sva morali prepešačiti enajst kilometrov.

Zaradi takšnih dolgih razdalj sva pogosto prenočevali na domovih domačinov. Proti večeru sva začeli iskati prenočišče. Domovi so bili skromni, toda ljudje so bili prijazni in gostoljubni in so nama poleg prenočišča postregli še s hrano. Pogosto je bila najina postelja krzno severnega jelena, losa ali celo medveda. Tu in tam sva bili deležni tudi kakšnega manjšega razkošja. Tako naju je na primer neka gospa, ki je živela v veliki hiši, peljala v gornje nadstropje v sobo za goste, in tam naju je čakala prelepa postelja s sveže oprano belo čipkasto posteljnino. Velikokrat sva se z gostitelji o Bibliji pogovarjali pozno v noč. Ko sva nekoč prenočevali v hiši pri nekem paru, sta onadva spala na eni strani sobe, midve pa na drugi strani. Naša svetopisemska razprava je v temi trajala vse do zgodnjih jutranjih ur. Oba, mož in žena, sta kar tekmovala z vprašanji.

USPEH NA OZNANJEVANJU

Laponska je nerodovitna, a lepa dežela, in v vsakem letnem času jo krasi svojstvena lepota. Nama pa so bili še lepši ljudje, ki so cenili Jehova. Med iskrenimi ljudmi, ki sva jim oznanjevali, so bili gozdarji, ki so prihajali v gozdarske koče na Laponskem. Včasih je bilo v takšni koči več ducatov moških in mednje sva stopili midve, majhni sestri. Ti krepki moški so radi sprejeli biblijsko sporočilo in z veseljem vzeli literaturo.

Imeli sva mnogo zanimivih doživetij. Nekega dne sva zamudili avtobus, ker je bila ura na avtobusni postaji pet minut naprej. Odločili sva se, da bova šli na drug avtobus v drugo vas. V tej vasi nisva še nikoli oznanjevali. Pri prvi hiši sva srečali mlado žensko, in ta nama je rekla: »No, pa sta res prišli, tako kot sem pričakovala.« Z njeno sestro sva preučevali Biblijo. Ta mlada ženska je svojo sestro prosila, naj uredi, da bi jo obiskali ravno na ta dan. Vendar to sporočilo ni prišlo do naju. Njo in njene sorodnike, ki so živeli v sosednji hiši, sva začeli poučevati o Bibliji. Nedolgo zatem sva  z vsemi temi začeli preučevati skupaj, tako da je bilo navzočih kak ducat ljudi. In kasneje so mnogi iz te družine postali Jehovove priče.

Leta 1965 sva dobili novo dodelitev v občini Kuusamo, malo pod arktičnim krogom, in v tej občini sva še zdaj. Takrat je ta občina štela samo nekaj oznanjevalcev. Na začetku se nama je najino novo področje zdelo kar malo težavno. Ljudje so bili zelo pobožni in so imeli do nas predsodke. Vendar so mnogi spoštovali Sveto pismo, kar je bila skupna točka za pogovor. Tako sva počasi spoznavali ljudi, in po kakih dveh letih je bilo že lažje začeti svetopisemske tečaje.

ŠE VEDNO ZELO DEJAVNI V OZNANJEVANJU

Nekateri od tistih, s katerimi sva preučevali

Danes nimava več moči, da bi bili po cele dneve na oznanjevanju, toda še vedno oznanjujeva skoraj vsak dan. Najin nečak je Aili spodbudil, da je šla delat izpit za avto, in leta 1987 je pri starosti 56 let dobila vozniško dovoljenje. Tako sva ljudem na najinem velikem področju lažje oznanjali dobro novico. V pomoč nama je bilo tudi to, da sva se lahko preselili v stanovanje, ki je bilo del novozgrajene kraljestvene dvorane.

Rast, kateri sva bili priča, nama prinaša veliko veselje. Ko sva na severu Finske začeli polnočasno službo, je bilo tam samo nekaj oznanjevalcev, in še ti so bili razpršeni po tem prostranem področju. Zdaj je tam več občin, ki sestavljajo en okraj. Že večkrat se je zgodilo, da se nama je na kakem zboru ali zborovanju kdo predstavil in naju vprašal, ali se ga spomniva. V nekaterih primerih je bilo tako, da sva preučevali z njegovimi domačimi, ko je bil on še otrok. Seme, ki je bilo posejano pred leti ali celo desetletji, je rodilo sad! (1. Kor. 3:6)

Tudi v dežju radi oznanjujeva.

Leta 2008 sva dopolnili 50 let posebne pionirske službe. Jehovu se zahvaljujeva, da sva lahko druga drugo spodbujali k vztrajanju v tej dragoceni službi. Živeli sva preprosto, vendar nama ni nikoli nič manjkalo. (Ps. 23:1) Najino omahovanje na začetku je bilo res čisto nepotrebno! Jehova naju je vsa ta leta krepil, skladno s svojo obljubo, zapisano v Izaiju 41:10: »Okrepil te bom in ti pomagal. Podpiral te bom s svojo desnico pravičnosti.«