Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) MAREC 2013

Nikoli ne izgubi upanja!

Nikoli ne izgubi upanja!

Ali si Jehovova priča že mnogo let in si želiš, da bi tudi tvoj zakonec začel častiti Jehova?

Ali si že občutil potrtost, ker je biblijski učenec, za katerega je bilo sprva videti, da se zelo zanima, nehal spoznavati resnico?

 Ogledali si bomo nekaj doživetij iz Velike Britanije, iz katerih boš spoznal, zakaj ne smeš nikoli izgubiti upanja. Spoznal boš tudi, kako lahko v prenesenem pomenu mečeš »svoj kruh po vodi«, da bi pomagal tistim, ki se še niso odzvali na resnico. (Prid. 11:1)

VZTRAJNOST V ČAŠČENJU JEHOVA – POMEMBEN DEJAVNIK

Zelo pomemben dejavnik je, da ti še naprej vztrajaš v čaščenju Jehova. Držati se moraš resnice in se oklepati Jehova. (5. Mojz. 10:20) Tako je ravnala Georgina. Ko je leta 1970 z Jehovovimi pričami začela preučevati Biblijo, je bil njen mož Kyriacos zelo jezen. Poskušal jo je pripraviti do tega, da bi nehala preučevati, Pričam ni dovolil vstopa v hišo in ji je pobral vse publikacije Jehovovih prič, ki jih je našel.

Ko je Georgina začela obiskovati krščanske shode, je postal Kyriacos še bolj jezen. Nekega dne je šel v kraljestveno dvorano, da bi tam začel prepir. Ko je neka sestra videla, da Kyriacos bolje govori grško kot angleško, je po telefonu poklicala grškega brata iz druge občine, da naj pride pomagat. Kyriacos se je na bratovo prijazno ravnanje dobro odzval in sta nekaj mesecev celo skupaj preučevala Biblijo. Zatem pa je Kyriacos nehal preučevati.

Georgina je morala še tri leta prenašati nasprotovanje. Kyriacos ji je rekel, da jo bo zapustil, če se bo kdaj krstila. Na dan svojega krsta je Georgina goreče prosila Jehova, da je Kyriacos ne bi zapustil. Ko so prišle Priče, da bi jo odpeljale na zbor, jim je Kyriacos rekel: »Pojdite naprej. Midva bova vozila za vami s svojim avtom.« Bil je navzoč na dopoldanskem delu programa in gledal svojo ženo, ko se je krstila.

Georgina je skoraj 40 let po tem, ko se je prvič srečala s Pričami, prisostvovala krstu svojega moža!

Odtlej je Kyriacos svoji ženi čedalje manj nasprotoval in je postopoma naredil velike spremembe. Georgina je skoraj 40 let po tem, ko se je prvič srečala s Pričami, prisostvovala krstu svojega moža! In kaj je pomagalo Kyriacosu? Sam pravi: »Zelo sem vesel, da je bila Georgina tako odločna.« Georgina pa pove: »Kljub moževemu nasprotovanju nisem nehala častiti svojega Boga. Ves čas sem molila k Jehovu in nisem nikoli izgubila upanja.«

ZELO POMEMBNA JE NOVA OSEBNOST

Drug dejavnik pri pomoči svojemu zakoncu je ta, da razvijaš krščansko osebnost. Apostol Peter je krščanskim ženam svetoval: »Žene podrejajte [se] svojemu možu, da bi ga, če kateri ni poslušen besedi, pridobile brez besed, s svojim vedenjem.« (1. Pet. 3:1) Christine je ravnala po tem nasvetu, toda kljub temu je trajalo mnogo let, da je pridobila svojega moža. Ko je pred več kot 20 leti postala Priča, je njen mož John menil, da v svojem življenju ne potrebuje Boga. Sam se ni hotel ukvarjati z religijo, lahko pa je videl, koliko Christine pomeni njena nova vera. »Videl sem, kako srečna je zaradi nje,« pravi. »Njena osebnost je postala močnejša in to je tudi meni pomagalo prebroditi veliko težav.«

Christine ni nikoli možu vsiljevala svoje vere. On priznava: »Že na samem začetku je ugotovila, da je najboljše, da mi nič ne govori. Bila je potrpežljiva in mi je pustila, da sem do spoznanja prihajal takrat in tako, kot je ustrezalo meni.« Kadar je Christine v Stražnem stolpu ali Prebudite se! opazila članke s temo, za katero je vedela, da Johna zanima, kot na primer znanost in narava, mu jih je pokazala in rekla: »Mislim, da ti bo tole všeč.«

Čez čas se je John upokojil in se začel ukvarjati z vrtnarjenjem. Ker je bil bolj sproščen, je lažje razmišljal o globljih življenjskih vprašanjih, zato se je začel spraševati: Ali smo tukaj zaradi niza naključij ali pa smo ustvarjeni z namenom? Nekega dne ga je brat, s katerim se je spustil v klepet, vprašal: »Ali bi mogoče želel preučevati?« »Zdaj ko sem že začel verjeti v Boga,« pravi John, »sem njegov predlog sprejel.«

Kako pomembno je bilo, da Christine ni nikoli izgubila upanja! Dvajset let je molila, da bi sprejel resnico, in zdaj je krščen. Skupaj goreče služita Jehovu. John pove: »Pritegnilo me je še zlasti dvoje: ljubeznivost in prijaznost Prič. In če si poročen s človekom, ki je Jehovova priča, potem imaš zvestega, vdanega, zanesljivega in požrtvovalnega  partnerja.« Christine je res udejanjala besede iz 1. Petrovega 3:1, in delovalo je!

