Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Stražni stolp – preučevalna izdaja  |  Januar 2013

Krščanski starešine – sodelavci za našo radost

Krščanski starešine – sodelavci za našo radost

»Smo sodelavci za vašo radost.« (2. KOR. 1:24)

1. Katera novica glede kristjanov v Korintu je Pavla razveselila?

PISALO se je leto 55 n. št. Apostol Pavel je bil v pristaniškem mestu Troada, vendar ni mogel nehati misliti na Korint. Nekoliko pred tem je izvedel, da se tam bratje prepirajo med seboj, in to ga je prizadelo. Zato jim je iz očetovske skrbi poslal pismo, v katerem jih je spodbudil, naj se popravijo. (1. Kor. 1:11; 4:15) Poleg tega je k njim poslal svojega sodelavca Tita ter ga prosil, naj zatem pride v Troado in mu o vsem poroča. Zdaj je Pavel v Troadi čakal Tita, ves željan novic o tem, kako je s Korinčani. Toda na njegovo veliko razočaranje Tita ni bilo. Kaj je Pavel naredil? Odplul je v Makedonijo, in tam sta se na njegovo veselje srečala. Od Tita je izvedel, da so se bratje v Korintu dobro odzvali na njegovo pismo in da hrepenijo po tem, da bi ga videli. Ko je slišal to dobro novico, se je »še bolj razveselil«. (2. Kor. 2:12, 13; 7:5–9)

2. a) Kaj je Pavel Korinčanom napisal glede vere in radosti? b) Kateri vprašanji bomo obravnavali?

2 Nedolgo zatem je Pavel Korinčanom napisal drugo pismo. V njem jim je povedal: »Mi nismo gospodarji vaše vere, temveč smo sodelavci za vašo radost, saj vi trdno stojite zaradi svoje vere.« (2. Kor. 1:24) Kaj je Pavel s tem mislil? In kako naj bi te besede vplivale na krščanske starešine danes?

NAŠA VERA IN NAŠA RADOST

3. a) Kaj je Pavel imel v mislih, ko je napisal »Vi trdno stojite zaradi svoje vere«? b) Kako današnji starešine posnemajo Pavla?

3 Pavel je omenil dva zelo pomembna vidika našega čaščenja: vero in radost. Spomnimo se, da je glede vere napisal: »Mi nismo gospodarji vaše vere,  [. . .] saj vi trdno stojite zaradi svoje vere.« S temi besedami je priznal, da so bratje v Korintu trdno stali, pa ne zaradi njega ali kakega drugega človeka, ampak zaradi svoje lastne vere v Boga. Zato Pavel ni videl nobene potrebe, da bi nadziral vero svojih bratov, pa tudi želel si ni tega. Glede njih je bil prepričan, da so zvesti kristjani, ki želijo delati, kar je prav. (2. Kor. 2:3) Danes starešine posnemajo Pavla tako, da bratom in sestram zaupajo, da imajo vero v Boga in mu služijo z dobrimi motivi. (2. Tes. 3:4) Starešine v občini ne postavljajo togih pravil, ampak se zanašajo na svetopisemska načela in smernice Jehovove organizacije. Navsezadnje tudi današnji starešine, niso gospodarji vere svojih bratov in sester. (1. Pet. 5:2, 3)

4. a) Kaj je imel Pavel v mislih, ko je napisal »Smo sodelavci za vašo radost«? b) Kako starešine danes posnemajo Pavlovo stališče?

4 Pavel pa je tudi napisal: »Smo sodelavci za vašo radost.« S temi besedami je imel v mislih sebe in svoje najtesnejše tovariše. Zakaj lahko to rečemo? Ker je Pavel v istem pismu spomnil Korinčane na dva od teh tovarišev, ko je napisal: »Jezus, ki smo ga oznanili med vami, namreč jaz, Silván in Timotej.« (2. Kor. 1:19) Poleg tega je Pavel, kadar je v svojih pismih uporabil izraz »sodelavci«, imel v mislih svoje najtesnejše tovariše, kot so bili Apolo, Akvila, Priska, Timotej, Tit in drugi. (Rim. 16:3, 21; 1. Kor. 3:6–9; 2. Kor. 8:23) Torej je z besedami »Smo sodelavci za vašo radost« Korinčanom zagotovil, da on in njegovi tovariši želijo storiti vse, kar lahko, da bi bil vsak član občine radosten in vesel. Danes imajo krščanski starešine enako željo. Storiti želijo vse, kar lahko, da bi svojim bratom in sestram pomagali služiti »Jehovu z veseljem«. (Ps. 100:2; Fil. 1:25)

