Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) OKTOBER 2016

Ojačaj si vero v to, kar upaš

Ojačaj si vero v to, kar upaš

Vera je utemeljeno pričakovanje tistega, kar upamo. (HEB. 11:1)

PESMI: 81, 134

1., 2. a) Kako se to, kar upamo pravi kristjani, razlikuje od tega, kar upajo ljudje v Satanovem svetu? b) Kateri pomembni vprašanji bomo sedaj pregledali?

PRAVI kristjani imamo res čudovito upanje! Prav vsi, pa naj smo maziljenci ali »druge ovce«, upamo, da bomo videli izpolnitev Božjega prvotnega namena in to, da se posveti Jehovovo ime. (Jan. 10:16; Mat. 6:9, 10) To so najplemenitejša pričakovanja, kar jih lahko kdo ima. Hrepenimo tudi po obljubljeni nagradi večnega življenja, bodisi da bomo del Božjih »novih nebes« ali del »nove zemlje«. (2. Pet. 3:13) Medtem pa upamo, da bo Jehova še naprej vodil in podpiral svoje ljudstvo.

2 Tisti, ki so del Satanovega sveta, imajo prav tako neke vrste upanje, toda mogoče dvomijo, da se bo kdaj uresničilo. Na primer, na milijone hazarderjev morda upa, da bodo zadeli na loteriji, toda ne morejo biti prepričani o tem. Po drugi strani pa je prava vera »utemeljeno pričakovanje« tistega, kar upamo kot kristjani. (Heb. 11:1) Vendar se morda sprašuješ: Kako si lahko ojačam vero v to, kar pričakujem? In kako mi lahko koristi, če močno verujem v to, kar upam?

3. Na katerem dejstvu temelji prava krščanska vera?

 3 Vera ni nekaj, s čimer se grešni ljudje rodimo, niti se ne razvije sama od sebe. Krščanska vera je plod Božjega svetega duha, ki deluje na dovzetno srce. (Gal. 5:22) Sveto pismo ne pravi, da Jehova ima vero ali da jo potrebuje. Ker je vsemogočen in neizmerno moder, ga nič ne more ustaviti pri izpolnitvi njegovega namena. Naš nebeški Oče je tako prepričan o izpolnitvi obljubljenih blagoslovov, da so zanj že resničnost. Zato za svoje obljube pravi: »Uresničile so se!« (Beri Razodetje 21:3–6.) Krščanska vera izvira iz dejstva, da je Jehova »zvesti Bog«, ki vedno izpolni to, kar obljubi. (5. Mojz. 7:9)

UČIMO SE OD STARODAVNIH ZGLEDOV VERE

4. Na kaj so upali verni moški in ženske iz predkrščanske dobe?

4 V enajstem poglavju Pisma Hebrejcem so našteta imena 16 vernih moških in žensk. Navdihnjeni pisec je govoril o njih in o številnih drugih, ki »jim je bilo zaradi njihove vere izrečeno priznanje«. (Heb. 11:39) Vsi so utemeljeno pričakovali, da bo Bog povzdignil obljubljeno »seme«, ki bo zatrlo Satanov upor in izpolnilo Jehovov prvotni namen. (1. Mojz. 3:15) Ti verni ljudje so umrli, še preden je obljubljeno »seme«, Jezus Kristus, odprlo pot v nebeško življenje. (Gal. 3:16) Kljub temu bodo zaradi Jehovovih zanesljivih obljub obujeni z obetom na popolno življenje na rajski zemlji. (Ps. 37:11; Iza. 26:19; Ozej 13:14)

5., 6. Na kaj so Abraham in njegova družina osredinjali svoje upanje in kako so ohranjali močno vero? (Glej sliko pri naslovu.)

