Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Stražni stolp – preučevalna izdaja  |  September 2017

Posnemajmo Jehovovo sočutje

Posnemajmo Jehovovo sočutje

Jehova, Jehova, Bog usmiljen in sočuten. (2. MOJZ. 34:6, NW, 2013 Edition)

PESMI: 142, 12

1. Na kakšen poseben način se je Jehova razkril Mojzesu in zakaj je to tako posebno?

OB NEKI priložnosti se je Bog razkril Mojzesu, tako da mu je objavil svoje ime in lastnosti. Med prvimi lastnostmi, ki jih je omenil, sta usmiljenje in milostljivost oziroma sočutje. (Beri 2. Mojzesova 34:5–7.) Jehova bi lahko poudaril svojo moč ali modrost. Vendar je Mojzesa, ki je hotel dobiti zagotovilo, da ga bo podpiral, raje opozoril na lastnosti, ki poudarjata, da rad pomaga svojim služabnikom. (2. Mojz. 33:13) Ali nam ne ogreje srca, da je Bog ti privlačni lastnosti omenil pred vsemi drugimi? V tem članku se bomo osredinili na sočutje. To je čustvena prizadetost, ki jo čuti posameznik ob trpljenju oziroma nesreči koga drugega, in jo spremlja želja, da se to trpljenje olajša.

2., 3. a) Kaj kaže, da je sočutje del človeške narave? b) Zakaj bi nas moralo zanimati, kaj Sveto pismo govori o sočutju?

2 Ljudje smo bili ustvarjeni po Božji podobi. In ker je Jehova sočuten, je zanimanje za dobro drugih del človeške narave. Celo tisti, ki ne poznajo pravega Boga, so pogosto sočutni. (1. Mojz. 1:27) V Svetem pismu najdemo številne  pripovedi, ki lepo poudarjajo sočutje. Spomnimo se primera dveh prostitutk, ki sta se pred Salomonom glede otroka prepirali, katera od njiju je prava mati. Ko ju je Salomon preizkusil, s tem da je ukazal otroka presekati na dvoje, je pravi materi srce vztrepetalo od sočutja. To jo je navedlo, da je ukrepala, kljub temu da bi otroka dobila druga ženska. (1. kra. 3:23–27) Ali pa se spomnimo faraonove hčere, ki je malemu Mojzesu rešila življenje. Čeprav je ugotovila, da je dojenček, ki ga je našla, otrok Hebrejcev in da ne bi smel ostati živ, se ji je zasmilil in odločila se je, da ga bo vzgojila kot svojega sina. (2. Mojz. 2:5, 6)

3 Zakaj bi se morali več naučiti o sočutju? Zato ker nas Sveto pismo spodbuja, naj posnemamo Jehova. (Efež. 5:1) Toda čeprav smo bili ustvarjeni, da bi izkazovali sočutje, se kot Adamovi potomci zaradi nepopolnosti nagibamo k sebičnosti. Včasih morda ugotovimo, da se nam ni enostavno odločiti, ali naj pomagamo drugim ali pa se posvetimo raje sebi. Zaradi tega nekateri nenehno bijejo notranji boj oziroma jim je izziv ostati uravnovešeni. Kaj nam lahko pomaga razviti in ohraniti zanimanje za druge? Prvič, vzemimo si čas in preglejmo, kako Jehova izkazuje sočutje in kako ga izkazujejo drugi. Drugič, razmislimo, kako lahko v izkazovanju sočutja posnemamo Boga in kako nam to zares koristi.

JEHOVA – POPOLN ZGLED SOČUTJA

4. a) Zakaj je Jehova poslal angela v Sodomo? b) Kaj se naučimo iz primera Lota in njegovih hčera?

