Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP ŠT. 6, 2016

 ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Brez rok se oklepam svetopisemske resnice

Brez rok se oklepam svetopisemske resnice

Kadar ima kdo občutek, da bo padel, se čim prej česa oprime. Jaz pa tega ne morem storiti, saj nimam rok. Ko sem bil star sedem let, so mi morali amputirati obe roki, da bi lahko preživel.

Ob mojem rojstvu leta 1960 je bila moja mama stara 17 let. Še preden sem se rodil, naju je moj oče zapustil. Z mamo sva živela pri njenih starših v majhnem mestu Burg v nekdanji Nemški demokratični republiki oziroma Vzhodni Nemčiji. Mnogi so bili ateisti in tudi moja družina je bila med njimi. Bog nam ni nič pomenil.

Med odraščanjem sem užival v dedkovi pozornosti. Vpletal me je v mnoge projekte. Tako mi je včasih naročil, naj splezam na drevo in odžagam vejo. Kot otrok sem užival v takih dogodivščinah. Moje življenje je bilo brezskrbno in polno veselja.

NESREČA MI SPREMENI ŽIVLJENJE

Ko sem bil star sedem let, se mi je zgodilo nekaj groznega. Ravno sem začel obiskovati drugi razred osnovne šole. Nekega dne sem na poti domov hotel splezati na daljnovod. Povzpel sem se že osem metrov visoko, ko je prišlo do udara električnega toka in padel sem v nezavest. Ko sem se kasneje zbudil v bolnišnici, nisem čutil rok. Na rokah sem imel hude opekline, in ker so bile rane tako strašne, so mi morali amputirati obe roki, da bi preprečili zastrupitev krvi. Kot si lahko predstavljate, so bili mama in stara starša povsem strti. Ker pa sem bil sam še otrok, nisem povsem dojel, kako bo izguba rok sčasoma vplivala na moje življenje.

Po okrevanju v bolnišnici sem se vrnil v šolo. Otroci so se iz mene norčevali, me suvali in vame metali stvari, saj se nisem mogel braniti. Njihove krute in zaničevalne pripombe so me res prizadele. Na koncu so me poslali v Birkenwerder, v zavod za invalidno mladino. Ker je bil zavod daleč od doma, si mama in stara starša niso mogli privoščiti priti na obisk. Videl sem jih le med počitnicami. Naslednjih deset let sem odraščal brez mame in starih staršev.

ODRAŠČANJE BREZ ROK

Veliko stvari sem se naučil opravljati z nogami. Ali si lahko predstavljate, kako je jesti z vilico ali žlico s prsti na nogah? Nekako mi je uspelo pridobiti si to spretnost. Prav tako sem se z nogami naučil umivati si zobe in česati lase. Med pogovarjanjem z drugimi sem začel celo delati  kretnje z nogami. Tako so moje noge postale moje roke.

V najstniških letih sem rad bral znanstveno fantastiko. Včasih sem si predstavljal, da imam robotske roke, s katerimi lahko delam kar koli. Ko sem bil star 14 let, sem začel kaditi. Zdelo se mi je, da sem zaradi tega bolj samozavesten in da sem podoben vsem drugim. Bilo je, kot da bi govoril: »Da, tudi jaz to zmorem. Kadilci so odrasli, pa naj imajo roke ali pa ne.«

Skušal sem se čim bolj zaposliti, zato sem se ukvarjal z raznimi družbenimi aktivnostmi. Postal sem član državne socialistične mladinske organizacije Svobodna nemška mladina in delal kot tajnik, kar je bil odgovoren položaj med krajevnimi člani. Pridružil sem se tudi pevskemu društvu, obiskoval ure poezije in sodeloval v športih za invalide. Po pripravništvu sem začel delati v nekem podjetju v našem mestu. Ko sem odraščal, sem vedno bolj pogosto nosil protezo, saj sem želel biti telesno celovit.

OKLENEM SE SVETOPISEMSKE RESNICE

Nekega dne, ko sem čakal na vlak za službo, je k meni pristopil moški. Vprašal me je, ali si lahko predstavljam, da bi mi Bog nekega dne vrnil obe roki. Bil sem zmeden. Seveda sem si želel imeti roki, vendar se mi je to zdelo za lase privlečeno in nemogoče! Kot ateist sem bil prepričan, da Bog ne obstaja. Od tistega trenutka sem se izogibal temu moškemu.

Nekoliko kasneje me je sodelavka povabila, naj obiščem njeno družino. Med pitjem kave sta mi njena starša začela govoriti o Bogu – Bogu Jehovu. Prvič sem slišal, da ima Bog ime. (Psalm 83:18) Vendar sem sam pri sebi ugovarjal: »Bog ne more obstajati, ne glede na to, kakšno je njegovo ime. Tem ljudem bom dokazal, da nimajo prav.« Ker sem bil prepričan o svojih pogledih, sem privolil v svetopisemske pogovore. Na svoje presenečenje pa nisem mogel dokazati, da Bog ne obstaja.

