Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) OKTOBER 2016

 ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Prizadevam si odsevati dobre zglede

Prizadevam si odsevati dobre zglede

»Ali veš, koliko sem star?« sem vprašal. »Točno vem, koliko si star,« mi je odgovoril Izak Marais, ki me je v Kolorado poklical iz Pattersona v zvezni državi New York. Naj vam razložim, kako je prišlo do tega pogovora.

RODIL sem se 10. decembra 1936 v mestu Wichita v Kansasu v Združenih državah kot prvi od štirih otrok. Moja starša, William in Jean, sta bila zvesta Jehovova častilca. Oče je bil sluga grupe, kot se je takrat reklo posamezniku, ki mu je bilo v občini zaupano vodstvo. Mamo je o svetopisemskih resnicah učila njena mama, Emma Wagner. Emma je o resnici poučevala mnogo posameznikov. Med njimi je bila tudi Gertrude Steele, ki je več let služila kot misijonarka v Portoriku. * Imel sem torej veliko dobrih zgledov, ki sem jih lahko posnemal.

SPOMINJAM SE DOBRIH ZGLEDOV

Moj oče na uličnem vogalu ponuja revije mimoidočim.

Nekega sobotnega večera, ko sem imel pet let, sva z očetom na ulici mimoidočim ponujala reviji Stražni stolp in Tolažba (danes Prebudite se!). V tistem času je bila država vpletena v drugo svetovno vojno. Neki vinjen zdravnik je pristopil k očetu in ga zmerjal zaradi krščanske nevtralnosti. Rekel mu je, da je strahopetec in da se izmika vojaški službi. Zdravnik se je z obrazom približal očetovemu in rekel: »Daj, udari me, ti strahopetna reva!« Bil sem preplašen, vendar sem zelo občudoval očeta. Množici, ki se je zbrala, je naprej ponujal revije. Nato je prišel neki vojak in zdravnik je zavpil: »Naredi nekaj glede te strahopetne reve!« Vojak je lahko opazil, da je moški pijan, zato mu je rekel: »Pojdite domov in se streznite!« Oba sta odšla. Ko pomislim na ta dogodek, sem hvaležen Jehovu, da je očeta opogumil. Oče je v Wichiti imel dve brivnici in ta zdravnik je bil ena od njegovih strank!

V 1940. letih, ko sem s starši potoval na zborovanje v Wichito.

Ko sem imel osem let, sta starša prodala naš dom in brivnici. Zgradila sta majhno mobilno hišo in preselili smo se v Kolorado, da bi služili tam, kjer se je potrebovalo več oznanjevalcev. Nastanili smo se blizu mesta Grand Junction. Starša sta pionirala in nekaj ur na dan delala na kmetijah in  rančih. Z Jehovovim blagoslovom in njunim gorečim delom je bila ustanovljena občina. Oče me je 20. junija 1948 krstil v gorskem potoku skupaj z drugimi, ki so sprejeli svetopisemsko resnico. Med njimi sta bila tudi Billie Nichols in njegova žena. Nicholsova sta bila kasneje v okrajni službi in čez čas tudi njun sin z ženo.

Veliko smo se družili in imeli krepilne duhovne pogovore z mnogimi, ki so bili polno zaposleni z delom v prid Kraljestva, še posebej z družino Steele – z Donom in Earlene, Davom in Julio ter Sijem in Martho. Vsi ti so zelo vplivali na moje življenje. Lahko sem videl, da so zaradi tega, ker so dajali Kraljestvo na prvo mesto, imeli smiselno in veselo življenje.

PONOVNA SELITEV

Ko sem imel 19 let, me je družinski prijatelj Bud Hasty vprašal, ali bi se mu pridružil pri pioniranju na jugu Združenih držav. Okrajni nadzornik naju je prosil, naj se preseliva v Ruston v Louisiani, kjer je bilo precej bratov in sester nedejavnih. Naročeno nama je bilo, naj imava vsak teden vse shode, in to ne glede na število navzočih. Našla sva primeren prostor za shode in ga uredila. Imela sva prav vsak shod in kar nekaj časa sva bila edina navzoča. Izmenjaje sva vodila točke na shodih. Medtem ko je eden vodil točko, je drugi odgovarjal na vsa vprašanja. Če je bila v kaki točki predstavitev, sva bila oba na odru, v občinstvu pa ni bilo nikogar! Končno je neka starejša sestra začela obiskovati shode. Sčasoma je na shode začelo prihajati nekaj svetopisemskih učencev skupaj z nekaterimi nedejavnimi in ni bilo dolgo, ko je to postala cvetoča občina.