5 O nekaterih, ki so živeli v predkrščanski dobi, v Hebrejcem 11:13 piše: »Vsi ti so pomrli v veri in niso doživeli izpolnitve obljub, vendar pa so jih videli od daleč in jih pozdravljali.« Eden teh je bil Abraham. Ali je v mislih ohranjal čudovito upanje na življenje pod vlado obljubljenega »semena«? Jezus je na to jasno odgovoril, ko je svojim nasprotnikom rekel: »Vaš oče Abraham se je zelo veselil tega, da bo videl moj dan, in ga je videl ter se razveselil.« (Jan. 8:56) Enako je veljalo za Saro, Izaka, Jakoba in številne druge, ki so svoje upanje osredinjali na prihodnje Kraljestvo, »katerega graditelj in stvaritelj je Bog«. (Heb. 11:8–11)

6 Kako so Abraham in njegova družina ohranjali močno vero? O Bogu so se verjetno učili tako, da so prisluhnili vernim starejšim posameznikom, da so bili pozorni na Božja razodetja ali pa so brali verodostojne staroveške zapise. Še pomembnejše pa je, da tega, kar so se naučili, niso pozabili, ampak so cenili Božje obljube in spoštovali Božje zahteve ter o vsem tem globoko premišljevali. Ker je bilo njihovo upanje tako trdno, so bili pripravljeni pretrpeti vsakršno stisko, da bi ostali zvestovdani Bogu.

7. Kaj nam Jehova prijazno daje, da bi si pridobili močno vero, in kaj moramo delati mi?

7 Jehova nam je prijazno priskrbel svojo celotno Besedo, Sveto pismo, zato da bi ostali močni v veri. Če želimo biti srečni in uspešni, moramo redno brati Božjo Besedo, če se le da, dnevno. (Ps 1:1–3; beri Apostolska dela 17:11.) Nato pa moramo, podobno kot Jehovovi predkrščanski častilci, poglobljeno premišljevati o Božjih obljubah in biti poslušni Božjim zahtevam. Jehova nas blagoslavlja tudi tako, da nam po »zvestem in preudarnem sužnju« daje obilje duhovne hrane. (Mat. 24:45) Če bomo  torej cenili duhovni pouk, ki nam ga Jehova priskrbuje, bomo podobni starodavnim zgledom vere, ki so utemeljeno pričakovali izpolnitev upanja v prihod Kraljestva.

8. Kako lahko molitev ojača našo vero?

8 Naslednji zelo pomemben dejavnik, ki je predkrščanskim pričam pomagal ohraniti močno vero, je bila molitev. Tem Božjim služabnikom se je vera okrepila, ko so videli, da jim Bog odgovarja na molitve. (Neh. 1:4, 11; Ps. 34:4, 15, 17; Dan. 9:19–21) Tudi mi lahko izlijemo svoje skrbi Jehovu, saj vemo, da nam bo prisluhnil in nas okrepil, da bomo z veseljem zdržali. In ko so naše molitve uslišane, postaja naša vera močnejša. (Beri 1. Janezovo 5:14, 15.) Ker je vera eden od vidikov sadu duha, moramo prositi za Božjega duha, tako kot nas je k temu spodbujal Jezus. (Luk. 11:9, 13)

9. Za koga naj bi poleg sebe še molili?

9 V svojih molitvah ne bi smeli Boga samo prositi, da nam pomaga. Jehovu se lahko vsak dan zahvaljujemo za njegova »čudovita dela«, ki jih je preveč, da bi jih lahko našteli, in ga zanje slavimo! (Ps. 40:5) Iz naših molitev bi moralo biti tudi razvidno, da mislimo na tiste, »ki so v jetniških sponah, kakor da bi bili vklenjeni skupaj z njimi«. Molili naj bi tudi za svetovno bratovščino, še posebej za tiste, ki med nami vodijo. Naše srce je ganjeno, ko vidimo, kako Jehova odgovarja na naše skupne molitve! (Heb. 13:3, 7)

NISO SE ODREKLI SVOJI ZNAČAJNOSTI

10. Navedi nekatere Božje služabnike, ki se niso odrekli svoji značajnosti, in povej, kaj jim je dalo moč, da so to storili.

