Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) AVGUST 2006

»Pa primerjajmo biblijske stavke med seboj«

»Pa primerjajmo biblijske stavke med seboj«

NEKI moški je na tleh vlaka, namenjenega v New York, našel letak. Na njem je pisalo: ‚Človeška duša je umrljiva.‘ To je temu moškemu, po poklicu duhovniku, vzbudilo zanimanje, zato ga je pričel brati. Bil je osupel, saj se mu še nikoli do tedaj niso porajali dvomi glede nauka o nesmrtnosti duše. Takrat še ni vedel, kdo je ta letak napisal. Kljub temu je ugotovil, da je argument verodostojen in svetopisemski ter da si letak zasluži vso pozornost.

Duhovniku je bilo ime George Storrs. To, kar smo pravkar omenili, se je zgodilo leta 1837, tistega leta, ko je Charles Darwin v svojo beležnico prvič zapisal zamisli, iz katerih je kasneje nastala njegova teorija o evoluciji. Svet je bil še vedno pod vplivom religije in večina ljudi je verjela v Boga. Mnogi so brali Biblijo in nanjo gledali kot na avtoriteto.

Storrs je kasneje ugotovil, da je letak napisal Henry Grew iz Filadelfije v ameriški zvezni državi Pensilvaniji. Ta se je trdno držal načela, da »Sveto pismo [. . .] samo sebe najbolje razlaga«. Grew in njegovi kolegi so preučevali Biblijo in sicer zato, da bi svoje življenje in dejavnosti uskladili z njenimi nasveti. Med preučevanjem so odkrili nekaj čudovitih svetopisemskih resnic.

Storrsa je to, kar je pisal Grew, spodbudilo, da je začel skrbno preiskovati, kaj Sveto pismo pravi o duši. O tem se je pogovarjal tudi z nekaterimi drugimi duhovniki. Po petih letih marljivega preučevanja se je nazadnje odločil, da bo objavil svoj nedavno odkriti dragulj svetopisemske resnice. Za začetek je pripravil pridigo in jo imel neke nedelje leta 1842. Vendar je menil, da mora imeti še nekaj dodatnih pridig, da bi se tej temi lahko ustrezno posvetil. Na koncu je bilo njegovih pridig o umrljivosti človeške duše šest. Objavil jih je v knjigi Six Sermons (Šest pridig). Storrs je svetopisemske stavke med seboj primerjal, zato da bi spravil na dan čudovito resnico, ki je bila skrita pod doktrinami, s katerimi je tako imenovano krščanstvo sramotilo Boga.

Ali Biblija uči, da je duša nesmrtna?

V Bibliji piše, da bodo Jezusovi maziljeni sledilci nagrajeni za svojo zvestobo z nesmrtnostjo. (1. Korinčanom 15:50–56) Če je nesmrtnost nagrada za zveste, je Storrs logično sklepal, potem duša hudobnih ne more biti nesmrtna. Ni želel samo ugibati, temveč je preveril, kaj o tem piše v Svetem pismu. Preučil je Matejev evangelij 10:28, King James Version, kjer piše: »Bojte se Tistega, ki lahko dušo in telo uniči v peklu.« Torej duša lahko umre. Skliceval se je tudi na Ezekiela 18:4, kjer piše: »Duša, ki greši, umrje.« Ko je Biblijo upošteval kot celoto, je resnica zasijala v vsej  svoji lepoti. »Če je moj pogled na to temo pravilen,« je napisal Storrs, »potem mnogi svetopisemski odlomki, ki jih splošno razširjena teorija glede duše zavija v meglo, postanejo jasni, lepi, tehtni in prodorni.«