SEMENA VZKLIJEJO IN OBRODIJO LETA POZNEJE

Kaj pa biblijski učenci, ki iz tega ali onega razloga izgubijo svoje začetno zanimanje? »Zjutraj sej svoje seme in do večera ne daj počivati svoji roki,« je napisal kralj Salomon, »ker ne veš, kje boš imel uspeh, ali tu ali tam ali pa bo oboje enako dobro.« (Prid. 11:6) Včasih semena resnice potrebujejo leta, da vzklijejo. Vendar nazadnje posameznik morda le spozna, kako pomembno je, da se zbliža z Bogom. (Jak. 4:8) Res, nekega dne boš morda doživel prijetno presenečenje.

Razmislimo o Alice, ki se je iz Indije preselila v Anglijo. Leta 1974 je začela preučevati Biblijo. Govorila je hindijsko, vendar se je želela izpopolniti v angleščini. Preučevala je več let in obiskala nekaj shodov v angleško govoreči občini. Vedela je, da je to, o čemer se uči, resnica, vendar je vse skupaj jemala kot hobi. Poleg tega je dajala precejšen poudarek denarju in je rada hodila na zabave. Nazadnje je nehala preučevati.

Skoraj 30 let pozneje je Stelli, svoji nekdanji biblijski učiteljici, poslala pismo. V njem je pisalo: »Prepričana sem, da boš zelo vesela novice, da se je tvoja biblijska učenka iz leta 1974 na zadnjem območnem zborovanju krstila. V mojem življenju si odigrala zelo pomembno vlogo. Vame si posejala seme resnice in čeprav takrat še nisem bila pripravljena na to, da se posvetim Bogu, sem to seme resnice hranila v svojem umu in srcu.«

Pismo, ki ga je Stella prejela od Alice, se glasi: »Prepričana sem, da boš zelo vesela novice, da se je tvoja biblijska učenka iz leta 1974 na zadnjem območnem zborovanju krstila.«

Kaj se je zgodilo? Alice pojasnjuje, da je po moževi smrti leta 1997 postala zelo depresivna. Ko je nekoč molila k Bogu, sta v manj kot desetih minutah na njena vrata potrkali dve Priči, ki sta govorili pandžabsko, in ji pustili traktat Je kakšno upanje za naše umrle?. Alice je čutila, da je bil to odgovor na njeno molitev, zato se je odločila, da bo vzpostavila stik z Jehovovimi pričami. Toda kje naj jih najde? Našla je star rokovnik, v katerem je bil kontaktni naslov pandžabsko govoreče občine, katerega ji je dala Stella. Alice je prišla v kraljestveno dvorano, in pandžabsko govoreči bratje in sestre so jo toplo sprejeli. »Topli občutek, ki me je takrat prevzel, je v meni ostal in mi pomagal lajšati simptome depresije,« pravi Alice.

Začela je redno obiskovati shode in ponovno preučevati Biblijo ter se naučila tekoče govoriti in brati pandžabsko. Leta 2003 se je krstila. Svoje pismo Stelli je sklenila z besedami: »Najlepša hvala, ker si pred 29 leti posejala tista semena in mi dala dober zgled.«

»Najlepša hvala, ker si pred 29 leti posejala tista semena in mi dala dober zgled.« (Alice)

Kaj se lahko naučiš iz teh doživetij? Morda traja dlje, kot pričakuješ, toda če je posameznik duhovno lačen, iskren in ponižen, Jehova dovoli, da resnica v njegovem srcu zraste. Spomni se besed iz Jezusove ponazoritve: »Seme pa požene in visoko zraste, da še sam [sejalec] ne ve kako. Zemlja sama od sebe postopoma rojeva sad: najprej steblo, nato klas in nazadnje zrelo zrno v klasu.« (Mar. 4:27, 28) Takšna rast je postopna in poteka »sama od sebe«. Pravzaprav noben kraljestveni oznanjevalec ne ve, kako to gre. Zato še naprej obilno sej. In morda boš tudi obilno žel.

Poleg tega ne pozabi, kako pomembna je molitev. Georgina in Christine sta vztrajno molili k Jehovu. Če vztrajaš v molitvi in nikoli ne izgubiš upanja, boš morda »čez mnogo dni« spet našel »kruh«, ki si ga nekoč metal po vodi. (Rim. 12:12; Prid. 11:1)