Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Stražni stolp – preučevalna izdaja  |  Oktober 2017

Jožef iz Arimateje se opogumi

Jožef iz Arimateje se opogumi

JOŽEF IZ ARIMATEJE sploh ni vedel, kako mu je uspelo zbrati pogum in spregovoriti z rimskim deželnim upraviteljem, Poncijem Pilatom. Ta je bil znan kot zelo trmast človek. Toda da bi bil Jezus dostojanstveno pokopan, je nekdo moral prositi Pilata za truplo. Izkazalo se je, da osebno srečanje s tem upraviteljem niti ni bilo tako težko, kot si je Jožef morda mislil. Pilat je za tem, ko mu je stotnik potrdil, da je Jezus mrtev, ugodil Jožefovi prošnji. Zato je Jožef, čeprav je bil še vedno zelo žalosten, odhitel nazaj na kraj, kjer so Jezusa usmrtili. (Mar. 15:42–45)

  • Kdo je bil Jožef iz Arimateje?

  • Kako je bil povezan z Jezusom?

  • In zakaj je njegova zgodba zanimiva za nas?

 ČLAN SANHEDRINA

V navdihnjenem Markovem evangeliju je Jožef opisan kot »ugleden član zbora«. V tem primeru lahko zbor pomeni samo sanhedrin, torej judovsko višje sodišče in najvišji upravni organ. (Mar. 15:1, 43) Jožef je bil potemtakem eden izmed voditeljev ljudstva, kar pojasni, zakaj ga je bil rimski deželni upravitelj pripravljen sprejeti. Ne preseneča, da je bil Jožef tudi bogat. (Mat. 27:57)

Ali si dovolj pogumen, da priznaš Jezusa za svojega kralja?

Sanhedrin kot celota je bil do Jezusa sovražno nastrojen. Njegovi člani so skovali zaroto, da bodo Jezusa usmrtili. Vendar je Jožef imenovan »dober in pravičen mož«. (Luk. 23:50) V nasprotju z večino članov sanhedrina je živel pošteno in moralno ter je po svojih najboljših močeh ubogal Božje zapovedi. Poleg tega je »čakal Božje kraljestvo«, kar morda pojasni, zakaj je postal Jezusov učenec. (Mar. 15:43; Mat. 27:57) Verjetno ga je Jezusovo sporočilo pritegnilo zato, ker je iskreno hrepenel po resnici in pravici.

UČENEC NA SKRIVAJ

V Janezu 19:38 piše, da je bil Jožef »Jezusov učenec, vendar je bil to na skrivaj iz strahu pred Judi«. Česa je bilo Jožefa strah? Vedel je, da so Judje zaničevali Jezusa in da so bili odločeni izobčiti iz sinagoge vsakogar, ki bi priznal, da veruje vanj. (Jan. 7:45–49; 9:22) Judje so človeka, ki so ga izobčili iz sinagoge, prezirali, se ga ogibali in z njim ravnali kot z izobčencem. Zato se je Jožef obotavljal javno priznati, da veruje v Jezusa. S tem bi namreč izgubil svoj položaj in ugled.

Jožef ni bil edini, ki se je znašel v takšni zadregi. Glede na Janeza 12:42 »so tudi mnogi izmed voditeljev verovali vanj [v Jezusa], toda zaradi farizejev ga niso priznavali, da ne bi bili izobčeni iz sinagoge«. V podobnem položaju se je znašel tudi Nikodem, prav tako član sanhedrina. (Jan. 3:1–10; 7:50–52)

Po drugi strani pa je Jožef bil učenec, vendar ni imel poguma, da bi to javno povedal. To je bil resen problem, še zlasti v luči Jezusove izjave: »Za vsakega [. . .], ki pred ljudmi prizna, da je zedinjen z menoj, bom tudi jaz pred svojim Očetom, ki je v nebesih, priznal, da sem zedinjen z njim. Kdor pa se meni pred ljudmi odreče, se bom tudi jaz odrekel njemu pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« (Mat. 10:32, 33) Jožef se Jezusu ni ravno odrekel, vendar tudi ni imel poguma, da bi ga priznal. Kaj pa ti, ali imaš pogum?

Jožefu v prid v Svetem pismu piše, da ni podprl zarote, ki so jo člani sanhedrina skovali proti Jezusu. (Luk. 23:51) Morda,  kot nekateri namigujejo, ni bil navzoč, ko se je sodilo Jezusu. Kakor koli že, Jožef je zaradi takšnega strašnega izkrivljanja pravice gotovo zelo trpel, sam pa ni mogel storiti ničesar, da bi to ustavil!

