Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) MAREC 2016

Prizadevaj si razumeti praktične, čustvene in duhovne potrebe sovernikov.

Ali bi lahko pomagal v svoji občini?

Ali bi lahko pomagal v svoji občini?

JEZUS je, preden se je povzpel v nebo, svojim učencem rekel: »Boste mi priče [. . .] do skrajnega konca zemlje.« (Apd. 1:8) Kako bi lahko prvi kristjani izpolnili to velikansko nalogo?

Martin Goodman, profesor na Oxfordski univerzi, pravi, da je »kristjane v zgodnjem rimskem imperiju od drugih verskih skupin, tudi od Judov, ločeval občutek poslanstva«. Jezus je potoval iz kraja v kraj, da bi opravil svoje delo na zemlji. Pravi kristjani, ki so posnemali njegov zgled, so razumeli, da morajo pri širjenju »dobre novice o Božjem kraljestvu« poiskati ljudi, ki želijo spoznati svetopisemsko resnico. (Luk. 4:43) To je eden od razlogov, da so bili v krščanski občini v prvem stoletju »apostoli«. Izraz »apostoli« dobesedno pomeni tisti, ki so poslani, oziroma odposlanci. (Mar. 3:14) Jezus je svojim sledilcem zapovedal: »Pojdite torej in mi pridobivajte učence med ljudmi iz vseh narodov.« (Mat. 28:18–20)

Danes ni med nami nobenega od Jezusovih dvanajstih apostolov, vseeno pa veliko Jehovovih služabnikov odseva misijonarskega duha. Na vabilo, naj razširijo svojo oznanjevalsko dejavnost, so se odzvali z besedami: »Tukaj sem, pošlji mene!« (Iza. 6:8) Nekateri, med njimi na tisoče diplomantov šole Gilead, so se preselili v oddaljene dežele. Drugi so se preselili v svoji deželi. Mnogi so se naučili novega jezika, zato da bi lahko pomagali občinam in skupinam, ki oznanjujejo dobro novico v tem jeziku. Bratje in sestre, ki so se preselili tja, kjer potrebujejo pomoč, ali pa so se naučili novega jezika, morda niso imeli  najbolj ugodnih okoliščin in jim najbrž ni bilo lahko. Da bi pokazali ljubezen do Jehova in bližnjega, so morali biti požrtvovalni. Preračunali so stroške in se dali na razpolago. (Luk. 14:28–30) Takšni bratje in sestre so res dragocena pomoč.

Toda nimamo vsi enakih okoliščin. Ne more se vsak preseliti tja, kjer je večja potreba po oznanjevalcih, ali pa se naučiti novega jezika. Ali bi lahko potem kazali misijonarskega duha vsaj v svoji občini?

BODI MISIJONAR V SVOJI OBČINI

Svoje sedanje okoliščine dobro izkoristi za to, da bi bil dragocena pomoč drugim, s tem . . .

Čeprav so kristjani v prvem stoletju imeli misijonarskega duha, je večina od njih oznanjevala v domačem kraju. Vseeno pa je tudi zanje veljala spodbuda, izrečena Timoteju: »Opravljaj delo evangelizatorja, temeljito opravi svojo službo.« (2. Tim. 4:5) To pravzaprav velja za vse Božje služabnike. Zapoved, naj oznanjujemo sporočilo o Kraljestvu in pridobivamo učence, moramo upoštevati vsi, ne glede na to, kje živimo. Poleg tega lahko nekatere vidike misijonarskega dela udejanjamo v domači občini.

Misijonar, ki služi v tujini, se mora denimo prilagoditi novim okoliščinam. Na njegovi novi dodelitvi je marsikaj zelo drugače. Kaj pa mi? Morda se ne moremo preseliti na drugo področje. Ali naj bi sklenili, da o oznanjevalskem področju svoje občine že vse vemo? Zakaj ne bi poskusili novih možnosti, da bi ljudi dosegli z dobro novico? Leta 1940 so bili bratje in sestre denimo spodbujeni, naj en dan v tednu namenijo pouličnemu oznanjevanju. Ali bi pri tem lahko sodeloval tudi ti? Ali si že oznanjeval z vozičkom za literaturo? Bistveno vprašanje je: Ali si že razmišljal, da bi sodeloval v oblikah oznanjevanja, ki so zate morda nekaj novega?

. . . da jih spodbujaš k evangeliziranju,

Če bomo razmišljali pozitivno, bomo lažje goreče in navdušeno oznanjevali. V mnogih primerih so tisti, ki so se pripravljeni preseliti tja, kjer bolj potrebujejo oznanjevalce, ali pa služiti na drugem jezikovnem področju, dobro usposobljeni oznanjevalci. Zato so lahko velik blagoslov za občino, saj na primer prednjačijo v razglašanju dobre novice. Misijonarji pogosto tudi skrbijo za občinske zadeve, dokler ni na voljo usposobljenih  krajevnih bratov. Ali se, če si krščen brat, poteguješ za »lepo delo« oziroma si pripravljen služiti sovernikom v svoji občini? (1. Tim. 3:1)

POMAGAJ DRUGIM IN JIH KREPČAJ

. . . da jim praktično pomagaš,

Občini pa lahko poleg tega, da goreče oznanjuješ in si pripravljen prevzeti odgovornosti v njej, pomagaš še drugače. Vsak – najsibo mlajši ali starejši, moški ali ženska – lahko pomaga sovernikom in jih krepča, ko potrebujejo pomoč. (Kol. 4:11)

Sovernike moramo dobro poznati, da bi jim lahko pomagali. Sveto pismo nam prigovarja, naj takrat, ko smo skupaj, premišljujemo drug o drugem. (Heb. 10:24) To ne pomeni, da se lahko vtikamo v zadeve drugih, ampak da si moramo prizadevati spoznati in razumeti brate in sestre ter njihove potrebe. Te potrebe so lahko praktične, čustvene ali duhovne narave. Pomagati sovernikom ni zgolj odgovornost starešin in strežnih služabnikov. Res je, da je v nekaterih okoliščinah še zlasti primerno, da pomaga kdo od teh bratov. (Gal. 6:1) Vendar lahko vsi pomagamo starejšim bratom in sestram ali celim družinam, ki se spoprijemajo s problemi.

. . . da čustveno podpiraš tiste, ki jih tarejo življenjske skrbi.

Salvatore se je na primer znašel v ekonomski stiski, zaradi katere je bil prisiljen prodati svoj posel, hišo in mnogo družinskega imetja. Spraševal se je, kako bo družina shajala. Neka družina iz njihove občine je opazila, da so v stiski. Priskrbeli so jim finančno pomoč ter pomagali Salvatoru in njegovi ženi najti službo. Poleg tega so veliko večerov preživeli s člani družine ter jih poslušali in spodbujali. Med njimi se je stkalo prijateljstvo, ki traja že vrsto let. Čeprav je bilo na začetku zelo težko, imata obe družini lepe spomine na čas, ki so ga preživeli skupaj.

Za prave kristjane vera ni nekaj zasebnega. Kakor nam je dal zgled Jezus, si moramo prizadevati, da bi vsakogar seznanili s čudovitimi svetopisemskimi obljubami. Najsibo da se lahko preselimo ali ne, po svojih najboljših močeh delajmo dobro vsem. In to lahko prav gotovo storimo v občini, v kateri že služimo. (Gal. 6:10) Tako bomo okusili veselje, ki izvira iz dajanja, in še naprej rojevali »sad v vsakem dobrem delu«. (Kol. 1:10; Apd. 20:35)