10 Apostol Pavel je v enajstem poglavju Pisma Hebrejcem opisal preizkušnje, ki so jih prestajali številni Božji neimenovani služabniki. Na primer, apostol omenja verne ženske, ki jim je smrt vzela sinove, kasneje pa so jih dobile nazaj z vstajenjem. Nato omenja še druge, ki »niso hoteli biti osvobojeni z odkupnino, in to zato, da bi dobili boljše vstajenje«. (Heb. 11:35) Čeprav ne moremo z gotovostjo trditi, koga je imel Pavel v mislih, so bili nekateri, kot na primer Nabot in Zaharija, kamenjani do smrti, ker so ubogali Boga in izpolnjevali njegovo voljo. (1. kra. 21:3, 15; 2. krn. 24:20, 21) Danielu in njegovim prijateljem je bila očitno ponujena možnost, da bi bili »osvobojeni«, če bi se odrekli svoji značajnosti. Toda vera v Božjo moč jim je pomagala, da so »levom zaprli gobce« in »pogasili moč ognja«. (Heb. 11:33, 34; Dan. 3:16–18, 20, 28; 6:13, 16, 21–23)

11. Katere preizkušnje so nekateri preroki prestali zaradi svoje vere?

11 Preroki, kot sta bila Miha in Jeremija, so bili zaradi svoje vere »preizkušani z zasmehovanjem [. . .] in ječo«. Drugi, kot je bil Elija, so se potikali »po pustinjah, gorah, votlinah in podzemeljskih jamah«. Vsi so vztrajali, saj so utemeljeno pričakovali tisto, kar so upali. (Heb. 11:1, 36–38; 1. kra. 18:13; 22:24–27; Jer. 20:1, 2; 28:10, 11; 32:2)

12. Kdo nam je najboljši zgled v prestajanju preizkušenj in kaj mu je pri tem pomagalo?

12 Zatem ko je Pavel opisal različne verne moške in ženske, je poudaril največji zgled – našega gospoda Jezusa Kristusa. V Hebrejcem 12:2 piše, da je »zaradi veselja, ki ga je čakalo, prestal mučilni kol, ne da bi se menil za sramoto, in je sédel na desno stran Božjega prestola«. Zares, ko prestajamo najtežje preizkušnje, bi morali skrbno  premišljevati o Jezusovem zgledu vere. (Beri Hebrejcem 12:3.) Podobno kot Jezus tudi zgodnji krščanski mučenci, denimo učenec Antipa, niso hoteli poteptati svoje značajnosti. (Raz. 2:13) Kasneje so prejeli nagrado. Bili so obujeni v nebeško življenje, kar prekaša »boljše vstajenje«, ki so ga željno pričakovali starodavni verni ljudje. (Heb. 11:35) Nedolgo po rojstvu Kraljestva leta 1914 so bili vsi ti zvesti maziljenci, ki so pozaspali v smrt, obujeni v duhovno življenje v nebesih, da bi z Jezusom vladali človeštvu. (Raz. 20:4)

NOVODOBNI ZGLEDI VERE

13., 14. Katere preizkušnje je doživel Rudolf Graichen in kaj mu je pomagalo, da je zdržal?

13 Milijoni novodobnih Božjih častilcev posnemajo Jezusov zgled, tako da so osredinjeni na svoje upanje in ne dovolijo, da bi jim preizkušnje oslabile vero. Razmislimo o primeru Rudolfa Graichna, ki se je rodil v Nemčiji leta 1925. Spominjal se je slik s svetopisemskimi prizori, ki so visele na stenah njegovega doma. Napisal je: »Ena je prikazovala volka in jagnje, kozliča in leoparda, tele in leva – vse v miru in kako  jih vodi majhen deček. [. . .] Takšne slike so se vame trajno vtisnile.« (Iza. 11:6–9) Kljub večletnemu krutemu preganjanju, najprej od nacističnega gestapa, kasneje pa od komunističnega Stasija v Vzhodni Nemčiji, je Rudolf ohranil močno vero v zemeljski raj.