4 V Svetem pismu beremo o številnih primerih, ko je Jehova moral izkazati sočutje. Razmislimo, kaj je storil za Lota. Tega pravičnega moža je »hudo težilo« razpuščeno vedenje prebivalcev Sodome in Gomore. Bog je odločil, da si ti nemoralni ljudje zaslužijo smrt. (2. Pet. 2:7, 8) Poslal je angela, da bi rešila Lota. Ta sta prigovarjala Lotu in njegovi družini, naj zbežijo iz mest, obsojenih na uničenje. »On pa se je obotavljal. Toda Jehova je bil z njim sočuten, zato sta ga moža prijela za roko, kakor tudi njegovo ženo in hčeri, ter ga odpeljala ven in ga pustila zunaj mesta.« (1. Mojz. 19:16) Ta primer nam pokaže, da se Jehova povsem zaveda težkih okoliščin, v katerih se včasih znajdejo njegovi zvesti služabniki. (Iza. 63:7–9; Jak. 5:11; 2. Pet. 2:9)

5. Kako nam Božja Beseda, kot na primer 1. Janezovo 3:17, pomaga, da smo sočutni?

5 Ne samo, da Jehova izkazuje sočutje, ampak tudi uči svoje služabnike, da morajo biti sočutni. Razmislimo o zakonu, ki je bil dan Izraelcem, glede jemanja oblačila v zastavo za posojilo. (Beri 2. Mojzesova 22:26, 27.) Trdosrčen posojevalec bi bil morda skušan, da dolžniku zaseže oblačilo, s katerim se ta pokrije za spanje. Toda Jehova je učil svoje častilce, naj se ogibajo takšnega nesočutnega razmišljanja in ravnanja. Njegovo ljudstvo je moralo biti sočutno. Ali nas načelo, ki se zrcali v tem zakonu, ne navede na dejanja? Ali bi pustili svoje brate in sestre tako rekoč zunaj na mrazu, če bi lahko storili kaj, s čimer bi jim olajšali trpljenje? (Kol. 3:12; Jak. 2:15, 16; beri 1. Janezovo 3:17.)

6. Kaj se lahko naučimo iz tega, kako si je Jehova vztrajno prizadeval, da popravi grešne Izraelce?

6 Jehova je bil sočuten do svojega ljudstva Izraela, celo ko je to grešilo. Beremo lahko: »Jehova, Bog njihovih praočetov, jih je po svojih slih nenehno  opominjal, ker sta se mu njegovo ljudstvo in prebivališče smilila« oziroma je bil do njiju sočuten. (2. krn. 36:15) Ali ne bi morali biti enako sočutni do ljudi, ki se utegnejo pokesati za svoje grešno ravnanje in si pridobiti Božje odobravanje? Jehova ne želi, da bi bil kdo uničen v prihajajoči sodbi. (2. Pet. 3:9) Dokler torej Bog ne uniči hudobnih, še naprej razglašajmo njegovo svarilno sporočilo, s katerim kaže sočutje.

7., 8. Zakaj je neka družina prepričana, da ji je Jehova izkazal sočutje?

7 Navedli bi lahko veliko doživetij, ki pričajo o Božjem sočutju. Razmislimo o tem, kaj se je zgodilo družini dvanajstletnega fanta, ki ga bomo poimenovali Milan. To je bilo v času etničnih sporov v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Milan, njegov brat in starša ter številne druge Priče so z avtobusom potovali iz Bosne v Srbijo. Šli so na zborovanje, na katerem naj bi se Milanova starša krstila. Toda na meji so vojaki to družino zaradi njihove narodnosti povlekli z avtobusa, drugim bratom in sestram pa so pustili nadaljevati pot. Zatem ko so družino pridržali za dva dni, je vojaški oficir po radijski zvezi vprašal nadrejenega, kaj naj naredi z njo. Oficir je stal pred družino, tako da so vsi slišali odgovor: »Odvedi jih stran in jih postreli!«

8 Medtem ko se je oficir pogovarjal s svojim nadrejenim, sta se dva neznanca približala družini in se potiho predstavila kot Priči. Od drugih na avtobusu sta izvedela, kaj se je zgodilo. Milanu in njegovemu bratu sta rekla, naj gresta z njima v avtomobil, da ju odpeljeta čez mejo, saj dokumentov otrok niso pregledovali. Nato sta staršema naročila, naj gresta ob zadnji strani mejne postaje in jih počakata na drugi strani meje. Milan ni vedel, ali naj se smeje ali joka ob tem predlogu. Starša pa sta vprašala: »Ali mislita, da nam bodo kar pustili oditi?« Toda ko sta odhajala, je bilo videti, kot da vojaki strmijo naravnost skozi njiju. Starša in otroka so se na drugi strani meje ponovno srečali. Nadaljevali so pot do mesta zborovanja. Bili so prepričani, da je Jehova odgovoril na njihove goreče molitve za pomoč. Iz Svetega pisma izvemo, da Jehova ni vedno neposredno posegel vmes, da bi zaščitil svoje služabnike. (Apd. 7:58–60) Toda Milan pove, kako se je počutil: »Zdelo se mi je, kakor da so angeli zaslepili vojake in da nas je Jehova rešil.« (Ps. 97:10)

