SREDI tridesetih let prejšnjega stoletja sta se moja starša, James in Jessie Sinclair, priselila v newyorško četrt Bronx. Eden njunih novih znancev je bil Willie Sneddon, ki je tako kot onadva prišel iz Škotske. Že na prvem srečanju je beseda hitro stekla o družini. To je bilo nekaj let, preden sem se rodil.

Mama je Willieju povedala, da sta njen oče in starejši brat malo pred veliko vojno utonila, ko je njuna ribiška ladja naletela na mino v Severnem morju. Willie ji je rekel: »Tvoj oče je v peklu!« Willie je bil Jehovova priča in na tak pretresljiv način je mojo mamo seznanil z biblijsko resnico.

Willie in Liz Sneddon

Mamo je to, kar je slišala, zelo vznemirilo, saj je vedela, da je bil njen oče dober človek. Toda Willie je dodal: »Ali bi ti kaj odleglo, če bi ti povedal, da je tudi Jezus šel v pekel?« Mama se je spomnila na veroizpoved svoje Cerkve. V prvotnem cerkvenem besedilu je pisalo, da se je Jezus spustil v pekel, tretji dan pa je bil obujen. Začela se je spraševati: »Če je pekel ognjeni kraj, kjer se mučijo hudobni, zakaj je potem Jezus šel tja?« Tako se je v njej zbudilo zanimanje za resnico. Pričela je obiskovati shode v občini Bronx in se leta 1940 krstila.

Z mamo in kasneje z očetom

V tistem času se krščanskih staršev ni kaj posebej spodbujalo, naj preučujejo Sveto pismo s svojimi otroki. Zato je mama ob vikendih obiskovala shode in oznanjevala, oče pa je medtem pazil name, saj sem bil še malček. Po nekaj letih sva se ji pridružila na shodih. Mama je bila zelo goreča v oznanjevanju dobre novice in s kar nekaj ljudmi, ki so se zanimali za resnico, je preučevala Sveto pismo. Nekoč je z nekaj učenci, ki so živeli drug blizu drugega, preučevala skupinsko. Med šolskimi počitnicami sem jo spremljal na oznanjevanju. Tako sem se veliko naučil o Svetem pismu in o tem, kako druge poučevati glede tega, kar piše v njem.

Žal moram povedati, da kot otrok nisem povsem cenil resnice. Jemal sem jo  kot nekaj samoumevnega. Toda pri kakih 12 letih sem postal oznanjevalec Kraljestva in od takrat naprej redno oznanjeval. Ko mi je bilo 16 let, sem svoje življenje posvetil Jehovu in se 24. julija 1954 krstil na zborovanju v Torontu v Kanadi.

SLUŽENJE V BETELU

Nekateri bratje v naši občini so bili betelčani ali pa nekdanji betelčani. Močno so vplivali name. Bil sem navdušen nad njihovimi govorniškimi spretnostmi in tem, kako so pojasnjevali biblijske resnice. Čeprav so učitelji v šoli želeli, da bi šel na univerzo, sem si za cilj postavil delo v Betelu. Zato sem na omenjenem zborovanju v Torontu oddal prošnjo za Betel. Ponovno sem jo oddal leta 1955 na zborovanju na Jenkijskem stadionu v New Yorku. Nedolgo za tem, ko sem dopolnil 17 let, so me povabili, da začnem služiti v brooklynskem Betelu. Tja sem prišel 19. septembra 1955. Drugi dan v Betelu sem začel delati v knjigoveznici na ulici Adams Street 117. Kmalu sem delal za znašalnim strojem, ki je znašal oziroma sestavljal 32-stranske knjigoveške pole in jih tako pripravil za strojno šivanje.

Pri 17 letih sem začel delati v brooklynskem Betelu.