14 Rudolf je doživel še druge hude preizkušnje. Njegova ljubljena mati je zaradi tifusa umrla v ravensbrüškem koncentracijskem taborišču. Videl je, kako je očetu vera tako močno oslabela, da je podpisal dokument, s katerim se je odrekel temu, da je Jehovova priča. Rudolf je po tem, ko so ga izpustili iz zapora, služil kot okrajni nadzornik, kasneje pa je bil povabljen v šolo Gilead. Kot misijonar je bil dodeljen v Čile in tam je spet služil kot okrajni nadzornik. Toda Rudolfovih preizkušenj še ni bilo konec. Leto za tem, ko se je poročil z misijonarko Patsy, jima je umrla dojenčica. Kasneje je umrla tudi njegova draga žena, stara komaj 43 let. Rudolf je zdržal vse te preizkušnje. Kljub starosti in boleznim je služil kot redni pionir in starešina, ko je bila njegova življenjska zgodba objavljena v Stražnem stolpu, 1. avgust 1997, na straneh 20–25. [1]

15. Katere novodobne zglede Jehovovih prič, ki z veseljem prestajajo preizkušnje, lahko omenimo?

15 Jehovove priče se veselijo v svojem upanju, čeprav jih kruto in vztrajno preganjajo. Na primer, mnogo naših bratov in sester v Eritreji, Singapurju in Južni Koreji je v zaporu, večinoma zato, ker v skladu z Jezusovimi besedami ne primejo za meč. (Mat. 26:52) Med temi stotinami zapornikov so tudi Isaac, Negede in Paulos, ki so v Eritreji zaprti že več kot 20 let! Ker jim je bila odvzeta svoboda, nimajo možnosti, da bi podpirali svoje ostarele starše ali se poročili. Toda kljub temu, da z njimi zelo grdo ravnajo, ostajajo zvestovdani. Njihovi vedri obrazi, kot jih lahko vidimo na fotografiji na našem spletnem mestu jw.org, kažejo, da so ohranili močno vero. Celo njihovi pazniki so jih pričeli spoštovati.

Kako ti koristijo novodobni zgledi vere v tvoji občini? (Glej odstavka 15, 16.)

16. Kako te lahko močna vera ščiti?

16 Večini med Jehovovim ljudstvom ni treba prenašati tako hudega preganjanja. Njihova vera je preizkušena drugače. Mnogi trpijo zaradi revščine, državljanske vojne ali naravnih nesreč. Drugi so se podobno kot Mojzes in očaki odrekli svetnemu udobju ali slavi. Na vso moč se upirajo temu, da bi jih premamil pridobitniški in sebični življenjski slog. Kaj jim pri tem pomaga? Ljubezen do Jehova in močna vera v to, kar je obljubil, namreč da bo popravil vse krivice in nagradil svoje zveste služabnike z večnim življenjem v pravičnem novem svetu. (Beri Psalm 37:5, 7, 9, 29.)

17. Kaj si odločen delati in o čem bomo razpravljali v naslednjem članku?

17 V tem članku smo videli, kako poglobljeno premišljevanje o Božjih obljubah in redna molitev ohranjata našo vero močno. To pa nam bo pomagalo, da bomo zdržali preizkušnje vere, medtem ko se z »utemeljenim pričakovanjem« osredinjamo na svoje krščansko upanje. Toda svetopisemski opis vere zajema še več. To bomo izvedeli v naslednjem članku.

^ [1] (odstavek 14) Glej tudi članek »Kljub preizkušnjam je moje upanje ostalo živo« v Prebudite se!, 22. april 2002, kjer je opisana življenjska zgodba Andreja Hanaka iz Slovaške.