Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Stražni stolp  |  Št. 5, 2017

 POSNEMAJMO NJIHOVO VERO | SARA

Bog jo je imenoval »kneginja«

Bog jo je imenoval »kneginja«

SARA se je med delom vzravnala in pogledala v daljavo. Služabniki so pod njenim modrim vodstvom veselo in pridno delali. Tudi Sara je marljivo opravljala svoje delo. Lahko si jo naslikamo, kako si vsa zamišljena masira dlani, da bi odgnala bolečine. Morda je krpala luknjo na šotoru, ki je bil njihov dom. Grob material iz kozje dlake je z leti od sonca in dežja obledel, kar je Saro spominjalo na to, da je za njimi že kar dolga doba nomadskega življenja. Popoldan se je bližal koncu in nebo se je obarvalo zlato. Sara je zjutraj opazovala Abrahama *, ko je odhajal proti bližnjemu hribu, in zdaj je v pričakovanju pogledovala v tisto smer. Ko se je na vrhu hriba prikazala znana moževa postava, se je na njenem ljubkem obrazu narisal nasmeh.

Že deset let je minilo, odkar je Abraham svojo veliko družino popeljal čez Evfrat in naprej v Kanaan. Sara je svojega moža na tem dolgem potovanju v neznano voljno podpirala, saj je vedela, da bo imel pomembno vlogo pri izpolnitvi Jehovovega namena, da se pojavita seme oziroma potomec, ki mu bo izkazana velika naklonjenost, in narod. Kakšno vlogo bi lahko pri tem imela Sara? Stara je bila 75 let in doslej je bila neplodna. Mogoče se je spraševala: »Kako se bo izpolnila Jehovova prerokba, dokler bom jaz Abrahamova žena?« Povsem razumljivo je, da je bila morda zaskrbljena ali celo nepotrpežljiva.

Tudi mi se morda včasih sprašujemo, kdaj se bodo uresničile Božje obljube. Še zlasti nam je težko čakati, da se izpolni kaj, na kar željno upamo. Kaj se od te izjemne ženske lahko naučimo o veri?

»JEHOVA MI NE DÁ«

Družina se je pred kratkim vrnila iz Egipta. (1. Mojzesova 13:1–4) Utaborjena je bila nekje na hribovju vzhodno od Betela oziroma Luza, kot so kraj poimenovali Kanaanci. Sara je s te visoke planote lahko videla velik del Obljubljene dežele. Videla je kanaanske vasi in ceste, ki so popotnike vodile v oddaljene dežele. Toda ta razgled ji ni ponujal ničesar takega, kar je lahko videla v svojem domačem kraju. Odraščala je v mezopotamskem mestu Ur, ki je bilo 1900 kilometrov stran. Tam je pustila mnogo svojih sorodnikov, ugodnosti, ki jih je ponujalo cvetoče mesto s svojimi trgi in bazarji, ter udoben dom s trdno streho, zidovi in morda celo s tekočo vodo. Toda če si predstavljamo Saro, kako žalostno gleda proti vzhodu in hrepeni za udobjem svojega nekdanjega doma, potem te bogaboječe ženske ne poznamo dobro.

Poglejmo, kaj je kakih 2000 let pozneje po navdihnjenju napisal apostol Pavel. O posameznikih, ki so imeli takšno vero kot Sara in Abraham, je rekel: »Če bi se namreč spominjali kraja, iz katerega  so izšli, bi se še vedno imeli priložnost vrniti.« (Hebrejcem 11:8, 11, 15) Niti Sara niti Abraham se nista hrepeneče ozirala v preteklost. Če bi se predajala takšnemu razmišljanju, bi se verjetno odločila, da se vrneta domov. Toda če bi se vrnila v Ur, bi zamudila čudovito priložnost, ki jima jo je ponujal Jehova. Zagotovo bi utonila v pozabo in ne bi postala spodbudna zgleda vere, ki sta se dotaknila src milijonov ljudi.