PREMAGA NEODLOČNOST

Jožef je očitno do Jezusove smrti premagal svoje strahove in se je odločil postaviti na stran Jezusovih učencev. To odločitev je zaznati v besedah iz Marka 15:43: »Ta se je opogumil in šel k Pilátu ter ga zaprosil za Jezusovo truplo.«

Videti je, da je bil Jožef navzoč, ko je Jezus umrl. Pravzaprav je za Jezusovo smrt vedel pred Pilatom. Ko je namreč Jožef zaprosil za truplo, se je deželni upravitelj »spraševal, ali je Jezus že mrtev«. (Mar. 15:44) Ali je Jožefa, če je bil priča Jezusovemu trpljenju na mučilnem kolu, ta grozni prizor navedel, da preišče svojo vest in se nazadnje odloči, da se mora postaviti na stran resnice? Mogoče. Kakor koli že, zdaj je bil spodbujen, da ukrepa. Nič več ni bil učenec na skrivaj.

POKOPLJE JEZUSA

Judovski zakon je zahteval, da se usmrčene pokoplje pred sončnim zahodom. (5. Mojz. 21:22, 23) Rimljani pa so trupla usmrčenih zločincev kar pustili gniti na kolu ali so jih vrgli v skupni grob. Toda Jožef je za Jezusa imel v mislih povsem nekaj drugega. Blizu kraja usmrtitve je imel nov grob, izklesan v skalo. Dejstvo, da  je bila grobnica še prazna, namiguje na to, da se je Jožef nedavno preselil iz Arimateje * v Jeruzalem in da je nameraval to zemljišče uporabiti za družinsko grobnico. (Luk. 23:53; Jan. 19:41) Jožef je s tem, da je pokopal Jezusa v svoji grobnici, pokazal velikodušnost in izpolnil prerokbo, ki pravi, da bo Mesija pokopan »med bogatimi«. (Iza. 53:5, 8, 9)

Ali ti je kaj pomembnejše od dobrega odnosa z Jehovom?

Vsi štirje evangeliji poročajo, da je Jožef Jezusovo truplo, zatem ko so to sneli s kola, zavil v kakovostno platno in ga položil v svoj grob. (Mat. 27:59–61; Mar. 15:46, 47; Luk. 23:53, 55; Jan. 19:38–40) Samo za Nikodema, ki je prinesel dišave za pokop, določno piše, da je pomagal Jožefu. Jožef in Nikodem se glede na svoj položaj najbrž nista osebno dotikala trupla. Bolj verjetno je, da so truplo prenašali in pokopali služabniki. Tudi če so to opravili služabniki, naloga, ki sta se je lotila, nikakor ni bila nekaj vsakdanjega. Kdor koli je prišel v stik s truplom, je bil zaradi tega sedem dni obredno nečist. Vse, česar se je dotaknil, je postalo nečisto. (4. Mojz. 19:11; Hag. 2:13) Nečisti je zato moral biti v tednu, ko se je obhajala pasha, ločen od drugih in v tistem tednu ni smel sodelovati pri slovesnih opravilih in praznovanjih. (4. Mojz. 9:6) Jožef je s tem, da je poskrbel za Jezusov pokop, tvegal tudi posmeh drugih članov sanhedrina. Toda zdaj je bil pripravljen sprejeti posledice tega, da poskrbi za dostojen pokop Jezusa in se da javno prepoznati kot Kristusov učenec.

KONEC JOŽEFOVE ZGODBE

Razen v evangelijskih poročilih o Jezusovem pokopu se Jožef iz Arimateje v Svetem pismu nič več ne omenja, zato se nam postavlja vprašanje: Kaj se je zgodilo z njim? Dejstvo je, da ne vemo. Toda v luči vsega, kar smo ravnokar navedli, je zelo verjetno, da se je Jožef javno izrekel za kristjana. Navsezadnje je v času, ko so nastopile težke okoliščine in preizkušnja, imel več vere in poguma, ne pa manj. To je bil dober znak.

Ob tej zgodbi se postavlja vprašanje, o katerem je dobro, da vsi razmislimo: Ali nam je kaj – najsibo položaj, kariera, imetje, družinske vezi ali celo naša svoboda – pomembnejše od tega, da smo v dobrem odnosu z Jehovom?

^ odst. 18 Arimateja verjetno ustreza Rami oziroma današnjemu Rantisu. Bila je domači kraj preroka Samuela, leži pa kakih 35 kilometrov severozahodno od Jeruzalema. (1. Sam. 1:19, 20)