Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) DECEMBER 2012

Vprašanja bralcev

Vprašanja bralcev

Preden sva z ženo spoznala resnico, sva se, ker sva si želela otroka, odločila za oploditev in vitro. Pri tem niso bila uporabljena vsa najina oplojena jajčeca (zarodki); nekatera so zamrznili in shranili. Ali jih je obvezno obdržati ali pa se smejo zavreči?

To je samo eno od mnogih zelo pomembnih moralno-etičnih vprašanj, pred katerimi se znajdejo zakonski pari, ki se odločijo za oploditev in vitro oziroma in vitro fertilizacijo (IVF). Vsak par nosi odgovornost, da sprejme odločitev, ki bo v slavo Jehovu. Vendar je lahko v pomoč, če izvemo malo več o tem postopku oploditve z biomedicinsko pomočjo.

Leta 1978 je v Veliki Britaniji neka ženska prva rodila otroka iz epruvete, kakor so mnogi takrat to poimenovali. Ker je imela neprehodne jajcevode, semenčice niso uspele priti do jajčec(a), in tako ni mogla zanositi. Zdravniki so ji operativno odvzeli zrelo jajčno celico, jo položili v stekleno posodico in jo oplodili z moževo semensko celico. Tako nastali zarodek se je v okolju, polnem hranil, lahko začel razvijati, nato pa so ga vstavili v njeno maternico, in tam se je ugnezdil. Čez čas je rodila deklico. Ta postopek je skupaj s svojimi variacijami postal znan kot in vitro (v steklu) fertilizacija ali IVF.

Podrobnosti postopka IVF se sicer utegnejo razlikovati od dežele do dežele, vendar v grobem ta zajema naslednje: Žena nekaj tednov dobiva močna zdravila za plodnost, da bi v njenih jajčnikih dozorelo večje število jajčec. Moža morda prosijo, naj s samozadovoljevanjem priskrbi svežo spermo. Jajčeca in oprane semenčice nato združijo v laboratoriju. Do oploditve lahko pride pri več jajčecih. Ta se potem začnejo deliti, in tako se razvijajo človeški zarodki. Čez dan ali dva te nastajajoče zarodke skrbno pregledajo, zato da bi odkrili morebitne okvarjene ter poiskali tiste, ki so videti zdravi in imajo največ možnosti za ugnezdenje in nadaljnji razvoj. Okoli tretjega dne zarodek vstavijo v ženino maternico, toda običajno ne enega, temveč dva ali tri od najboljših, da bi bila možnost zanositve čim večja. Če pride do ugnezdenja enega ali več zarodkov, žena zanosi, in pričakuje se, da bo rodila.

 Kaj pa zarodki, ki niso bili vstavljeni v maternico – tudi tisti, ki so videti manj zdravi ali celo okvarjeni? Če ti presežni zarodki niso oskrbovani, kmalu niso več sposobni za življenje. Preden se to zgodi, jih lahko zamrznejo v tekočem dušiku. Zakaj? Če postopek IVF prvič spodleti, lahko nekatere od teh rezervnih zarodkov uporabijo pri kasnejših ponovitvah tega postopka, in to po nižji ceni. Toda pri tem se porajajo etična vprašanja. Številni zakonski pari so, podobno kakor par, ki je postavil vprašanje v uvodu, pred mučno odločitvijo, kaj storiti z zamrznjenimi zarodki. Morda si ne želijo imeti več otrok. Lahko da staršema starost ali finančno stanje ne omogoča še enega poizkusa umetne oploditve. Mogoče se bojijo tveganj, povezanih z večplodno nosečnostjo. * Tudi smrt oziroma ponovna poroka enega ali obeh zakoncev je lahko dejavnik, ki zadeve zaplete. Razlogov za zaskrbljenost torej ne manjka, zato nekateri zakonski pari leta in leta plačujejo stroške shranjevanja zarodkov.

Leta 2008 je neki vodilni embriolog v The New York Timesu napisal, da so bile mnoge pacientke resnično v dvomih, kaj storiti s presežnimi zarodki. V članku je pisalo: »V klinikah po vsej državi je zamrznjenih najmanj 400.000 zarodkov, in vsak dan dodajajo nove. [. . .] Če so zarodki pravilno zamrznjeni, lahko ostanejo sposobni za življenje desetletje ali več, toda ko jih odmrznejo, ne preživijo vsi.« (Poudarili mi.) Ob slednjem dejstvu se nekateri kristjani ustavijo in razmislijo. Zakaj?