Nekega dne sva z Budom srečala duhovnika Kristusove cerkve, ki je govoril o svetopisemskih vrsticah, o katerih nisem veliko vedel. To me je kar malo pretreslo in spodbudilo, da sem bolj poglobljeno razmislil o svojem verovanju. Ves teden sem bedel dolgo v noč, da sem prišel do odgovorov na vprašanja, ki mi jih je zastavil. To mi je zares pomagalo, da je resnica postala del mene, in komaj sem čakal, da srečam še kakšnega pridigarja.

Nedolgo zatem me je okrajni nadzornik prosil, naj se preselim v El Dorado v Arkansasu, da bi pomagal tamkajšnji občini. Od tam sem pogosto potoval nazaj v Kolorado, da sem se zglasil pred naborno komisijo. Na eno od potovanj sem se skupaj z drugimi pionirji odpravil s svojim avtomobilom. V Teksasu smo imeli prometno nesrečo  in avto je bil povsem uničen. Poklicali smo nekega brata. Ta nas je prišel iskat in nas odpeljal k sebi domov, kasneje pa na občinski shod. Na shodu so objavili, da smo imeli nesrečo, in bratje so nam prijazno finančno pomagali. Poleg tega je brat prodal moj avto za 25 dolarjev.

Uspelo nam je dobiti prevoz do Wichite. Tam je pioniral družinski prijatelj, »doktor« McCartney. Njegova sinova dvojčka, Frank in Francis, sta bila in še vedno sta ena od mojih najboljših prijateljev. Imeli so starejši avtomobil in prodali so mi ga za 25 dolarjev, točno za toliko, kolikor sem dobil za svojo razbitino. To je bilo prvič, ko sem jasno videl, da mi je Jehova priskrbel to, kar sem potreboval, ker sem delo v prid Kraljestva dajal na prvo mesto v svojem življenju. Na tem obisku so mi McCartneyjevi predstavili očarljivo duhovno sestro Bethel Crane. Njena mama Ruth je bila goreča Priča v Wellingtonu v Kansasu in je pionirala še v svojih 90. letih. Manj kot leto dni kasneje, leta 1958, sem se z Bethel poročil, in pridružila se mi je pri pioniranju v El Doradu.

VZNEMIRLJIVA POVABILA

Potem ko sva z ženo premislila o dobrih zgledih, ki so naju spremljali med odraščanjem, sva se odločila, da se dava na razpolago za kar koli, k čemur bi naju Jehovova organizacija povabila. Dodeljena sva bila kot posebna pionirja v mesto Walnut Ridge v Arkansasu. Nato sva bila leta 1962 vsa navdušena, ko sva prejela povabilo za 37. razred šole Gilead. Na najino veliko veselje je bil v istem razredu tudi Don Steele. Po diplomi sva bila z Bethel dodeljena v Nairobi v Keniji. Ko sva zapuščala New York, sva imela cmok v grlu, toda ko so naju na letališču v Nairobiju pričakali najini bratje in sestre, se je ta cmok obrnil v veselje!

Na oznanjevanju v Nairobiju z Mary in Chrisom Kanaiya

Služenje v Keniji sva hitro vzljubila. Tam je bilo čudovito oznanjevati. Najin prvi napredujoči svetopisemski tečaj sva vodila s Chrisom in Mary Kanaiya. Oba še danes zvesto polnočasno služita v Keniji. Naslednje leto so naju prosili, da se preseliva v Kampalo v Ugandi. Bila sva prva misijonarja v tej deželi. To so bili res razburljivi časi, saj si je zelo veliko ljudi močno želelo učiti o svetopisemskih resnicah, in postali so Priče. Toda po treh letih in pol sva zapustila Afriko, se vrnila v Združene države in si ustvarila družino. Tisti dan, ko sva zapuščala Afriko, je bil cmok v najinem grlu veliko večji kakor takrat, ko sva zapuščala New York. Prebivalci Afrike so nama prirasli k srcu in upala sva, da se bova nekega dne vrnila.