5. Odgovore na katero vprašanje bomo pogledali in o čem naj bi razmislili?

5 Nedavno je bila skupina gorečih bratov in sester z različnih delov sveta povabljena, da odgovori na vprašanje: »S katerimi besedami in dejanji te je kak starešina razveselil?« Medtem ko bomo pregledovali, kaj so povedali, razmisli, ali bi bil tvoj odgovor podoben njihovim. Razmislimo pa tudi, kako lahko spodbujamo radostnega duha v svoji občini. *

»POZDRAVITE NAŠO LJUBLJENO PÊRSIDO«

6., 7. a) Katera je ena od možnosti, kako lahko starešine posnemajo Jezusa, Pavla in druge Božje služabnike? b) Zakaj brate in sestre s tem, da se spomnimo njihovih imen, razveselimo?

6 Mnogi naši bratje in sestre pravijo, da so veseli, kadar starešine pokažejo osebno zanimanje zanje. Ena od osnovnih možnosti, kako lahko starešine to storijo, je, da posnemajo Davida, Elihuja in samega Jezusa. (Beri 2. Samuelova 9:6; Job 33:1; Luka 19:5.) Vsak od teh Jehovovih služabnikov je pokazal iskreno zanimanje za posameznika tako, da je uporabil njegovo ime. Tudi Pavel je vedel, kako pomembno si je zapomniti in uporabljati imena sočastilcev. Enega od svojih pisem je sklenil tako, da je po imenu pozdravil več kot 25 bratov in sester, med drugim tudi Persido, kristjanko, za katero je rekel: »Pozdravite našo ljubljeno Pêrsido.« (Rim. 16:3–15)

7 Nekateri starešine si težko zapomnijo imena. Vendar če se v tem res potrudijo,  svojim bratom in sestram pravzaprav povedo: »Zame ste pomembni.« (2. Mojz. 33:17) Starešine svoje brate in sestre še posebej razveselijo, če se spomnijo njihovih imen, ko jih na preučevanju Stražnega stolpa ali na drugih shodih pokličejo za komentiranje. (Primerjaj Janez 10:3.)

»KER JE VELIKO NAREDILA V GOSPODU«

8. V čem pomembnem je Pavel posnemal Jehova in Jezusa?

8 Pavel je zanimanje za druge pokazal tudi tako, da jih je iskreno pohvalil, kar je druga osnovna možnost, kako razveseliti svoje brate in sestre. Zato je v istem pismu, v katerem je izrazil, da želi delati za radost svojih bratov in sester, napisal: »Zelo se hvalim z vami.« (2. Kor. 7:4) Takšna pohvala je gotovo ogrela srce korintskih bratov. Pavel je tudi druge občine pohvalil za njihovo dobro delo. (Rim. 1:8; Fil. 1:3–5; 1. Tes. 1:8) In glede Perside je po tem, ko jo je v svojem pismu občini v Rimu omenil, dodal, da »je veliko naredila v Gospodu«. (Rim. 16:12) To zvesto sestro je takšna pohvala gotovo zelo razveselila! Pavel je v tem, da je izrekal pohvale drugim, posnemal Jehova in Jezusa. (Beri Marko 1:9–11; Janez 1:47; Raz. 2:2, 13, 19.)

9. Zakaj dajanje in sprejemanje pohval prispeva k radosti in veselju v občini?

9 Tudi danes starešine vedo, kako pomembno je, da bratom in sestram povedo, da jih cenijo. (Preg. 3:27; 15:23) Kadar starešina to stori, bratu ali sestri pravzaprav pove: »Opazil sem tvoj trud. Ni mi vseeno zate.« Bratje in sestre vsekakor potrebujejo to, da slišijo takšne poživljajoče besede starešin. Sestra, stara okoli 55 let, je takole izrazila občutke mnogih: »V službi me redkokdaj kdo pohvali. Tam prevladuje hladen in tekmovalen duh. Zato me tako zelo poživi in okrepi, kadar me kak starešina pohvali za tisto, kar naredim za občino! Vliva mi občutek, da me ima moj nebeški Oče rad.« Podobno je občutil tudi brat, ki sam vzgaja dva otroka. Pred kratkim ga je neki starešina iz srca pohvalil. Kako je to vplivalo na našega brata? Sam pove: »Starešinove besede so mi res dale polet!« Starešina sočastilce s tem, da jih iskreno pohvali, vsekakor zelo razveseli in jim dvigne duha. To pa jim da nove moči, da hodijo po poti življenja in »se ne utrudijo«. (Iza. 40:31)