Ker sem znal tipkati, so me po približno mesecu dni v knjigoveznici premestili v oddelek za revije. Takrat so bratje in sestre tipkali matrice (kovinske ploščice) z naslovi za nove naročnike Stražnega stolpa in Prebudite se!. Čez nekaj mesecev sem začel delati v odpremnem oddelku. Nadzornik oddelka, Klaus Jensen, me je vprašal, ali bi bil pripravljen spremljati voznika tovornjaka, ki je vozil škatle z literaturo v pristanišče, od koder so jih na ladjah razposlali po svetu. Poleg tega je bilo treba kar nekaj vreč revij redno odnašati na pošto, da bi se  jih poslalo občinam po Združenih državah. Brat Jensen je rekel, da mi bo fizično delo koristilo. Imel sem 57 kilogramov in bil sem suh kot trlica. Ti izleti do pristanišča in poštnega urada so me fizično okrepili. Brat Jensen je očitno vedel, kaj je dobro zame!

Oddelek za revije je skrbel tudi za občinska naročila revij. Tako sem se seznanil z jeziki, v katerih smo v Brooklynu tiskali naše revije, nato pa smo jih poslali v druge dele sveta. Za številne jezike nisem še nikoli slišal, vendar me je veselila misel na to, da smo lahko na desettisoče revij pošiljali v oddaljene kraje. Takrat še nisem vedel, da bom v prihodnjih letih imel prednost obiskati mnogo od teh krajev.

Z Robertom Wallenom, Charlesom Molohanom in Donom Adamsom

Leta 1961 so me dodelili v oddelek za finance. Moj nadzornik je bil Grant Suiter. Čez nekaj let sem bil poklican v pisarno k Nathanu Knorru, ki je takrat nadzoroval svetovno oznanjevanje. Pojasnil je, da bo neki brat iz njegovega oddelka za mesec dni odsoten, ker bo obiskal Kraljestveno strežbeno šolo, zatem pa bo premeščen v službeni oddelek. Rečeno mi je bilo, da ga bom nadomestil in delal skupaj z Donom Adamsom. Kakšno naključje – Don je bil ravno tisti brat, ki je na zborovanju leta 1955 sprejel mojo prošnjo za Betel. V istem oddelku sta delala še druga dva brata, Robert Wallen in Charles Molohan. Vsi štirje smo skupaj sodelovali več kot 50 let. V veliko veselje mi je bilo delati s takšnimi zvestimi in duhovno zrelimi možmi! (Ps. 133:1)

Moj prvi obisk kot conski nadzornik v Venezueli leta 1970

Leta 1970 sem dobil nalogo, da vsako leto ali vsako drugo leto za nekaj tednov kot tedanji conski nadzornik obiščem podružnice družbe Watch Tower Society.  Tako sem obiskoval betelske družine in misijonarje po svetu ter jih duhovno spodbujal in preverjal poročila podružnic. Kakšna radost je bila spoznati nekatere diplomante prvih razredov šole Gilead, ki so še vedno zvesto služili na svoji dodelitvi v tujini! Bilo mi je v prednost in veselje, da sem pri tem delu lahko obiskal več kot 90 držav.

V veliko veselje mi je bilo obiskati brate in sestre v več kot 90 državah!

NAJDEM ZVESTO SPREMLJEVALKO

Vsi člani betelske družine v Brooklynu smo bili dodeljeni v občine na področju mesta New York. Bil sem dodeljen v občino v Bronxu. Prva občina v tej četrti se je že povečala in razdelila. Jaz sem obiskoval to prvotno občino, ki je postala znana kot občina Zgornji Bronx.

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja se je na področje te občine preselila latvijska družina Prič, ki je resnico spoznala v južnem Bronxu. Najstarejša hči, Livija, je takoj po srednji šoli začela redno pionirati. Nekaj mesecev kasneje se je preselila v Massachusetts, da bi služila tam, kjer je bila večja potreba po oznanjevalcih Kraljestva. Po pismih sem jo seznanjal z novicami iz občine, ona pa mi je pisala, kaj lepega doživlja na oznanjevanju v Bostonu.