Sara ni gledala nazaj, raje je gledala naprej. Zato je podpirala svojega moža pri potovanju po deželi, pomagala je podirati šotore, se seliti naprej s čredami in nato spet postavljati tabor. Spoprijemala se je še z drugimi izzivi in spremembami. Jehova je ponovil svojo obljubo Abrahamu, toda Sare še vedno ni nič omenil! (1. Mojzesova 13:14–17; 15:5–7)

Sara se je nazadnje odločila, da je napočil čas, da Abrahamu spregovori o načrtu, ki si ga je zamislila. Predstavljajte si, kako se na njenem obrazu bijejo nasprotujoča si čustva, ko reče: »Jehova mi ne dá, da bi rodila.« Nato je svojega moža prosila, naj ima otroke z njeno deklo Hagaro. Ali si lahko predstavljate, kako težko je bilo Sari ob tem pri srcu? Morda se nam danes njena prošnja zdi čudna, toda v tistem času ni bilo nič nenavadnega, če si je moški vzel še eno ženo ali priležnico, da bi dobil dediča. * Ali je morda Sara mislila, da se bo tako izpolnil Božji namen glede naroda potomcev, ki naj bi prišel po Abrahamu? Kakor koli že, pripravljena se je bila zelo žrtvovati. In kako se je na njeno prošnjo odzval Abraham? V poročilu beremo, da je Saro poslušal. (1. Mojzesova 16:1–3)

Ali pripoved kaj namiguje na to, da je bil Jehova tisti, ki je Saro navedel na takšno ponudbo? Ravno nasprotno, njen predlog odkriva zelo človeški pogled. Sara je mislila, da je za njene težave kriv Bog, in si ni predstavljala, da ima on še kakšno drugo rešitev. Rešitev, ki jo je predlagala sama, ji bo prinesla bolečine in težave. Vendar iz njenega predloga veje občudovanja vredna nesebičnost. Ali ni v današnjem svetu, v katerem ljudje tako pogosto dajejo svoje lastne želje pred vse drugo, Sarina nesebičnost nekaj izjemnega? Če smo pripravljeni dajati Božji namen pred lastne koristi, posnemamo Sarino vero.

»SMEJALA SI SE«

Nedolgo zatem je Hagara z Abrahamom zanosila. Hagara je morda zdaj mislila, da je zaradi nosečnosti pomembnejša od svoje gospodarice Sare,  zato jo je začela zaničevati. To je bil za Saro vsekakor hud udarec! Z Abrahamovim dovoljenjem in Božjo podporo je Hagaro nekako kaznovala. Hagara je rodila sina Izmaela. Leta so minevala. (1. Mojzesova 16:4–9, 16) Sara je bila stara 89 let, njen mož pa 99 let, ko glede na pripoved od Jehova spet dobita sporočilo. In to sporočilo je bilo zares izjemno!

Bog Jehova je svojemu prijatelju Abrahamu ponovil obljubo, da bo pomnožil njegovo potomstvo. Poleg tega je temu možu spremenil ime. Vse do tega trenutka je bil ta mož znan kot Abram. Jehova pa ga je preimenoval v Abrahama, kar pomeni »oče množice«. Jehova je zdaj prvič razkril, kakšna je vloga Sare v tej zgodbi. Tudi njej je spremenil ime, in sicer iz Saraje, ki verjetno pomeni nekaj podobnega kot »prepirljiva«, v vsem nam znano ime Sara. Kaj pomeni ime Sara? Pomeni »kneginja«! Jehova je to, zakaj je tej ljubljeni ženski izbral takšno ime, pojasnil takole: »Blagoslovil jo bom in ti od nje dal sina. Blagoslovil jo bom in iz nje bodo nastali narodi, kralji ljudstev bodo izšli iz nje.« (1. Mojzesova 17:5, 15, 16)

Jehovova zaveza glede potomca, ki bo blagoslovil vse narode, bo izpolnjena po Sarinem sinu! Bog je za tega dečka izbral ime Izak, kar pomeni »smeh«. Ko je Abraham izvedel, da ima Jehova namen blagosloviti Saro s tem, da bo rodila otroka, je »padel na kolena in se priklonil do tal« pa tudi »zasmejal se je«. (1. Mojzesova 17:17) Bil je osupel in presrečen. (Rimljanom 4:19, 20) Kaj pa Sara?