NOVA DODELITEV

Naselili smo se na zahodnem delu Kolorada, kjer sta takrat živela moja starša. Kmalu zatem se je rodila najina prva hči Kimberly in 17 mesecev kasneje še Stephany. To novo dodelitev, starševstvo, sva vzela zelo resno in trudila sva se, da resnico vcepiva v najini čudoviti deklici. Želela sva odsevati zglede, ki sva jih sama posnemala. Čeprav imajo dobri zgledi močan vpliv na oblikovanje otrok, sva se dobro zavedala, da to še ni zagotovilo, da bodo otroci, ko odrastejo, služili Jehovu. Moj mlajši brat in sestra sta zapustila resnico. Upam, da bosta spet posnemala dobre zglede, ki sta jih imela tudi sama.

V veliko veselje nama je bilo vzgajati najini hčerki in vedno sva se trudila, da smo stvari delali kot družina. Ker smo živeli blizu mesta Aspen,  znanega smučarskega središča v Koloradu, smo se vsi naučili smučati. Tako smo lahko občasno skupaj smučali. Takšna rekreacija nama je omogočala, da sva se pogovarjala z dekletoma, medtem ko smo se skupaj peljali z žičnico. Prav tako smo skupaj taborili in imeli zelo prijetne pogovore ob tabornem ognju. Že zelo zgodaj sta se spraševali »Kaj bom delala, ko odrastem?« ali »Kakšnega zakonca si želim?«. Trudila sva se, da jima v um in srce vcepiva duhovne vrednote. Spodbujala sva ju, naj si za cilj postavita polnočasno službo. Poleg tega sva ju spominjala, kako modro je, da se poročita samo z nekom, ki ima podoben cilj. Pomagala sva jima uvideti, da ni dobro, da se poročita premladi. Skovala sva frazo »Brez moža ostanem, dokler vsaj 23 ne postanem«.

Najini starši so se trudili, da smo obiskovali shode in kot družina redno sodelovali v oznanjevanju. Tudi midva sva si močno prizadevala delati enako s hčerkama. Občasno smo v našem domu gostili polnočasne služabnike. Prav tako sva hčerkama z naklonjenostjo večkrat pripovedovala o času, ko sva bila misijonarja. Rekla sva jima, da upava, da bomo nekega dne vsi skupaj obiskali Afriko. Hčerki sta si to zares želeli.

Redno smo imeli družinsko preučevanje, med katerim smo uprizarjali to, kar se lahko zgodi v šoli. Dekleti sta imeli vlogo Priče, ki odgovarja na vprašanja. Tako jima je bilo učenje zabavno in jima je vlivalo samozavest. Ko sta postali starejši, sta se včasih pritoževali nad tem, da imamo družinsko preučevanje. Enkrat sem bil tako razočaran, da sem jima rekel, naj se vrneta v svojo sobo, ker preučevanje odpade. Bili sta šokirani in začeli sta jokati. Rekli sta, da želita preučevati. Takrat sva se začela zavedati, da nama uspeva vcepljati v njuno mlado srce hvaležnost do duhovnih stvari. Vzljubili sta preučevanje in pustila sva jima, da sta brez zadržkov izražali svoje mnenje. Včasih naju je zabolelo, ko sta rekli, da se z nekaterimi vidiki resnice ne strinjata. Toda tako sva ugotovila, kaj imata zares v srcu. Potem ko smo se skupaj pogovorili, sta sprejeli Jehovov pogled na stvari.

PRILAGODIVA SE ŠE VEČ IZZIVOM

Vzgoja najinih hčerk je minila veliko hitreje, kot sva si lahko predstavljala. S pomočjo in smernicami Božje organizacije sva ju po svojih najboljših močeh vzgojila tako, da sta vzljubili Jehova. Zelo naju je razveselilo, ko sta obe hčerki po srednji šoli začeli pionirati. Pridobili sta si potrebne veščine, da sta se lahko sami preživljali. Še z dvema sestrama sta se preselili v Cleveland v Tennesseeju, da bi služili tam, kjer se je potrebovalo več oznanjevalcev. Zelo sva ju pogrešala, vendar sva bila vesela, da sta svoje življenje posvetili polnočasni službi. Z Bethel sva nato spet začela pionirati, zaradi česar so se nama odprla vrata do drugih razveseljujočih prednosti. Služil sem kot nadomestni okrajni nadzornik in pomagal pri pripravi zborovanj.

