Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) MAREC 2016

Vprašanja bralcev

Vprašanja bralcev

Kdaj je bilo Božje ljudstvo v ujetništvu Babilona Velikega?

To duhovno ujetništvo je trajalo od drugega stoletja n. št. do leta 1919. Zakaj je to novo razumevanje potrebno?

Vsi dokazi kažejo, da se je to ujetništvo končalo leta 1919. Od takrat naprej se maziljenci zbirajo v obnovljeno krščansko občino. Razmislimo o naslednjem: Božje ljudstvo je bilo preizkušeno in prečiščeno v letih po ustanovitvi Božjega kraljestva v nebesih leta 1914. * (Mal. 3:1–4) Nato je Jezus leta 1919 nad Božje prečiščeno ljudstvo postavil »zvestega in preudarnega sužnja«, da bi dajal duhovno hrano »ob pravem času«. (Mat. 24:45–47) Takrat se je Božje ljudstvo začelo vračati na svojo duhovno posest, ki jo je dobilo od Boga. Istega leta je bilo tudi osvobojeno iz Babilona Velikega. (Raz. 18:4) Toda kdaj se je to ujetništvo začelo?

Več let smo pojasnjevali, da se je to ujetništvo začelo leta 1918 in da je Božje ljudstvo za kratek čas prišlo pod oblast Babilona Velikega. V Stražnem stolpu, 15. marec 1992, je na primer pisalo: »Kot je Babilon za nekaj časa zasužnjil Božje starodavno ljudstvo, je tudi veliki Babilon leta 1918 do neke mere zasužnjil Jehovove služabnike.« Toda z nadaljnjim raziskovanjem smo odkrili, da se je to ujetništvo začelo že veliko pred letom 1918.

Poglejmo si denimo eno od prerokb, ki so napovedovale duhovno ujetništvo in osvoboditev Božjega ljudstva. Zapisana je v Ezekielu 37:1–14. Ezekiel v videnju vidi dolino, polno kosti. Jehova mu pojasni, da kosti predstavljajo »vso Izraelovo hišo«. V večji izpolnitvi se ta prerokba o obnovi nanaša na »Božji Izrael«. (Gal. 6:16; Apd. 3:21) Nadalje Ezekiel vidi, da kosti oživijo in postanejo velika vojska. To je res ustrezen opis duhovne oživitve Božjega ljudstva, ki je dosegla višek z dogodki leta 1919! Toda kaj to videnje odkrije glede tega, koliko časa naj bi ujetništvo trajalo?

Kot prvo opazimo, da so se kosti »osušile« oziroma so bile »zelo suhe«. (Ezek. 37:2, 11) To nakazuje, da so bili tisti, ki so jim kosti  pripadale, mrtvi zelo dolgo. Kot drugo pa je iz prerokbe razvidno, da je bila obnova postopna, torej da do nje ni prišlo naenkrat. Na začetku se je zaslišal zvok, zaslišal se je ropot, ko »so se kosti približevale druga drugi«. Nato so se na njih pojavile »kite in meso«, nakar je kosti, kite in meso pokrila koža. Zatem je »dih [. . .] prišel vanje, tako da so oživele«. Nazadnje je Jehova ljudstvo, ki je oživelo, naselil v njihovi deželi. Za vse to je bil potreben čas. (Ezek. 37:7–10, 14)

Ujetništvo, v katerem so bili staroveški Izraelci, je trajalo dolgo časa. Začelo se je leta 740 pr. n. št., ko je padlo desetrodovno, severno kraljestvo in so mnogi odšli v pregnanstvo. Nato je bil leta 607 pr. n. št. uničen Jeruzalem in v pregnanstvo so odšli tudi ljudje iz južnega, Judovega kraljestva. To obdobje ujetništva se je končalo leta 537 pr. n. št., ko se je ostanek Judov vrnil v domovino, da bi ponovno zgradil tempelj in obnovil čisto čaščenje v Jeruzalemu.