Kmalu zatem so k Abrahamovemu šotoru prišli trije neznanci. Bilo je v največji dnevni vročini, vseeno pa sta ta priletna zakonca hitro poskrbela za te goste. Abraham je Sari rekel: »Hitro! Vzemi tri see fine moke, zamesi testo in speci hlebce.« V tistih časih je bilo z gostoljubnostjo povezanega veliko dela. Abraham ni vsega dela prepustil svoji ženi; sam je hitro poskrbel za zakol mladega bika in dal pripraviti še drugo hrano in pijačo. (1. Mojzesova 18:1–8) Izkazalo se je, da so ti možje Jehovovi angeli! Verjetno je imel apostol Pavel v mislih ta dogodek, ko je napisal: »Ne pozabite na gostoljubnost, saj so zaradi nje nekateri nevede pogostili angele.« (Hebrejcem 13:2) Ali bi lahko tudi vi posnemali ta izvrstni zgled gostoljubnosti, ki sta ga dala Abraham in Sara?

Sara je bila zelo gostoljubna.

Sara je bila takrat, ko je eden od angelov Abrahamu ponovil Božjo obljubo o tem, da bo rodila sina, v svojem šotoru in poslušala. Misel na to, da bi pri njenih letih lahko rodila, se ji je zdela tako nenavadna, da se ni mogla zadržati – sama pri sebi se je zasmejala in rekla: »Zdaj ko sem se postarala in je tudi moj gospod star, naj imam veselje?« Angel je Saro pokaral s tehtnim vprašanjem: »Ali je Jehovu kaj nemogoče?« Sara se je na to vprašanje čisto človeško odzvala in se iz strahu začela braniti. Brez premisleka je rekla: »Nisem se smejala!« Angel pa je odvrnil: »Pač, smejala si se.« (1. Mojzesova 18:9–15)

Ali je Sara s tem, da se je smejala, pokazala, da ji manjka vere? Nikakor. V Svetem pismu beremo: »Zaradi vere je tudi sama Sara dobila moč, da je spočela potomca, pa čeprav je za to že presegla starostno mejo. Tistega, ki je dal obljubo, je namreč imela za zvestega.« (Hebrejcem 11:11) Sara je poznala Jehova, vedela je, da lahko izpolni vsako obljubo, ki jo da. Le kdo od nas ne potrebuje tako močne vere?! Gotovo je prav, da svetopisemskega Boga bolje spoznamo. Če to storimo, lahko ugotovimo, da je Sara upravičeno imela takšno vero. Jehova je resnično zvest in izpolni vsako svojo obljubo – včasih nas morda pri tem tako preseneti, da se od velikega začudenja tudi zasmejimo!

»POSLUŠAJ NJEN GLAS!«

Jehova je Saro za njeno dragoceno vero nagradil.

Sara je pri svojih 90 letih končno uživala v trenutku, po katerem je hrepenela vso odraslo dobo življenja. Svojemu ljubljenemu možu, ki je bil že 100 let star, je rodila sina! Abraham je dojenčku  dal ime Izak, kakor mu je rekel Bog. Lahko si kar zamislimo Saro, ki sicer izčrpana, vendar široko nasmejana, reče: »Bog me je spravil v smeh: kdor koli bo to slišal, se bo smejal z menoj.« (1. Mojzesova 21:6) To čudežno darilo od Jehova jo je prav gotovo razveseljevalo do konca njenih dni. Prineslo pa ji je tudi veliko odgovornosti.