»DA BI PASLI BOŽJO OBČINO«

10., 11. a) Kako lahko starešine posnemajo Nehemija? b) Kaj bo starešinu pomagalo, da bo na pastirskem obisku znal podeliti kak duhovni dar?

10 S čim še posebej pomembnim starešine pokažejo, da se osebno zanimajo za brate in sestre ter tako prispevajo k veselju v občini? S tem da prevzamejo pobudo in priskočijo na pomoč tistim, ki potrebujejo spodbudo. (Beri Apostolska dela 20:28.) Če starešine ravnajo tako, posnemajo duhovne pastirje iz davnine. Upoštevaj na primer, kaj je storil zvesti nadzornik Nehemija, ko je videl, da so nekateri njegovi judovski bratje duhovno oslabeli. Iz pripovedi je razvidno, da je »nemudoma vstal« in jih spodbudil. (Neh. 4:14) Danes starešine želijo ravnati enako. Nemudoma vstanejo oziroma prevzamejo pobudo, da bi sovernikom pomagali ostati trdni v veri. Da bi tako brate in sestre osebno spodbudili, jih, če je mogoče, obiščejo na njihovem domu. Med takimi pastirskimi obiski jim želijo podeliti »kak  duhovni dar«. (Rim. 1:11) Kaj pa bo starešinam pri tem pomagalo?

11 Starešina si mora pred pastirskim obiskom vzeti čas in razmisliti o posamezniku, katerega bo obiskal. Na primer: »S katerimi izzivi se ta spoprijema? S katerimi besedami bi ga lahko ohrabril? Kateri svetopisemski stavek oziroma izkušnja katere biblijske osebnosti bi ustrezala njegovim okoliščinam?« Takšen vnaprejšnji razmislek bo starešinu pomagal, da bo temu posamezniku povedal tisto, kar mu bo res koristilo, ne pa z njim govoril samo o vsakdanjih stvareh. Poleg tega starešina na pastirskem obisku pusti bratu ali sestri, da izrazi svoje občutke, sam pa medtem pozorno posluša. (Jak. 1:19) Neka sestra je dejala: »Tako tolažilno je, kadar starešina posluša s srcem.« (Luk. 8:18)

Priprava starešinu pomaga, da lahko na pastirskem obisku podeli »kak duhovni dar«.

12. Kdo v občini potrebuje spodbudo in zakaj?

12 Kdo ima lahko korist od pastirskega obiska? Pavel je sostarešinam naročil: »Pazite [. . .] na vso čredo.« Zares, spodbudo potrebujejo prav vsi člani občine, tudi tisti oznanjevalci in pionirji, ki že leta in leta zvesto oznanjujejo. Zakaj potrebujejo podporo duhovnih pastirjev? Ker se tudi takšnim duhovno močnim posameznikom tu in tam lahko zgodi, da skoraj klonejo pod pritiski tega hudobnega sveta. Da bi lažje razumeli, zakaj celo duhovno močan Božji služabnik včasih potrebuje pomoč tovariša, poglejmo en dogodek iz življenja kralja Davida.

»DAVIDU JE PRIHITEL NA POMOČ [. . .] ABIŠÁJ«

13. a) Kdaj se je Jišbi Benob odločil napasti Davida? b) Zakaj je Abišaj lahko rešil Davida?