Ob pregledovanju svetopisemskih prerokb se je moj ateistični pogled počasi spreminjal. Mnoge Božje obljube so se izpolnile, čeprav so bile napisane stoletja ali pa celo tisočletja vnaprej. Med neko svetopisemsko razpravo smo trenutne svetovne razmere primerjali s prerokbami iz Mateja, 24. poglavje, Luka, 21. poglavje, in 2. Timoteju, 3. poglavje. Tako kot kombinacija bolnikovih simptomov pomaga zdravniku postaviti pravo diagnozo, je tudi meni kombinacija dogodkov, omenjenih v teh prerokbah, pomagala uvideti, da živimo v času, ki ga Sveto pismo imenuje »zadnji dnevi«. * Bil sem osupel. Te prerokbe so se izpolnjevale pred mojimi očmi.

Prepričan sem bil, da je to, kar se učim, resnica. Začel sem moliti k Bogu in nehal kaditi, pa  čeprav sem bil strasten kadilec več kot deset let. Sveto pismo sem preučeval še kako leto. Ker je bilo takrat delo Jehovovih prič v Vzhodni Nemčiji prepovedano, sem se na skrivaj krstil v kopalni kadi 27. aprila 1986.

RAZDAJAM SE ZA DRUGE

Zaradi prepovedi smo se zbirali v majhnih skupinah v zasebnih domovih, in poznal sem le nekaj sovernikov. Nepričakovano so mi oblasti dovolile, da sem smel odpotovati v Zahodno Nemčijo, kjer delo Prič ni bilo prepovedano. Prvič v življenju sem lahko obiskal svetopisemska zborovanja in videl tisoče bratov in sester. To je bilo edinstveno doživetje.

Po padcu berlinskega zidu je bila prepoved delovanja Jehovovih prič odpravljena. Končno smo lahko svobodno častili Boga Jehova. Želel sem več oznanjevati. Vendar me je bilo groza govoriti z neznanci. Zaradi svojih omejitev in ker sem večino otroštva preživel v invalidskem zavodu, sem se počutil manjvrednega. Kljub temu sem leta 1992 v enem mesecu poskusil oznanjevati 60 ur. Uspelo mi je in občutil sem veliko veselja. Zato sem se odločil, da bom to počel vsak mesec, in uspevalo mi je kaka tri leta.

Nenehno imam v mislih besede iz Svetega pisma: »Kdo je šibek, da ne bi bil tudi jaz šibek?« (2. Korinčanom 11:29) Kljub invalidnosti imam še vedno razum in glas. Zato si po najboljših močeh prizadevam pomagati drugim. Ker sem brez rok, lahko povsem sočustvujem s tistimi, ki imajo omejitve. Vem, kako je, ko si obupno želiš narediti nekaj, česar enostavno ne moreš narediti. Tiste, ki se tako počutijo, skušam spodbuditi. Takšno razdajanje za druge me osrečuje.

Oznanjevanje dobre novice me osrečuje.

JEHOVA MI POMAGA VSAK DAN

Moram pa priznati, da sem včasih pobit. Enostavno si želim biti telesno celovit človek. Ogromno vsakodnevnih opravil lahko sam naredim, vendar za to potrebujem veliko več časa, truda in energije, kot bi v normalnih okoliščinah. Moje življenjsko vodilo je: »Vse zmorem po njem, ki mi daje moč.« (Filipljanom 4:13) Jehova mi vsak dan daje moč, ki jo potrebujem za »normalna« opravila. Spoznal sem, da me Jehova ni zapustil. Zato tudi jaz njega ne želim nikoli zapustiti.

Jehova me je blagoslovil z družino – ravno s tistim, kar sem pogrešal vse otroštvo in mladost. Imam čudovito ženo Elke, ki je ljubeča in razumevajoča. Poleg tega sem pridobil svetovno družino – milijone Jehovovih prič, ki so postali moji duhovni bratje in sestre.

Z mojo ljubečo ženo Elke

Tolaži me tudi to, kar Bog obljublja o raju, v katerem bo vse naredil novo, tudi moje roke. (Razodetje 21:5) Njegovo obljubo bolje razumem, ko razmišljam o tem, kar je Jezus storil, ko je bil na zemlji. V trenutku je ozdravil pohabljene ude in nekemu moškemu celo ozdravil odsekano uho. (Matej 12:13; Luka 22:50, 51) Jehovove obljube in Jezusovi čudeži so me prepričali, da bom kmalu spet telesno celovit.

Toda največji blagoslov je to, da sem lahko spoznal Boga Jehova. Postal je moj oče in prijatelj, moj tolažnik in moja moč. Čutim enako kot kralj David, ki je napisal: »Jehova je moja moč [. . .]. Dobil sem pomoč, zato se moje srce veseli.« (Psalm 28:7) Te čudovite resnice se želim držati vse življenje. Oklepam se je celo brez rok.

^ odst. 17 Več informacij o znamenju zadnjih dni najdete v knjigi Kaj Sveto pismo v resnici uči?, v 9. poglavju z naslovom »Ali živimo v ‚zadnjih dneh‘?«, ki so jo izdali Jehovove priče in je na voljo tudi na www.jw.org/sl.

Spoznajte več

Življenje brez trpljenja – zanesljiva obljuba

Sveto pismo obljublja, da bo kmalu za vedno konec vsakršnih nesreč in tragedij.