Ampak kaj pa svetopisemski stavki, kot je denimo 7. vrstica Judovega pisma? Tam piše: »Tako so tudi Sódoma in Gomóra ter mesta okoli njiju, potem ko so se enako kakor oni prej vdajala nečistovanju in so šla za mesom, da bi z njim delala proti naravi, postavljena pred nas za svarilni zgled, s tem ko so bila sodno kaznovana z večnim ognjem.« Ko nekateri preberejo ta stavek, morda sklenejo, da se duše tistih, ki so bili ubiti v Sodomi in Gomori, na večne čase mučijo v ognju. »Pa primerjajmo biblijske stavke med seboj,« je napisal Storrs. Nato je citiral Drugo Petrovo pismo 2:5, 6, kjer piše: »Prav tako si ni pomišljal kaznovati starodavnega sveta, temveč je na svet brezbožnih ljudi poslal potop, obvaroval pa Noeta, oznanjevalca pravičnosti, in še sedem drugih. Tudi mesti Sódomo in Gomóro je obsodil, tako da ju je upepelil, s tem pa brezbožnim ljudem postavil vzorec tega, kar naj bi še prišlo.« Da, Sodoma in Gomora sta bili spremenjeni v pepel, torej za večno uničeni skupaj s svojimi prebivalci.

»Petrovo pismo osvetljuje Judovo,« je Storrs pojasnil. »Obe skupaj kar najbolj jasno pokažeta, kakšno nezadovoljstvo je Bog pokazal nad grešniki. [. . .] Te obsodbe, ki so doletele stari svet, Sodomo in Gomoro, bodo do konca sveta vsem ljudem v trajno in stalno oziroma ‚večno‘ svarilo, opozorilo ali ‚zgled‘.« Torej je Juda meril na to, da je trajen pravzaprav učinek ognja, ki je uničil Sodomo in Gomoro. To nikakor ne spremeni dejstva, da je človeška duša umrljiva.

Storrs ni počel tega, da bi izbiral svetopisemske stavke, ki so njegovo stališče podpirali, za druge pa se ne bi menil. Upošteval je sobesedilo vsakega stavka pa tudi rdečo nit celotne Biblije. Če si je kaka vrstica navidez nasprotovala z nekaterimi svetopisemskimi stavki, je pogledal v druge dele Biblije, da bi našel logično pojasnilo.

Kako je Sveto pismo preučeval Russell

Z Georgeem Storrsom se je začel družiti tudi mladenič, ki je organiziral skupinico za preučevanje Biblije v Pittsburghu, Pensilvanija. Ime mu je bilo Charles Taze Russell. Enega svojih prvih člankov o svetopisemskih temah je objavil leta 1876 v reviji Bible Examiner (Biblijski raziskovalec), ki jo je izdajal Storrs. Russell je priznal, da so nanj vplivali tisti, ki so že pred njim preučevali Biblijo. Kasneje je kot urednik Sionskega stražnega stolpa cenil, da mu je bil Storrs tako z besedo kot s peresom v veliko pomoč.

Charles T. Russell je pri svojih osemnajstih ustanovil skupino za preučevanje Biblije in postavil vzorec, kako jo preučevati. Alexander H. Macmillan, preučevalec Biblije, ki se je družil z Russllom, je to metodo opisal takole: »Nekdo je postavil vprašanje, nato pa so o njem razpravljali. Pogledali so vse biblijske stavke, ki so se navezovali na temo. Ko so se prepričali, da so stavki usklajeni, so naredili sklep in ga zapisali.«

Russell je bil prepričan, da mora Biblija kot celota odkrivati sporočilo, ki je skladno ter združljivo s seboj in z osebnostjo njenega avtorja, Boga. Kadar se je kak del Biblije zdel težko razumljiv, je Russell menil, da ga je treba razjasniti in razložiti z drugimi deli Biblije.

Preučevalci Biblije iz 19. stoletja, ki so dopustili, da je Sveto pismo pojasnjevalo samo sebe: George Storrs, Henry Grew, Charles Taze Russell, A. H. Macmillan