Če imamo v mislih te svetopisemske podrobnosti, nam postane jasno, da Božje ljudstvo ni moglo biti v ujetništvu Babilona Velikega le v letih 1918 in 1919, ampak je bilo mnogo dlje. Čas ujetništva sovpada s časom, ko so skupaj rasli simbolična ljuljka in pšenici podobni »sinovi kraljestva«. (Mat. 13:36–43) Ta čas rasti se nanaša na obdobje, v katerem so prave kristjane po številu močno prekašali lažni kristjani. Tako se je krščanska občina znašla v ujetništvu Babilona Velikega. Ujetništvo se je začelo nekje v drugem stoletju n. št. in se nadaljevalo vse do očiščenja duhovnega templja v času konca. (Apd. 20:29, 30; 2. Tes. 2:3, 6; 1. Jan. 2:18, 19)

V tem dolgem obdobju duhovnega ujetništva so duhovščina in njeni politični družabniki želeli ohraniti moč ter ljudem pod svojo oblastjo onemogočali dostop do Božje Besede. Zločin je bil denimo brati Sveto pismo v jeziku, ki so ga ljudje razumeli. Zaradi tega so nekatere celo zažgali na grmadi. Z vsakim, ki se ni strinjal s tem, kar je učila duhovščina, so kruto ravnali, zaradi česar je bil zadušen kakršen koli poskus, da bi se širila luč resnice.

Kako pa je bilo z obnovo, ki naj bi sledila? Kdaj in kako je do nje prišlo? Duhovna obnova je bila postopna. V stoletjih pred časom konca jo je spremljal »ropot«. Čeprav so večinoma prevladovali krivi nauki, so se nekateri zvesti  posamezniki, kolikor so se le lahko, zavzemali za pravo čaščenje. Nekateri od njih so si prizadevali prevajati Biblijo v jezike, ki so jih ljudje razumeli. Drugi so razglašali resnice, ki so jih odkrili na straneh Božje Besede.

Nato pa so si, okoli leta 1870, Charles Taze Russell in njegovi sodelavci začeli goreče prizadevati, da bi oživili biblijske resnice. Bilo je tako, kakor da bi kosti pričela pokrivati meso in koža. Sionski stražni stolp in druge publikacije so iskrenim posameznikom pomagali, da so spoznali duhovne resnice. Kasneje so Božje ljudstvo duhovno krepili pripomočki, kot sta bila »Fotodrama stvarjenja« iz leta 1914 in knjiga The Finished Mystery (Dopolnjena skrivnost) iz leta 1917. Končno pa je Božje ljudstvo leta 1919 v duhovnem smislu oživelo in se naselilo v novi duhovni deželi. Sčasoma so se ostanku maziljencev začeli pridruževati Božji služabniki z zemeljskim upanjem in skupaj so postali »silno velika vojska«. (Ezek. 37:10; Zah. 8:20–23) *

Ta dejstva odkrivajo, da je Božje ljudstvo odšlo v ujetništvo Babilona Velikega v drugem stoletju, ko se je začelo širiti odpadništvo. To je bilo temačno obdobje, podobno tistemu, ki so ga preživljali staroveški Izraelci v pregnanstvu. Kako zelo srečni smo lahko, da po več stoletjih duhovnega zatiranja Božjega ljudstva živimo v času, za katerega je bilo napovedano, da bodo »tisti, ki imajo uvid, [. . .] sijali« in da »se bodo [mnogi] očistili« in »prečistili«. (Dan. 12:3, 10)

Ali je Satan Jezusa takrat, ko ga je skušal, dobesedno postavil na vrh tempeljskega obzidja?

Enostaven odgovor je, da ne moremo z gotovostjo vedeti, ali je Jezus dejansko stal na vrhu tempeljskega obzidja ali pa se je to zgodilo le v videnju. V naših publikacijah sta bili predstavljeni obe možnosti.

Najprej poglejmo, kaj nam odkriva Sveto pismo. O tem dogodku je apostol Matej v svojem evangeliju po navdihnjenju zapisal, da je Hudič vzel Jezusa s seboj v sveto mesto in ga postavil na vrh tempeljskega obzidja. (Mat. 4:5) Luka v vzporednem poročilu pravi, da ga je odvedel v Jeruzalem in ga postavil na vrh tempeljskega obzidja. (Luk. 4:9)

V preteklosti so naše publikacije razlagale, da do tega verjetno ni prišlo v dobesednem smislu. V angleškem Stražnem stolpu, 1. marec 1961, je bilo na primer pojasnjeno: »Ne zdi se razumno, da bi dobesedno jemali vse, kar piše v poročilih o Jezusovih skušnjavah v pustinji. Prav gotovo ne obstaja nobena gora, s katere bi lahko kdo videl ‚vsa kraljestva sveta in njihovo slavo‘. Zato lahko razumno sklenemo, da Satan Jezusa ni v dobesednem smislu oziroma fizično ‚vzel s seboj v sveto mesto‘ in ‚ga postavil na vrh tempeljskega obzidja‘. To sploh ni bilo nujno, da bi skušnjava dosegla  svoj namen.« Toda v poznejših številkah te revije smo brali, da bi se Kristus, če bi ugodil Satanovi prošnji, lahko ubil.