9. Kako se je Jezus odzval na stanje množic, ki so mu sledile? (Glej sliko pri naslovu.)

9 Odličen zgled sočutja je tudi Jezus. Do množic ljudi, ki jih je srečal, je bil sočuten, saj »so bili izmučeni in razkropljeni kakor ovce brez pastirja«. Kako se je odzval na njihovo žalostno stanje? »Začel jih je učiti mnoge reči.« (Mat. 9:36; beri Marko 6:34.) Jezus se je povsem razlikoval od farizejev, ki sploh niso želeli pomagati navadnim ljudem. (Mat. 12:9–14; 23:4; Jan. 7:49) Ali ne hrepenimo tudi mi, podobno kot Jezus, po tem, da bi nahranili ljudi, ki so duhovno sestradani?

10., 11. Ali je vedno primerno izkazati sočutje? Pojasni.

10 Vendar to ne pomeni, da moramo v vseh okoliščinah kazati sočutje. V prej omenjenih svetopisemskih primerih je bilo povsem ustrezno, da je Bog pokazal sočutje. Toda kralj Savel se je izkazal za neposlušnega, ko je naredil nekaj, za kar je morda menil, da je izraz sočutja. Prizanesel je Agagu, sovražniku Božjega ljudstva, prizanesel pa je tudi najboljšemu  izmed črede. Zato je Jehova Savla zavrgel kot kralja nad Izraelom. (1. Sam. 15:3, 9, 15) Jehova je seveda pravičen sodnik. Vidi lahko v srce ljudi in ve, kdaj posameznik ni upravičen, da se mu izkaže sočutje. (Žal. 2:17; Ezek. 5:11) Prihaja čas, ko bo izvršil obsodbo nad vsemi, ki ga nočejo ubogati. (2. Tes. 1:6–10) Takrat ne bo sočuten do tistih, ki jih bo označil za hudobne. Ravno nasprotno, ko jih bo uničil, bo s tem na ustrezen način izkazal sočutje pravičnim, ki jih bo obvaroval pri življenju.

11 Seveda naša naloga ni soditi, ali naj bi bili ljudje pokončani ali pa naj bi ostali pri življenju. Raje zdaj naredimo vse, kar lahko, da bi pomagali ljudem. Kako lahko torej drugim praktično izkažemo primerno sočutje? Poglejmo nekaj predlogov.

RAZVIJAJMO IN IZKAZUJMO PRIMERNO SOČUTJE

12. Kako lahko pri ravnanju z drugimi kažemo sočutje?

12 Bodimo pripravljeni pomagati v vsakodnevnem življenju. To, da smo sočutni do bližnjih ter do krščanskih bratov in sester, je temeljna zahteva za vse, ki si prizadevamo posnemati Jezusa. (Jan. 13:34, 35; 1. Pet. 3:8) Eden od pomenov sočutja je »skupaj trpeti«. Posameznik, ki je sočuten, želi drugim olajšati trpljenje, morda tako, da jim pomaga, ko so v težavah. Iščimo priložnosti, da tako delamo! Ali bi lahko komu pomagali tako, da bi se dali na razpolago za kako delo, na primer, da bi zanj kaj opravili? (Mat. 7:12)

Bodimo do drugih sočutni, tako da jim praktično pomagamo. (Glej odstavek 12.)