Krščanski zakonski pari, ki presojajo vprašanja, povezana s postopkom IVF, lahko razmislijo še o neki drugi zdravstveni okoliščini. Kristjan se mora morda odločiti glede ljubljene osebe, ki jo čaka neizogibna smrt, in jo umetno ohranjajo pri življenju, na primer tako, da ji z ventilatorjem omogočajo dihanje. Pravi kristjani ne podpirajo zdravstvenega zanemarjanja; skladno z 2. Mojzesovo 20:13 in  Psalmom 36:9 zelo cenijo življenje. V angleškem Prebudite se!, 8. maj 1974 je pisalo: »Tisti, ki se želijo podrejati biblijskim načelom, upoštevajo Božji pogled na svetost življenja, spoštujejo svojo vest in so poslušni vladnim zakonom, zato ne bi nikoli posegli po aktivni evtanaziji,« ki je namerno dejanje, s katerim se pacientu vzame življenje. Toda v nekaterih primerih je življenje ljubljene osebe odvisno samo še od naprav za ohranjanje življenja. Družinski člani se morajo odločiti, ali naj se umetno ohranjanje življenja nadaljuje ali ne.

Res je, da pri tem ne gre za enake okoliščine kot pri zakonskem paru, ki se je odločil za postopek IVF in ima zdaj shranjene zarodke. Toda ena od možnosti, ki je takšnima zakoncema lahko ponujena, je ta, da se zarodki vzamejo iz zamrzovalnika na tekoči dušik, zaradi česar se odtalijo. Brez umetnega okolja v zamrzovalniku bi zarodki kmalu toliko degenerirali, da ne bi bili več sposobni za življenje. Zakonca se morata odločiti, ali bosta to dopustila ali ne. (Gal. 6:7)

En zakonski par se morda odloči, da bo nosil stroške zamrznitve svojih rezervnih zarodkov, ali pa se morda odloči, da jih bo uporabil v enem od prihodnjih poizkusov, da bi dobil otroka po postopku IVF. Druga zakonca pa se mogoče odločita, da se ohranjanje zamrznjenih zarodkov lahko preneha, saj se v njunih očeh ohranjajo pri življenju zgolj umetno. Kristjani, ki so pred tem vprašanjem, nosijo odgovornost, da na podlagi svoje biblijsko šolane vesti sprejmejo odločitev, ki bo v slavo Bogu. Njihova želja naj bi bila ohraniti čisto vest, obenem pa bi morali upoštevati tudi vest drugih. (1. Tim. 1:19)

Kristjani, ki so pred tem vprašanjem, nosijo odgovornost, da na podlagi svoje biblijsko šolane vesti sprejmejo odločitev, ki bo v slavo Bogu.

Neki strokovnjak s področja reproduktivne endokrinologije je opazil, da je bila večina parov »zaradi teže odgovornosti, kako se odločiti glede svojih [zamrznjenih] zarodkov zmedena in obenem močno zaskrbljena«. Sklenil je: »Zdi se, da za mnoge pare dobra odločitev ne obstaja.«

Jasno je, da bi morali pravi kristjani, ki razmišljajo, da bi izbrali postopek IVF, pretehtati vse njegove možne resne posledice. Biblija svetuje: »Ostroumen človek opazi nevarnost in se skrije, naivni pa rinejo naprej in trpijo posledice.« (Preg. 22:3, NET Bible)

Neporočena moški in ženska, ki preučujeta Sveto pismo, se želita krstiti, vendar svoje zveze ne moreta legalizirati, ker moški nima dovoljenja za bivanje v državi, v kateri živita. Tamkajšnja vlada ilegalnim priseljencem ne dovoljuje poroke. Ali lahko podpišeta izjavo o obljubi zvestobe in se nato krstita?

To je morda videti prava rešitev njune težave, vendar ni svetopisemska. Da bi razumeli, zakaj je tako, najprej razmislimo o namenu izjave o obljubi zvestobe, zakaj obstaja ter kako in kje utegne priti v poštev.

Ta dokument je pisna izjava, ki jo pred pričami podpišeta moški in ženska, ki se iz v nadaljevanju navedenih razlogov ne moreta poročiti. V tej izjavi drug drugemu obljubita, da si bosta zvesta in da bosta svojo zvezo legalizirala, če bo to kdaj mogoče. Občina bo nanju gledala, kakor da sta pred Bogom in ljudmi potrdila, da bosta zvesta drug drugemu. In za njuno zvezo potem lahko velja, kakor da je potrjena pred civilnimi oblastmi.