Nekateri pravijo, da Jezus, ker ni bil levit, ni imel pravice stopiti na vrh tempeljskega svetišča. Zato sklepajo, da je Satan Jezusa »postavil« na vrh templja v videnju. Tudi prerok Ezekiel je nekaj stoletij pred tem prišel v tempelj v videnju. (Ezek. 8:3, 7–10; 11:1, 24; 37:1, 2)

Toda če je do te skušnjave res prišlo samo v videnju, se postavljajo naslednja vprašanja:

  • Ali je sploh šlo za pravo skušnjavo?

  • Satan je v dveh skušnjavah skušal Jezusa navesti na resnična dejanja – da spremeni dobesedne kamne v kruh in da dejansko pade predenj in ga počasti. Ali ne bi potem tudi za to skušnjavo veljalo, da je Satan hotel, da Jezus v dobesednem smislu skoči s templja?

Če pa je Jezus stal na vrhu tempeljskega obzidja v dobesednem smislu, se postavljajo druga vprašanja:

  • Ali je Jezus stal na vrhu tempeljskega svetišča in s tem prekršil Postavo?

  • Kako je Jezus prišel iz pustinje v Jeruzalem?

Z nadaljnjim raziskovanjem odkrijemo nekatere možne odgovore na zadnji vprašanji.

Profesor Carson opaža, da se grška beseda hierón, ki se prevaja s »tempelj«, v obeh poročilih »verjetno nanaša na celotno področje templja, ne le na tempeljsko svetišče«. Torej ni nujno, da je Jezus stal na vrhu tempeljskega svetišča. Lahko je denimo stal na jugovzhodnem robu tempeljskega področja, na stavbi, ki je imela ravno streho z zidano ograjo. To mesto je bilo približno 140 metrov nad dolino Kidrona, kar je bilo največ na celotnem tempeljskem področju. Staroveški zgodovinar Jožef je napisal, da bi človek, če bi tam stal in gledal dol, »dobil vrtoglavico«. Jezus bi lahko stal tukaj, čeprav ni bil levit, in nad tem se ne bi nihče spotikal.

Kako pa je Jezus prišel iz pustinje do templja? Točnega odgovora preprosto ne poznamo. Iz kratkega opisa teh skušnjav ne izvemo, kako dolgo so trajale oziroma kje v pustinji je bil Jezus. Ne moremo izločiti možnosti, da je Jezus morda peš odšel v Jeruzalem, pa čeprav mu je to mogoče vzelo nekaj časa. Poročilo tudi ne pove, ali je ostal v pustinji ves čas skušnjav. Pove samo to, da ga je Satan odvedel v Jeruzalem.

Kako pa je bilo s skušnjavo, v kateri je Jezus videl »vsa kraljestva sveta in njihovo slavo«? Očitno ni dobesedno videl vseh kraljestev; ne obstaja namreč nobena gora, s katere bi bilo mogoče videti vsa. Torej je Satan morda uporabil nekakšno videnje, v katerem je kraljestva pokazal Jezusu – podobno kakor lahko s projektorjem na platnu pokažemo komu slike z različnih koncev sveta. Toda čeprav je Satan morda uporabil videnje, je od Jezusa hotel, da ga dejansko počasti. (Mat. 4:8, 9) Torej je povsem mogoče, da je pri skušnjavi, ko naj bi Jezus skočil z vrha tempeljskega obzidja, šlo za resnično dejanje z resničnimi posledicami, zaradi česar je bila skušnjava dosti bolj resna, kakor če bi se zgodila le v videnju.

Kot smo povedali že na začetku, glede tega ne moremo reči nič gotovega. Zato ne moremo izločiti možnosti, da je Jezus dejansko odšel v Jeruzalem in stal na vrhu tempeljskega obzidja. O nečem pa smo lahko prepričani: skušnjave so bile prave in Jezus je Hudiču v vsaki od njih prepričljivo odgovoril.

^ odst. 1 Tako Ezekiel 37:1–14 kot Razodetje 11:7–12 govorita o duhovni obnovi, do katere je prišlo leta 1919. Prerokba iz Ezekiela je napovedala, da bo na koncu izredno dolgega ujetništva prišlo do duhovne obnove vsega Božjega ljudstva. Prerokba iz Razodetja pa se nanaša na leto 1919, ko je bila po sorazmerno kratkem času prisilne nedejavnosti postavljena majhna skupina maziljenih bratov, da bi bili na čelu Božjega ljudstva.