Primerjanje svetopisemskih stavkov – dolga tradicija

Vendar nihče od teh treh – ne Russell ne Storrs ne Grew – ni bil prvi, ki je pustil, da je Sveto pismo samo sebe pojasnjevalo. To sega daleč v preteklost, vse do Ustanovitelja krščanstva, Jezusa Kristusa. Da je Jezus lahko razjasnil pravi pomen besedila, je navajal številne svetopisemske stavke. Ko so na primer  farizeji kritizirali njegove učence, ker so ti na šabat trgali klasje, je iz pripovedi, zapisane v Prvi Samuelovi knjigi 21:6, pokazal, kako bi bilo treba udejanjati zakon glede šabata. Verskim voditeljem je bila pripoved o tem, kako so David in njegovi možje jedli daritvene hlebce, dobro poznana. Jezus je nato omenil del Postave, ki pravi, da lahko te hlebce jedo samo aronski duhovniki. (2. Mojzesova 29:32, 33; 3. Mojzesova 24:9) Kljub temu je bilo Davidu naročeno, naj si jih vzame in poje. Jezus je svoj prepričljiv dokaz sklenil tako, da je citiral iz Ozejeve knjige: »Če pa bi razumeli, kaj pomeni ‚Usmiljenje hočem, in ne žrtve‘, ne bi obsojali nedolžnih.« (Matej 12:1–8) To je zares čudovit zgled tega, kako se lahko s primerjanjem biblijskih stavkov dokopljemo do točnega razumevanja!

Apostol Pavel je svoje trditve podkrepil tako, da je navajal svetopisemske stavke

Biblijske stavke pa so med seboj primerjali tudi Jezusovi sledilci. Ko je apostol Pavel poučeval prebivalce Tesalonike, jim je »na podlagi Pisem dopovedoval, jim razlagal in jim s sklicevanjem na to, kar je napisano, dokazoval, da je Kristus moral trpeti in vstati od mrtvih«. (Apostolska dela 17:2, 3) Tudi v svojih od Boga navdihnjenih pismih je Bibliji dopustil, da je pojasnjevala sama sebe. Ko je denimo pisal Hebrejcem, je citiral en svetopisemski stavek za drugim, zato da bi jim dokazal, da je bila Postava le senca prihodnjih dobrih stvari. (Hebrejcem 10:1–18)

Prav zares, iskreni preučevalci Biblije iz 19. in zgodnjega 20. stoletja so se preprosto oprijeli metode, ki so jo uporabljali že prvi kristjani. Tradicija, da se biblijski stavki med seboj primerjajo, se nadaljuje tudi v reviji Stražni stolp. (2. Tesaloničanom 2:15) Tako Jehovove priče biblijski stavek analizirajo po isti metodi.

Naj spregovori sobesedilo

Kako lahko med branjem Biblije posnemamo odličen zgled Jezusa in njegovih zvestih sledilcev? Kot prvo lahko pregledamo neposredno sobesedilo stavka, ki nas zanima. Kako nam lahko sobesedilo pomaga razumeti njegov pomen? Za primer si vzemimo Jezusove besede, zapisane v Matejevem evangeliju 16:28: »Resnično vam povem, da nekateri od teh, ki tu stojijo, ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Sina človekovega prihajati v njegovem kraljestvu.« Nekateri morda mislijo, da se te besede niso izpolnile, saj so vsi Jezusovi učenci, ki so na lastna ušesa slišali te besede, umrli, še preden je bilo v nebesih ustanovljeno Božje kraljestvo. The Interpreter’s Bible o tej vrstici celo pravi: »Ker se ta napoved ni uresničila, se je kristjanom kasneje zdelo potrebno to vrstico označiti za metaforo.«

Vendar nam sobesedilo pa tudi vzporedni pripovedi iz Markovega in Lukovega evangelija pomagajo razumeti njen pravi pomen. Kaj je Matej povedal takoj za temi, pravkar navedenimi besedami? Napisal je: »Šest dni kasneje je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza ter jih same peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil.« (Matej 17:1, 2) Tudi Marko in Luka sta Jezusovo izjavo glede Kraljestva povezala s pripovedjo o spremenjenju. (Marko 9:1–8; Luka 9:27–36) To, kako bo Jezus prišel v kraljevski moči, je bilo prikazano takrat, ko se je spremenil in se v navzočnosti svojih treh apostolov pojavil v slavi. Peter je pokazal, da je takšno razumevanje pravilno, ko je ‚moč in navzočnost našega Gospoda Jezusa Kristusa‘ povezal s tem, da je na lastne oči videl Jezusovo spremenjenje. (2. Petrovo 1:16–18)

Ali pustite, da Biblija samo sebe razlaga?

