Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) MAREC 2013

Sprejmi tolažbo – tolaži druge

Sprejmi tolažbo – tolaži druge

Ker smo ljudje nepopolni, vsi kdaj zbolimo, nekateri celo hudo zbolijo. Kako lahko uspešno vztrajamo, kadar se znajdemo v takšnih okoliščinah?

Dragocena pomoč pri tem je denimo tolažba, ki jo prejmemo od družinskih članov, prijateljev in sovernikov.

Prijazne in ljubeče besede prijatelja so kakor blagodejni balzam, ki na nas deluje zdravilno in osvežilno. (Preg. 16:24; 18:24; 25:11) Toda pravim kristjanom ne gre le za to, da bi sprejemali tolažbo. Prizadevajo si, da bi mogli s tolažbo, s kakršno jih »same tolaži Bog, tolažiti te, ki so v kakršni koli stiski«. (2. Kor. 1:4; Luk. 6:31) Antonio, območni nadzornik iz Mehike, je to sam izkusil.

Ko so mu diagnosticirali limfom, vrsto krvnega raka, se ga je polastil obup. Vseeno pa si je prizadeval obvladovati svoja negativna čustva. Kako? Skušal si je zapomniti besedila kraljestvenih pesmi in si jih pel. Tako je besede slišal in o njih poglobljeno premišljeval. Veliko tolažbe je našel tudi v tem, da je molil na glas in bral Biblijo.

Vendar Antonio zdaj priznava, da so mu bili v največjo pomoč soverniki. Takole pravi: »Kadar sva z ženo čutila, da ne zmoreva več, sva enega od sorodnikov, ki je v občini starešina, prosila, naj naju obišče in moli z nama. To naju je potolažilo in pomirilo. Pravzaprav sva lahko,« še dodaja, »ob podpori najinih sorodnikov in sovernikov v sorazmerno kratkem času premagala negativna čustva.« Za takšne ljubeče in skrbne prijatelje je bil res hvaležen!

Še ena pomoč v času stiske je obljubljeni sveti duh. Apostol Peter je rekel, da je Božji sveti duh »brezplačni dar«. (Apd. 2:38) Da je to res, se je izkazalo ob binkoštih leta 33 n. št., ko so bili mnogi maziljeni. Sveti duh je dar, ki je na razpolago tudi vsem nam. In ker ga nikoli ne zmanjka, naj ti ne bo težko kadar koli prositi zanj. (Iza. 40:28–31)

ZELO SE ZANIMAJMO ZA TISTE, KI TRPIJO

Apostol Pavel je prestal veliko stisk, včasih mu je celo pretila smrt. (2. Kor. 1:8–10) Vendar ni imel bolestnega strahu pred tem, da bi umrl. Vedel je, da ga Bog podpira, in to ga je tolažilo. Napisal je: »Slavljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče najgloblje usmiljenosti in Bog vse tolažbe, ki nas tolaži v vsaki stiski.« (2. Kor. 1:3, 4) Pavel se ni predajal samopomilovanju. Ob preizkušnjah, ki jih je prestajal, se je naučil vživljati v občutke drugih in je tako lažje tolažil tiste, ki so to potrebovali.

Antonio je po tem, ko je premagal bolezen, spet lahko opravljal potujoče delo. Že prej se je vedno zanimal za sovernike, toda potem sta se z ženo še posebej posvečala bolnim in jih obiskovala ter spodbujala. Antonio je na primer po obisku nekega kristjana, ki se je bojeval s hudo boleznijo, izvedel, da ta brat ne želi obiskovati shodov. »Ni šlo za to, da ne bi imel rad Jehova oziroma bratov in sester,« pojasnjuje Antonio, »ampak ga je bolezen tako zelo čustveno prizadela, da se ni počutil za nobeno rabo.«

Antonio je tega bolnega brata med drugim spodbudil tako, da ga je na nekem družabnem srečanju prosil, da bi molil. Ta brat se sicer ni čutil primernega, vendar se je strinjal. Antonio se spominja: »Izrekel je prelepo molitev in potem je bil čisto drug človek. Znova se je čutil koristnega.«

Vsekakor smo že vsi kdaj iz tega ali onega razloga bolj ali manj trpeli. Toda kot je rekel Pavel, se tako lahko naučimo tolažiti druge, kadar to potrebujejo. Zato ne bodimo neobčutljivi za trpljenje sokristjanov in posnemajmo našega Boga Jehova, s tem da smo drugim vir tolažbe.