13. Katere lastnosti, ki jih kaže Božje ljudstvo, so še posebej očitne ob naravnih nesrečah?

13 Pomagajmo ob nesrečah. Mnoge se dotakne trpljenje tistih, ki jih prizadenejo naravne nesreče, zato so do njih sočutni. Jehovovi služabniki so poznani po tem, da so v takšnih stiskah pripravljeni pomagati. (1. Pet. 2:17) Neka sestra na Japonskem je živela na področju, ki sta ga leta 2011 močno prizadela potres in cunami. Pravi, da je bila »zelo spodbujena in potolažena«, ko je videla številne prostovoljce iz različnih delov Japonske in od drugod, kako se  trudijo popravljati poškodovano imetje. Napisala je: »Ta izkušnja mi je pomagala uvideti, da Jehova skrbi za nas. Tudi soverniki si med sabo pomagamo, številni bratje in sestre iz celega sveta pa molijo za nas.«

14. Kako lahko pomagamo bolnim in ostarelim?

14 Pomagajmo bolnim in ostarelim. Ko vidimo, kako drugi na sebi občutijo posledice učinka Adamovega greha, nas to navede, da jim izkažemo sočutje. Hrepenimo po času, ko bolezni in staranja ne bo več. Zato molimo za prihod Božjega kraljestva. Medtem pa, kolikor lahko, pomagamo tistim, ki so v stiski. Razmislimo, kaj je neki pisec napisal glede svoje ostarele matere, ki je imela alzheimerjevo bolezen. Nekega dne si je umazala oblačila. Ko jih je skušala očistiti, je nekdo pozvonil pri vratih. Bili sta Priči, ki sta jo redno obiskovali. Sestri sta jo vprašali, ali ji lahko kakor koli pomagata. »Malo mi je sicer nerodno, ampak lahko,« je odvrnila. Obiskovalki sta ji pomagali očistiti oblačila. Nato sta ji pripravili skodelico čaja in ostali na klepetu. Sin je bil sestrama nadvse hvaležen. »Kapo dol pred tema Pričama,« je napisal. »Živita po tem, kar govorita.« Ali te sočutje do bolnih in ostarelih ne navede, da narediš vse, kar je v tvoji moči, da bi jim olajšal trpljenje? (Fil. 2:3, 4)

15. Kaj pomembnega nam omogoča oznanjevanje?

15 Pomagajmo ljudem v duhovnem pogledu. Opazimo lahko, da imajo ljudje težave in skrbi, zato jim želimo pomagati v duhovnem pogledu. To lahko najbolje storimo tako, da jih poučujemo o Bogu in o tem, kaj bo Kraljestvo naredilo za človeštvo. Pomagamo jim lahko tudi tako, da jim prikažemo, kako modro je živeti po Božjih merilih. (Iza. 48:17, 18) Ali bi lahko še več sodeloval v oznanjevanju, v delu, ki je zares v čast Jehovu in s katerim kažeš sočutje do drugih? (1. Tim. 2:3, 4)

IZKAZOVANJE SOČUTJA KORISTI TUDI NAM!

16. Kako lahko posamezniku to, da izkazuje sočutje, koristi?

16 Strokovnjaki za duševno zdravje pravijo, da nam lahko to, da izkazujemo sočutje, izboljša zdravje, počutje in medsebojne odnose. Ko drugim lajšamo trpljenje, smo srečnejši, bolj optimistični, manj osamljeni in manj nagnjeni k negativnemu razmišljanju. Res, izkazovanje sočutja nam koristi. (Efež. 4:31, 32) Kristjani, ki si ljubeče prizadevajo pomagati drugim, so nagrajeni s čisto vestjo, saj vedo, da ravnajo v soglasju z Božjimi načeli. Poleg tega nam sočutje pomaga, da smo skrbnejši starši, boljši zakonci in boljši prijatelji. Tisti, ki se ne obotavljajo izkazovati sočutja, bodo najverjetneje tudi sami dobili pomoč in podporo, kadar bodo to potrebovali. (Beri Matej 5:7; Luka 6:38.)

17. Zakaj želimo razvijati in izkazovati sočutje?

17 To, da nam sočutje lahko koristi, pa ne bi smel biti glavni razlog, da si ga prizadevamo razvijati. Glavni razlog bi morala biti želja, da posnemamo in slavimo Boga Jehova, ki je vir ljubezni in sočutja. (Preg. 14:31) Glede tega nam je popoln zgled. Zato storimo vse, kar lahko, da ga posnemamo, tako da z izkazovanjem sočutja spodbujamo prisrčno naklonjenost med brati in sestrami ter se trudimo biti v dobrih odnosih s svojimi bližnjimi. (Gal. 6:10; 1. Jan. 4:16)