Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) JANUAR 2013

Voljno so se dali na razpolago – na Norveškem

Voljno so se dali na razpolago – na Norveškem

PRED nekaj leti sta Roald in Elsebeth, zakonca, ki sta bila takrat v svojih poznih štiridesetih, udobno živela v Bergnu, drugem največjem norveškem mestu. Skupaj s hčerko in sinom, Isabel in Fabianom, so zvesto podpirali dejavnosti v občini. Roald je služil kot starešina, Elsebeth je pionirala, Isabel in Fabian pa sta bila zgledna oznanjevalca.

Vendar se je družina septembra 2009 odločila za spremembo – en teden oznanjevanja na oddaljenem področju. Tako so Roald, Elsebeth in Fabian, ki jih je takrat imel 18, odpotovali na polotok Nordkyn, ki leži v provinci Finnmark nad arktičnim krogom. Tam so v vasi Kjøllefjord oznanjevali skupaj z drugimi brati in sestrami, ki so na to oddaljeno področje prišli z enakim namenom. »Na začetku tedna,« se spominja Roald, »sem bil res zadovoljen, ker mi je zadeve uspelo urediti tako, da sem lahko cel teden sodeloval v tej posebni dejavnosti.« Še isti teden pa je Roalda začelo nekaj skrbeti. Kaj se je zgodilo?

 NEPRIČAKOVANO VPRAŠANJE

»Kot strela z jasnega,« pravi Roald, »nas je Mario, pionir, ki služi v Finnmarku, vprašal, ali bi se bili pripravljeni preseliti v kraj Lakselv, da bi pomagali tamkajšnji občini s 23 oznanjevalci.« Roald je ob nepričakovanem vprašanju ostal brez besed. Sam pojasnjuje: »Z Elsebeth sva sicer razmišljala o možnosti, da bi služila tam, kjer je večja potreba, ampak to šele kasneje, ko bi otroka že odšla od doma.« Po drugi strani pa je Roald v teh nekaj dneh, ko je oznanjeval na tem oddaljenem področju, lahko opazil, da se ljudje radi učijo o Jehovu. Pomoč so potrebovali zdaj, ne kasneje. »To vprašanje mi ni dalo miru, tako da več noči celo nisem mogel spati,« se spominja. Mario je Roalda in njegovo družino odpeljal v Lakselv, približno 240 kilometrov južno od Kjøllefjorda. Želel je, da bi obiskovalci sami videli to majhno občino.

V Lakselvu je Andreas, eden od dveh starešin, ki služita tam, obiskovalcem razkazal področje in kraljestveno dvorano. V občini so jih toplo sprejeli ter Roaldu in Elsebeth rekli, da bi bili zelo veseli, če bi se njihova družina lahko preselila k njim in jim pomagala pri kraljestvenem delu. Andreas je z nasmehom povedal, da je Roaldu in Fabianu že uredil razgovor za službo! Kaj naj obiskovalci storijo?

KAKO SE ODLOČITI?

Fabian je sprva rekel: »Prav nobene želje nimam, da bi se preselil sem.« Misel, da bi moral zapustiti tesne prijatelje, s katerimi je odraščal v domači občini, in živeti v majhnem kraju, mu ni bila všeč. Poleg tega se je učil za električarja in šole še ni končal. Ko pa so Isabel, ki jih je takrat imela 21, vprašali, kaj meni glede selitve, je vzkliknila: »Točno to sem si vedno želela!« Nato pa pravi: »Ko sem malo bolj pomislila, sem se začela spraševati: ‚Ali je to res dobra ideja? Ali bom pogrešala prijatelje? Ali ne bi bilo boljše, da ostanem v svoji občini, kjer mi je vse domače in vem, kaj lahko pričakujem?‘« In kako se je na vabilo odzvala Elsebeth? »Imela sem občutek, da je Jehova naši družini dal nalogo,« pravi, »obenem pa sem razmišljala tudi o naši hiši, ki smo jo ravnokar prenovili, in o vsem, kar se je v 25 letih nabralo v njej.«