13 Mladi David se je kmalu zatem, ko je bil maziljen za kralja, soočil z Goljatom iz rodu Rafajevcev, ki so bili velikani. Pogumni David je tega velikana ubil. (1. Sam. 17:4, 48–51; 1. krn. 20:5, 8) Leta kasneje je bil med bitko s Filistejci znova  v boju z velikanom. Temu je bilo ime Jišbi Benob in je bil prav tako eden od Rafajevcev. (2. Sam. 21:16) Toda tokrat je malo manjkalo, da bi ta velikan ubil njega. Kako to? Težava ni bila v tem, da bi David izgubil pogum, ampak v tem, da je izgubil moči. Pripoved pravi, da »se je David utrudil«. Jišbi Benob ga je takoj, ko je opazil, da mu pešajo moči, hotel ubiti. Vendar je Davidu v tistem, ko ga je velikan hotel s svojim orožjem napasti, »prihitel na pomoč Zerújin sin Abišáj ter udaril Filistejca in ga usmrtil«. (2. Sam. 21:15–17) David je za las ušel smrti! In Abišaju je bil res zelo hvaležen, da ga je imel pod budnim očesom in mu v smrtni nevarnosti hitro priskočil na pomoč. Kaj se lahko naučimo iz te pripovedi?

14. a) Kako lahko premagamo »goljate« oziroma velikanske izzive, ki jih imamo? b) Kako lahko starešine pomagajo drugim, da se znova napolnijo z močmi in veseljem? Povej zgled.

14 Mi kot Jehovovo ljudstvo povsod po svetu opravljamo sveto službo kljub temu, da nas pri tem ovirajo Satan in tisti, ki so na njegovi strani. Nekateri od nas so se znašli pred velikanskimi izzivi, toda ker so se povsem zanašali na Jehova, so se s temi »goljati« spoprijeli in jih premagali. Toda včasih nam nenehni boj s pritiski tega sveta vzame moči in pogum. V takšni šibkosti smo ranljivi in v nevarnosti, da bi nas pritiski, ki bi jih drugače uspešno premagali, tako rekoč ubili. To so trenutki, v katerih nam lahko starešina, če nas pravočasno podpre, pomaga, da se znova napolnimo z veseljem in močmi; in to smo doživeli že mnogi. Neka pionirka, stara okoli 65 let, je dejala: »Pred časom se nisem dobro počutila in oznanjevanje me je utrujalo. Starešina je opazil, da mi zmanjkuje energije, pa je pristopil k meni. Z mano se je pogovarjal na podlagi odlomka iz Biblije in me tako ohrabril. Upoštevala sem njegove koristne predloge.« Dodala je še: »Res je bilo ljubeče od tega starešina, da je opazil mojo šibkost in mi pomagal!« Zelo spodbudno je vedeti, da imamo starešine, ki ljubeče bedijo nad nami in so, podobno kot nekoč Abišaj, pripravljeni prihiteti na pomoč.

»DA BI SPOZNALI, DA VAS [. . .] LJUBIM«

15., 16. a) Zakaj so Pavla soverniki imeli zelo radi? b) Zakaj ljubimo naše skrbne občinske starešine?

15 Delo pastirja je naporno. Včasih skrb za Božjo čredo za starešine pomeni tudi neprespane noči, ko za sovernike molijo oziroma jim duhovno pomagajo. (2. Kor. 11:27, 28) Vseeno pa starešine tako kakor Pavel vestno in z veseljem izpolnjujejo svoje odgovornosti. Pavel je Korinčanom napisal: »Z velikim veseljem [bom] porabil vse in se do konca izčrpal za vaše duše.« (2. Kor. 12:15) Ker je Pavel ljubil brate in sestre, se je »do konca izčrpal« oziroma razdajal vso energijo, da bi jih okrepil. (Beri 2. Korinčanom 2:4; Fil. 2:17; 1. Tes. 2:8.) Nič čudnega, da so bratje in sestre imeli Pavla zelo radi! (Apd. 20:31–38)

16 Tudi danes Božji služabniki ljubimo naše skrbne krščanske starešine in se v osebnih molitvah zahvaljujemo Jehovu, da nam jih je dal. Starešine se osebno zanimajo za nas in nas s tem razveseljujejo. S svojimi pastirskimi obiski nas obogatijo. Poleg tega smo jim hvaležni, da so nam v trenutkih, ko ječimo pod pritiski tega sveta, pripravljeni prihiteti na pomoč. Takšni skrbni krščanski starešine so res sodelavci za našo radost.

^ odst. 5 Isti bratje in sestre so odgovorili tudi na vprašanje: »Katero lastnost pri starešinu najbolj ceniš?« Velika večina je odgovorila: »To, da je dostopen.« O tej pomembni lastnosti bomo razpravljali v eni od naslednjih številk te revije.