Zakaj in kdaj lahko pride v poštev izjava o obljubi zvestobe? Zakonsko zvezo je ustanovil Jehova in jo tudi zelo ceni. Njegov Sin Jezus je rekel: »Kar je torej Bog združil, naj noben človek ne ločuje.«  (Mat. 19:5, 6; 1. Mojz. 2:22–24) Dodal je še: »Vsak, ki se od svoje žene razveže, razen če se zaradi nečistovanja [spolne nemorale], in se poroči z drugo, prešuštvuje.« (Mat. 19:9) Potemtakem je »nečistovanje« oziroma spolna nemorala edini razlog, omenjen v Svetem pismu, na podlagi katerega se lahko zakonska zveza konča. Če ima denimo mož spolne odnose zunaj zakonske zveze, se njegova nedolžna žena lahko odloči, ali se bo razvezala ali ne. In če se razveže, je prosta, da se poroči z drugim.

Vendar se v nekaterih državah prevladujoča cerkev še posebej v preteklosti ni strinjala s tem jasnim svetopisemskim stališčem. Učila je, da se razveze ne sme odobriti pod nobenim pogojem. Zato ponekod, kjer je cerkev nekoč imela velik vpliv, civilno pravo ne omogoča razveze niti na podlagi tehtnega razloga, ki ga je omenil Jezus. V drugih državah je razveza sicer mogoča, vendar je postopek zelo dolg, zapleten in zahteven. Morda so potrebna mnoga leta, da se razveza potrdi. Tako je, kot če bi cerkev ali oblasti ovirale to, kar dovoljuje Bog. (Apd. 11:17)

Par morda živi v državi, v kateri je razveza nemogoča oziroma jo je zelo težko doseči (morda so za njeno potrditev potrebna leta). Če je par storil vse, kar se je razumno dalo, da bi zakonsko zvezo, ki pravno gledano še vedno obstaja, končal in če v Božjih očeh izpolnjuje pogoje za poroko, lahko podpiše izjavo o obljubi zvestobe. Ta možnost je razumevajoča rešitev, za katero je v takšnih državah poskrbela krščanska občina. Vendar ta rešitev ne pride v poštev v večini tistih držav, v katerih je razveza možna, celo če so stroški postopka razveze nekoliko višji oziroma je ta zapleten.

Nekateri, ki živijo v državah, v katerih je razveza možna, ne razumejo namena izjave o obljubi zvestobe, zato želijo podpisati ta dokument, da bi se ognili zapletom ali neprijetnostim glede postopka razveze.

Vrnimo se zdaj k primeru, ki je opisan v vprašanju na začetku. Moški in ženska živita skupaj in se želita poročiti. Vsak od njiju je po Svetem pismu prost za poroko; nobeden od njiju ni vezan na prejšnjega zakonca. Toda moški nima dovoljenja za bivanje v državi, oblasti pa ilegalnim priseljencem ne dovolijo poroke. (V mnogih državah oblasti poroko dovolijo kljub temu, da ena stran ali obe nimata urejenega pravnega statusa v državi.) Primer, o katerem razpravljamo, je iz države, v kateri je razveza možna. Torej podpisati izjavo o obljubi zvestobe ne pride v poštev. Imej v mislih, da pri tem moškem in ženski ne gre za to, da bi eden ali drugi potreboval razvezo, pa je ne bi mogel potrditi. Oba sta prosta za poroko. Toda kako se lahko poročita glede na to, da je moški ilegalni priseljenec? Morda se bosta morala preseliti v državo, v kateri njegov status pri tem ne bo ovira. Mogoče se lahko poročita celo v državi, v kateri bivata zdaj, če moški uredi svoj status.

Torej ta par svoje življenje lahko uskladi z Božjimi merili in cesarjevim zakonom. (Mar. 12:17; Rim. 13:1) Upamo, da bosta to tudi storila. Nato se bosta lahko krstila. (Heb. 13:4)

^ odst. 6 Kaj pa, če je rastoči plod videti nenormalen ali če se ugnezdi več zarodkov? Namerna prekinitev nosečnosti bi bila splav. Pri postopku IVF so primeri večplodne nosečnosti (dvojčki, trojčki ali več) skoraj običajni, to pa prinaša s seboj povečano tveganje, denimo prezgodnje rojstvo in krvavitve pri materi. Ženo, ki v sebi nosi več zarodkov, morda spodbujajo k »selektivnemu splavu«, torej k temu, da bi se vzelo življenje enemu ali več zarodkom. To dejanje bi bil nameren splav in bi se štelo za umor. (2. Mojz. 21:22, 23; Ps. 139:16)