Z Livijo

Čez nekaj let je bila Livija postavljena za posebno pionirko. Želela je narediti kar največ v Jehovovi službi, zato je oddala prošnjo za delo v Betelu in leta 1971 so jo povabili, naj pride. Bilo je videti, kot da mi je Jehova dal namig! Z Livijo sva se poročila 27. oktobra 1973 in bilo nama je v čast, da je brat Knorr imel poročni govor. V Pregovorih 18:22 piše: »Kdor je našel dobro ženo, je našel nekaj dobrega in prejme Jehovovo odobravanje.« Z Livijo uživava to odobravanje že več kot 40 let, ko skupaj služiva v Betelu. In še naprej obiskujeva občino na istem področju Bronxa.

Z RAMO OB RAMI S KRISTUSOVIMI BRATI

V veliko zadovoljstvo mi je bilo sodelovati z bratom Knorrom. Neutrudno je delal za resnico in izjemno je cenil misijonarje po svetu. Mnogi med njimi so bili prve Priče v državi, v katero so bili dodeljeni. Zelo žalostno je bilo videti brata Knorra, ko je leta 1976 zbolel za rakom. Nekega dne, ko je že bil priklenjen na posteljo, me je prosil, naj mu preberem nekaj gradiva, ki naj bi šlo v tisk. Naročil mi je, naj pokličem še Fredericka Franza, da bi tudi on lahko prisluhnil branju. Kasneje sem izvedel, da je brat Knorr veliko časa posvetil temu, da je bratu Franzu bral takšno gradivo. To je delal zato, ker je bratu Franzu vedno bolj pešal vid.

Z Danielom in Marino Sydlik na obisku kot conski nadzornik leta 1977

Brat Knorr je leta 1977 umrl, toda tiste, ki so ga poznali in imeli radi, je tolažila misel, da je zvesto končal svojo zemeljsko pot. (Raz. 2:10) Zatem je nadzor nad delom prevzel brat Franz.

 Takrat sem opravljal tajniška dela za Miltona Henschla, ki je desetletja sodeloval z bratom Knorrom. Brat Henschel mi je rekel, da bo sedaj moja glavna odgovornost v Betelu ta, da bom bratu Franzu na razpolago za kakršno koli pomoč. Redno naj bi mu bral gradivo, namenjeno za tisk. Brat Franz je imel neverjeten spomin in izredno sposobnost, da se je lahko povsem osredinil na to, kar sem mu bral. Zelo sem bil vesel, da sem mu lahko tako pomagal, vse dokler ni decembra 1992 sklenil svojo zemeljsko pot.

Columbia Heights 124, kjer sem delal več desetletij.

V Betelu mi je 61 let minilo, kot bi mignil. Moja starša sta ostala zvesta Jehovu do smrti in veselim se, da jima bom lahko izrazil dobrodošlico v veliko boljšem svetu. (Jan. 5:28, 29) Nič od tega, kar ponuja ta stara stvarnost, se ne more primerjati s čudovito prednostjo, da lahko sodelujem z zvestimi moškimi in ženskami v dobro Božjega ljudstva po svetu. Z Livijo lahko odkrito rečeva, da nama je v vseh teh letih polnočasnega služenja »veselje, ki ga daje Jehova,« prava utrdba. (Neh. 8:10)

V Jehovovi organizaciji ni nihče nenadomestljiv. Resnica o Kraljestvu se širi naprej. V veliko veselje in čast si štejem, da lahko sodelujem s številnimi neomajnimi in zvestovdanimi brati in sestrami. Večine maziljenih kristjanov, s katerimi sem delal, ni več na zemlji. Toda hvaležen sem, da sem v Jehovovi službi sodeloval in lahko še vedno sodelujem s takšnimi zvestimi in duhovno zrelimi posamezniki.