Elsebeth in Isabel

Po tem posebnem tednu so se Roald in njegova družina vrnili v Bergen, toda niso mogli nehati misliti na svoje krščanske brate in sestre v Lakselvu, oddaljenem kakih 2100 kilometrov. »Veliko sem molila k Jehovu,« pravi Elsebeth, »s prijatelji, ki smo jih spoznali, sem ohranjala stike, tako da smo si pošiljali slike in pripovedovali doživetja.« Roald pove: »Za to, da sem misel na selitev sprejel, sem potreboval čas. Poleg tega sem moral razmisliti, ali je to v praksi sploh izvedljivo. Kako se bomo preživljali? Veliko sem molil k Jehovu ter se pogovarjal z družino in izkušenimi brati.« Fabian se spominja: »Bolj ko sem o tem razmišljal, bolj sem se zavedal, da pravzaprav nimam upravičenega razloga, da bi rekel ne. Pogosto sem molil k Jehovu, in želja, da bi se preselil, je postajala vse močnejša.« Kaj pa Isabel? Da bi se pripravila na morebitno selitev, je v domačem mestu začela pionirati. Po šestih mesecih pionirske službe, med katerimi je tudi veliko preučevala Biblijo, se je čutila pripravljeno na ta veliki korak.

KORAKI DO CILJA

Medtem ko je rasla njihova želja, da bi služili tam, kjer potrebujejo več oznanjevalcev, so morali narediti določene korake, da bi dosegli svoj cilj. Roald je imel dobro plačano službo, v kateri je res užival, vseeno pa je zaprosil za enoletno odsotnost z dela. Toda delodajalec ga je prosil, naj ostane in dela deljeno: dva tedna bi delal, šest tednov pa bi bil prost. »Moj dohodek je bil sicer precej manjši, a vseeno se je izšlo,« pravi Roald.

Elsebeth pripoveduje: »Mož me je prosil, naj v Lakselvu skušam najti hišo, našo hišo v Bergnu pa dati v najem. To mi je vzelo veliko časa in energije, ampak uspeli smo. Sčasoma sta si otroka našla delo s krajšim delovnim časom,« dodaja, »in pomagala kriti stroške za hrano in prevoz.«

Isabel pravi: »Ker je kraj, kamor smo se preselili, majhen, je bil moj največji izziv najti delo, da bi se lahko preživljala kot pionirka. Včasih se je zdelo, da je ves trud zaman.« Vendar je Isabel s tem,  da je sprejela kakršno koli manjše priložnostno delo (prvo leto jih je bilo devet), lahko pokrivala svoje stroške. Kako pa so se stvari iztekle za Fabiana? »Da bi končal izobraževanje za električarja, sem moral opraviti še pripravništvo. In pripravnik sem bil potem v Lakselvu. Kasneje sem naredil izpit in kot električar našel delo s krajšim delovnim časom.«

KAKO SO DRUGI POVEČALI SVOJO SLUŽBO BOGU

Marelius in Kesia oznanjujeta Samijki na Norveškem.

Marelius in njegova žena Kesia sta si tudi želela služiti tam, kjer bolj potrebujejo oznanjevalce. On je zdaj star 29 let in pravi: »Govori na zborovanjih in intervjuji glede pioniranja so me spodbudili k razmišljanju, da bi razširil svojo službo.« Toda Kesio, ki je sedaj stara 26 let, je ovirala misel, da bi se morala odseliti od svoje družine. »Strah me je bilo že pomisliti na to, da bi bila stran od svojih bližnjih,« pravi. Poleg tega je Marelius imel službo s polnim delovnim časom, da sta lahko odplačevala hipoteko na njuno hišo. Takole pravi: »Z Jehovovo pomočjo in mnogimi molitvami, v katerih sva Boga prosila za pomoč, da bi naredila spremembe, sva se lahko preselila.« Najprej sta veliko časa posvetila preučevanju Biblije. Nato sta prodala svojo hišo, pustila službo in se avgusta 2011 preselila v mesto Alta na severu Norveške. Tam pionirata in se preživljata tako, da je Marelius računovodja, Kesia pa dela v trgovini.

Knutu in Lisbeth, zakonskemu paru, ki je zdaj sredi svojih tridesetih, so prišle do srca pripovedi iz Letopisa o tistih, ki služijo tam, kjer bolj potrebujejo kraljestvene oznanjevalce. »Ta doživetja so naju navedla, da sva začela razmišljati o služenju v tujini,« pravi Lisbeth, »vendar sem sama oklevala, saj nisem bila prepričana, da bi običajen človek, kakršen sem jaz, to zmogel.« Kljub temu sta ukrenila vse potrebno, da bi dosegla svoj cilj. Knut pravi: »Prodala sva svoje stanovanje in se preselila k moji mami, da bi nekaj prihranila. Hotela sva tudi okusiti, kako je služiti na tujejezičnem področju, zato sva kasneje za eno leto odšla v angleško govorečo občino v Bergnu in tam bivala pri Lisbethini mami.« Kmalu zatem sta se že čutila pripravljena za selitev, in to veliko – v Ugando. Enkrat na leto prideta za dva meseca na Norveško delat. Tako imata dovolj sredstev, da lahko preostali del leta živita v Ugandi in polnočasno oznanjujeta.