Ko je bilo Izaku pet let in je bil odstavljen od prsi, je družina imela veliko pojedino. Toda ni bilo vse v redu. Beremo, da je Sara pri Hagarinem 19-letnem sinu Izmaelu opazovala vedenje, ki jo je vznemirjalo. Zasmehoval je malega Izaka. Pri tem ni šlo zgolj za igrivo zbadanje. Apostol Pavel je bil kasneje navdihnjen, da je to Izmaelovo ravnanje označil za preganjanje. Sara je to ustrahovanje videla takšno, kot je bilo: predstavljalo je resno nevarnost za dobro njenega sina. Zavedala se je, da je Izak več kot samo njen sin; dodeljena mu je bila ključna vloga v Jehovovem namenu. Zato se je opogumila in odkrito spregovorila z Abrahamom. Prosila ga je, naj Hagaro in Izmaela pošlje stran. (1. Mojzesova 21:8–10; Galačanom 4:22, 23, 29)

Kako se je Abraham odzval? V pripovedi beremo: »Abrahama so te besede glede njegovega sina zelo razžalostile.« Izmaela je imel rad in kot oče ni mogel iti preko svojih čustev. Toda Jehova je imel na vso zadevo jasen pogled, zato je posegel vmes. Beremo namreč: »Tedaj je Bog Abrahamu dejal: ‚Naj te ne žalosti to, kar ti govori Sara glede fanta in tvoje sužnje. Poslušaj njen glas! To, kar se bo imenovalo tvoje seme, bo namreč prišlo po Izaku.‘« Jehova je Abrahamu zagotovil, da bo za Hagaro in fanta poskrbljeno. Zvesti Abraham se je temu podredil. (1. Mojzesova 21:11–14)

Sara je bila Abrahamu prava žena, njegovo pravo dopolnilo. Svojemu možu ni govorila samo tistega, kar bi želel slišati. Kadar je videla težavo, ki se je tikala družine in skupne prihodnosti, je o njej odkrito govorila z možem. Njene odkritosti ne smemo zamenjevati z nespoštljivostjo. Pravzaprav je pozneje apostol Peter, ki je bil tudi sam poročen, o Sari govoril kot o odličnem zgledu žene, ki je globoko spoštovala svojega moža. (1. Korinčanom 9:5; 1. Petrovo 3:5, 6) Če bi Sara denimo o zadevi glede Izmaela molčala, ne bi pokazala spoštovanja do Abrahama, saj bi to njega in vso družino lahko res veliko stalo. Sara je ljubeče povedala to, kar je bilo treba povedati.

Mnoge žene Sarin zgled zelo cenijo. Od nje se učijo iskrenega in spoštljivega komuniciranja s svojim možem. Nekatere žene si morda pri kaki zadevi želijo, da bi vmes posegel Jehova, tako kakor je to storil v Sarinem primeru. V pouk pa so jim tudi Sarine občudovanja vredne lastnosti: vera, ljubezen in potrpežljivost.

Jehova je Saro imenoval »kneginja«, toda sama ni pričakovala, da bi se z njo kraljevsko ravnalo.

Čeprav je to ljubljeno žensko Jehova imenoval »kneginja«, sama ni pričakovala, da bi se z njo kraljevsko ravnalo. Nič čudnega, da je Abraham »žaloval za Saro in jo objokoval«, ko je ta pri starosti 127 let umrla. * (1. Mojzesova 23:1, 2) Svojo ljubljeno »kneginjo« je zelo zelo pogrešal. To zvesto žensko nedvomno pogreša tudi Bog Jehova in ji bo na rajski zemlji vrnil življenje. Saro čaka večna in prečudovita prihodnost – to pa čaka tudi vse tiste, ki posnemajo njeno vero. (Janez 5:28, 29)

^ odst. 3 Pravzaprav sta bila ta zakonca, vse dokler ju Bog kasneje ni preimenoval, poznana po imenih Abram in Saraja. Toda zaradi poenostavitve bomo uporabljali imeni, po katerih sta danes bolj znana.

^ odst. 10 Jehova je nekaj časa dopuščal, da so moški imeli po več žena oziroma stranskih žena, kasneje pa je Jezusa Kristusa pooblastil, da je obnovil zakonsko zvezo po prvotnem merilu, ki je bilo postavljeno v Edenu, namreč zvezo enega moškega in ene ženske. (1. Mojzesova 2:24; Matej 19:3–9)

^ odst. 25 Sara je edina ženska, za katero v navdihnjenem svetopisemskem poročilu piše, kolikšno starost je dočakala.