Kaj, če svetopisemskega stavka ne razumete, pa čeprav ste pregledali njegovo sobesedilo? Pomagate si lahko s tem, da ga primerjate z drugimi stavki in imate hkrati v mislih  celotno vsebino Biblije. Pri tem vam je lahko v izredno pomoč Sveto pismo – prevod novi svet, ki je sedaj v celoti ali delno na voljo v 57 jezikih. V njem boste našli navzkrižne navedenke, ki se v številnih izdajah tega prevoda na vsaki strani pojavijo v osrednjem stolpcu. V angleški izdaji Svetega pisma z referencami – prevod novi svet jih je več kakor 125.000. V uvodu k tej Bibliji piše: »Bralec lahko ob skrbnem primerjanju navzkrižnih navedenk in preiskovanju podčrtnih opomb odkrije, da je 66 biblijskih knjig med seboj izredno skladnih, kar je dokaz, da sestavljajo eno samo knjigo, ki jo je navdihnil Bog.«

Pa si poglejmo, kako nam navzkrižne navedenke pomagajo, da lahko razumemo kak svetopisemski stavek. Za primer si vzemimo zgodovino Abrama oziroma Abrahama. Premislimo o naslednjem vprašanju: Kdo je bil pobudnik tega, da so Abram in njegova družina odšli iz Ura – Terah ali Abram? V Prvi Mojzesovi knjigi 11:31 piše: »Vzame pa Terah Abrama, sina svojega, in Lota [. . .] in Sarajo, snaho svojo, [. . .] in odidejo skupaj iz Ura v Kaldejcih popotovat v deželo Kanaansko, ter pridejo do Harana in se nastanijo tam.« Če bi kdo prebral samo ta odlomek, bi lahko sklenil, da je bil pobudnik potovanja Abramov oče Terah. Vendar v Prevodu novi svet za to vrstico najdemo 11 navzkrižnih navedenk. Zadnja nas napoti na Apostolska dela 7:2, kjer piše, kaj je Štefan rekel Judom v prvem stoletju: »Ko je bil naš praoče Abraham v Mezopotamiji, še preden se je nastanil v Haranu, se mu je prikazal Bog slave in mu rekel: ‚Odidi iz svoje dežele in od svojih sorodnikov ter pojdi v deželo, ki ti jo bom pokazal.‘« (Apostolska dela 7:2, 3) Ali je Štefan Abrahamov odhod iz Ura zamenjal z odhodom iz Harana? Očitno ne, saj je to del navdihnjene Božje Besede. (1. Mojzesova 12:1–3)

Zakaj pa potem v Prvi Mojzesovi knjigi 11:31 piše, da je ‚Terah vzel svojega sina Abrama‘ in druge člane svoje družine ter odšel iz Ura? Terah je bil še vedno poglavar družine. Strinjal se je, da odide z Abramom, zato je odločitev, da se družina preseli v Haran, pripisana njemu. Če primerjamo in uskladimo ta dva svetopisemska stavka, si lahko v mislih natančno naslikamo, kaj se je zgodilo. Abram je svojega očeta spoštljivo prepričal, da so odšli iz Ura, tako kot je zapovedal Bog.

Kadar beremo Sveto pismo, bi morali upoštevati sobesedilo in celotno vsebino te knjige. Kristjani so opozorjeni: »Nismo prejeli duha sveta, temveč duha, ki je od Boga, da bi mogli poznati to, kar nam je Bog v svoji dobroti dal. O tem tudi govorimo, pa ne z besedami, ki jih uči človeška modrost, temveč z besedami, ki jih uči duh, ker duhovne reči pojasnjujemo z duhovnimi besedami.« (1. Korinčanom 2:11–13) Zares, Jehova moramo rotiti, naj nam pomaga, da bomo razumeli njegovo Besedo, in skušati ‚duhovne reči pojasnjevati z duhovnimi besedami‘, tako da preverimo sobesedilo določenega svetopisemskega stavka in pregledamo stavke, ki so z njim povezani. Da bi med preučevanjem Božje Besede le še naprej odkrivali bleščeče dragulje resnice.