»OKUSITE IN SPOZNAJTE, DA JE JEHOVA DOBER«

»Še bolj smo se zbližali.« (Roald)

Kako gre tem voljnim delavcem? Roald pove: »Na tem oddaljenem področju smo kot družina skupaj veliko več, kot smo bili v Bergnu. Še bolj smo se zbližali. Videti, kako najina otroka duhovno napredujeta, je pravi blagoslov.« Dodaja še: »Tudi na gmotne reči zdaj nismo več tako navezani. Niso tako pomembne, kot smo mislili, da so.«

 Elsebeth je spoznala, da se mora naučiti novega jezika. Zakaj? K področju občine Lakselv spada tudi vas Karasjok v osrčju dežele Samijev – avtohtonih prebivalcev severnih področij Norveške, Švedske, Finske in Rusije. Elsebeth se je vpisala na tečaj samijščine, da bi se lažje pogovarjala s temi ljudmi. Zdaj lahko v tem jeziku že preprosto komunicira. Ali na svojem novem področju uživa? S sijočim obrazom pove: »Biblijo preučujem s šestimi ljudmi. Le kje drugje bi si sploh želela biti!«

Fabian, ki sedaj služi kot pionir in strežni služabnik, pravi, da sta z Isabel v svoji novi občini pomagala trem najstnikom, ki so potrebovali spodbudo, da bi bolj sodelovali v občinskih dejavnostih. Vsi trije zdaj dejavno oznanjujejo. Pravzaprav sta se dva od njih krstila in marca 2012 služila kot pomožna pionirja. Ena od njih je tudi najstnica, ki se je oddaljila od resnice, in ta se je Fabianu in Isabel zahvalila, ker sta ji pomagala, da je »znova zagrabila za resnico«. Fabian pravi: »Ko je to rekla, sem bil zelo ganjen. Res je veselje nekomu pomagati!« Isabel pove: »Tu sem zares okusila in spoznala, ‚da je Jehova dober‘.« (Ps. 34:8) Dodaja še: »Povrhu vsega je služiti tukaj resnično zabavno!«

Marelius in Kesia imata sedaj preprostejše, vendar bogatejše življenje. V občini v Alti, kamor sta se preselila, je zdaj 41 oznanjevalcev. Marelius pravi: »Ko se ozrem nazaj, mi je v veselje, ko vidim, kako zelo se nama je življenje spremenilo. Jehovu se zahvaljujeva, da lahko tukaj služiva kot pionirja. Nič naju ne bi moglo bolj izpolniti.« Kesia dodaja: »Naučila sem se še bolj zaupati Jehovu in On dobro skrbi za naju. Poleg tega sem ugotovila, da mi življenje daleč od sorodnikov pomaga še bolj ceniti tiste trenutke, ki jih preživiva skupaj z njimi. Te najine odločitve nikoli ne obžalujem.«

Knut in Lisbeth preučujeta z neko družino v Ugandi.

Kako pa gre Knutu in Lisbeth v Ugandi? Knut pripoveduje: »Nekaj časa je bilo treba, da sem se prilagodil novemu okolju in kulturi. Na vsake toliko naju spremljajo težave z vodo, elektriko in želodcem, toda Biblijo lahko preučujeva s toliko ljudmi, kolikor hočeva!« Lisbeth pravi: »Samo pol ure od tam, kjer živiva, so področja, ki jih še nikoli ni dosegla dobra novica. Ampak ko prideva tja, naletiva na ljudi, ki berejo Biblijo in naju prosijo, da bi jih poučevala. Nič se ne more primerjati z veseljem, ki ga občutiš, ko takšne ponižne posameznike poučuješ o biblijskem sporočilu.«

Gotovo je naš Voditelj, Kristus Jezus, presrečen, ko iz nebes že od začetka opazuje oznanjevalsko delo, ki se na zemlji širi na nova in nova področja. Vse Božje ljudstvo se z velikim veseljem voljno daje na razpolago in izpolnjuje Jezusovo zapoved: »Pridobivajte učence med ljudmi iz vseh narodov.« (Mat. 28:19, 20)

Spoznajte več

Katere šole so na voljo pionirjem?

Katero posebno šolanje je na voljo tistim, ki večino svojega časa posvečajo oznanjevanju Kraljestva?