Hčerki sta se malo pred selitvijo v Tennessee odpravili na izlet v London in obiskali podružnico. Tam je Stephany, ki je bila takrat stara 19 let, spoznala mladega betelčana Paula Nortona. Na nekem kasnejšem potovanju je Kimberly spoznala enega od Paulovih sodelavcev, Briana Llewellyna. Paul in Stephany sta se poročila, toda šele, ko je Stephany dopolnila 23 let. Brian in Kimberly sta se poročila leto zatem. Takrat je bila Kimberly stara 25 let. Tako se je za obe uresničila fraza »Brez moža ostanem, dokler vsaj 23 ne postanem«. Z vsem srcem sva podprla njuno modro izbiro zakonca.

S Paulom, Stephany, Kimberly in Brianom pred malavijsko podružnico leta 2002

Hčerki sta nama povedali, da sta jima najin zgled in zgled starih staršev pomagala ubogati Jezusovo zapoved, naj iščeta najprej Kraljestvo, tudi takrat, ko sta imeli finančne težave. (Mat. 6:33) Aprila 1998 sta bila Paul in Stephany povabljena v 105. razred šole Gilead in zatem sta bila dodeljena v Malavi v Afriko. V istem času sta bila Brian in Kimberly povabljena, naj prideta delat v Betel v Londonu, kasneje pa so ju premestili v Betel v Malaviju. Bila sva zelo vesela, saj mladi na ta način najbolje uporabijo svoje življenje.

ŠE ENO VZNEMIRLJIVO POVABILO

Januarja 2001 sem prejel telefonski klic, ki sem ga omenil v uvodu. Brat Marais, nadzornik oddelka  za pomoč prevajalcem, mi je pojasnil, da bratje pripravljajo tečaj za razumevanje angleščine za prevajalce po svetu. Takrat sem imel 64 let in želeli so, da se izšolam za enega od učiteljev. Z Bethel sva glede tega molila in se o tem posvetovala z najinima ostarelima materama. Obe sta želeli, da greva, čeprav je to pomenilo, da jima ne bova mogla pomagati. Poklical sem nazaj in rekel, da se z veseljem dajeva na razpolago za to čudovito prednost.

Nato so moji mami odkrili raka. Povedal sem ji, da bova raje ostala in moji sestri Lindi pomagala pri skrbi zanjo. »To ne pride v poštev,« je odvrnila mama. »Če bosta ostala, se bom počutila še slabše.« Linda se je strinjala. Zelo sva cenila njuno požrtvovalnost kot tudi pomoč prijateljev, ki so stanovali v bližini! Dan za tem, ko sva odpotovala v Watchtowerjevo izobraževalno središče v Pattersonu, naju je poklicala Linda in povedala, da je mama umrla. Mama bi naju spodbudila, naj se zatopiva v novo delo, in to sva tudi storila.

Na najino veliko veselje sva bila najprej dodeljena v podružnico v Malaviju. Tam sta služili najini hčerki in njuna moža. Kakšno nepozabno snidenje je bilo to! Nato sva vodila tečaj v Zimbabveju in kasneje še v Zambiji. Po treh letih in pol vodenja tečaja so naju prosili, naj se vrneva v Malavi, da bi zbrala in zapisala doživetja tamkajšnjih Prič, ki so bile preganjane zaradi krščanske nevtralnosti. *

Na oznanjevanju z najinima vnukinjama

S cmokom v grlu sva se leta 2005 spet vrnila nazaj domov v Basalt v Koloradu in tam z Bethel še naprej pionirava. Leta 2006 sta se v sosednjo hišo priselila Brian in Kimberly, da bi vzgajala svoji hčerki, Mackenzie in Elizabeth. Paul in Stephany sta še vedno v Malaviju, kjer Paul služi v podružničnem odboru. Zdaj imam že skoraj 80 let in občutim veliko veselje, ko vidim mlajše moške, s katerimi sem sodeloval vsa ta leta, da prevzemajo odgovornosti, ki sem jih nekoč sam imel. Za veselje, ki ga uživava, se imava v precejšnji meri zahvaliti dobrim zgledom, ki sva jih lahko posnemala in se jih trudiva odsevati v dobro najinih hčerk in vnukinj.

^ odst. 5 Za več informacij o misijonarskem delu članov družine Steele glej angleški Stražni stolp, 1. maj 1956, str. 269–272, in 15. marec 1971, str. 186–190.

^ odst. 30 Glej denimo življenjsko zgodbo Trophima Nsombe v reviji Stražni stolp, 15. april 2015, str. 14–18.