Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) MAREC 2016

Ezekiel je rade volje oblegal miniaturni Jeruzalem.

Pokaži enakega duha kakor preroki

Pokaži enakega duha kakor preroki

ALI imaš kaj skupnega s preroki iz davnine? Prerok je v angleški izdaji Prevoda novi svet iz leta 2013 v »Slovarčku svetopisemskih izrazov« definiran takole: »Tisti, po katerem Bog razodeva svoje namene. Preroki so govorili v Božjem imenu. Niso sporočali le Jehovovih prerokb, ampak tudi njegove nauke, zapovedi in sodne odločbe.« Ti sicer ne prerokuješ, vendar govoriš v Božjem imenu, saj razglašaš to, kar je zapisano v njegovi Besedi. (Mat. 24:14)

Kako veliko čast imamo, da lahko drugim govorimo o Bogu Jehovu in da jih učimo, kakšen je njegov namen s človeštvom! Pri tem delu sodelujemo z angelom, ki leti po sredi neba. (Raz. 14:6) Vendar se lahko pojavijo ovire, zaradi katerih morda izgubimo izpred oči, kako velika čast je opravljati to delo. Katere so na primer te ovire? Morda smo izčrpani, malodušni ali pa se spoprijemamo z občutki ničvrednosti. Zvesti preroki iz davnine niso bili nič drugačni od nas, vendar se niso vdali. Jehova jim je pomagal izpolniti naloge. Poglejmo si nekaj zgledov in videli bomo, kako jih lahko posnemamo.

NA VSO MOČ SO SI PRIZADEVALI

Morda smo včasih utrujeni zaradi vsakodnevnih dejavnosti in nam mogoče ni do tega, da bi oznanjevali. Seveda vsi potrebujemo počitek; celo Jezus in apostoli so si vzeli čas za to. (Mar. 6:31) Toda pomisli na Ezekiela v Babilonu in na njegovo nalogo med Izraelci, ki so jih iz Jeruzalema odvedli v ujetništvo. Nekoč je Bog naročil Ezekielu, naj si vzame opeko in vanjo vreže mesto Jeruzalem. Nato je moral oblegati miniaturno podobo mesta tako, da je ležal 390 dni na levem boku in 40 dni na desnem. Jehova mu je dejal: »Glej, nadel ti bom vrvi, da se ne boš mogel obrniti z enega boka na drugega, dokler  se ne bodo dopolnili dnevi tvojega obleganja.« (Ezek. 4:1–8) To je prav gotovo pritegnilo pozornost pregnanih Izraelcev. Ezekiel je moral to fizično izčrpavajočo nalogo opravljati dobro leto. Kako mu jo je uspelo izpolniti?

Ezekiel je razumel, zakaj je bil poslan k Izraelcem kot prerok. Bog mu je rekel: »Bodisi da bodo poslušali bodisi da ne, [. . .] bodo vedeli, da je bil med njimi prerok.« (Ezek. 2:5) Ezekiel je imel ves čas v mislih namen svojega poslanstva. Zato je rade volje simbolično oblegal Jeruzalem. Dokazal je, da je pravi prerok. Do njega in drugih pregnancev je prišla vest: »Mesto je padlo!« Izraelci so dojeli, da je bil med njimi prerok. (Ezek. 33:21, 33)

Danes ljudi opozarjamo, da se bliža uničenje celotne Satanove stvarnosti. Čeprav smo morda utrujeni, uporabljamo svojo energijo za to, da oznanjamo Božjo Besedo, opravljamo ponovne obiske in vodimo svetopisemske tečaje. Vsak od nas je »tisti, po katerem Bog razodeva svoje namene«, zato občutimo zadovoljstvo, ko vidimo, da se izpolnjujejo prerokbe glede konca te stvarnosti, o katerih govorimo drugim.

PREMAGOVALI SO MALODUŠJE

Ko si na vso moč prizadevamo, nam Jehova pomaga po svojem duhu; vseeno pa smo včasih morda malodušni zaradi odziva ljudi na to, kar jim govorimo. Dobro je, da se spomnimo preroka Jeremija. Ker je Izraelcem objavljal Božje sporočilo, so se mu posmehovali in rogali ter se iz njega norčevali. Nekoč je celo rekel: »Ne bom ga omenjal in ne bom več govoril v njegovem imenu.« Jeremija je bil človek, ki je čutil kakor mi, vendar je še naprej objavljal Božje sporočilo. Zakaj? Dodal je: »Njegova beseda je bila v mojem srcu kakor plamteč ogenj, zaprt v mojih kosteh, in nisem mogel več molčati, nisem mogel zdržati.« (Jer. 20:7–9)

Kaj nam bo pomagalo, če smo tudi mi malodušni zaradi odziva ljudi na naše sporočilo? Takšne občutke lahko zatremo tako, da o sporočilu poglobljeno premišljujemo. Lahko je »kakor plamteč ogenj«, zaprt v naših kosteh. Če nam je v navadi, da vsak dan beremo Sveto pismo, bo ta ogenj v nas plamtel.

NISO SE PREPUSTILI NEGATIVNIM ČUSTVOM

Nekateri kristjani se počutijo izgubljene, ko dobijo nalogo, ki je ne razumejo povsem. Tako se je morda počutil prerok Ozej. Jehova mu je zapovedal: »Pojdi, vzemi si ženo, ki bo nečistovala in rodila otroke nečistovanja.« (Ozej 1:2) Samo predstavljaj si, kako bi se počutil, če bi se nameraval poročiti, Bog pa bi ti povedal, da bo tvoja bodoča žena nečistovala! Ozej je sprejel nalogo. Za ženo je vzel Gomero in rodila mu je sina. Kasneje je rodila hčerko in nato še enega sina. Videti je, da sta se ta otroka rodila iz prešuštnih zvez. Jehova je Ozeju glede njegove bodoče žene povedal: »Tekla bo za svojimi ljubimci.« Bodi pozoren na množino – »ljubimci«. Nazadnje se bo skušala vrniti k Ozeju. Ali bi jo ti, če bi bil na prerokovem mestu, vzel nazaj k sebi? Jehova je rekel Ozeju, naj stori ravno to! Prerok jo je celo odkupil, in to po visoki ceni. (Ozej 2:7; 3:1–5)

Ozej se je morda spraševal, kaj dobrega bo dosegel, če bo izpolnil to nalogo. Kljub temu jo je zvesto izpolnil in odigral svojo vlogo v zgodbi s simbolnim pomenom. Tako nam je pomagal razumeti bolečino, ki jo je Vsemogočni gotovo čutil, ko so se mu Izraelci izneverili. Dejstvo pa je, da so bili nekateri Izraelci iskreni in so se vrnili k Bogu.

Danes Bog nikomur ne pravi, naj si vzame »ženo, ki bo nečistovala«. Toda ali se lahko kaj naučimo iz tega, da je bil Ozej pripravljen sprejeti takšno nalogo? Kot prvo se lahko naučimo, da naj bi bili pripravljeni objavljati dobro novico o Kraljestvu »javno in po hišah«, tudi če nam je to težko. (Apd. 20:20) Mogoče ti v  nekaterih vejah oznanjevanja ni lahko sodelovati. Nemalo teh, ki preučujejo Sveto pismo z Jehovovimi pričami, pravi, da uživajo v preučevanju, da pa nikoli ne bi mogli oznanjevati po hišah. Mnogi od njih kasneje začnejo delati to, kar se jim je nekoč zdelo nemogoče. Ali si iz vsega tega dojel bistvo?

Iz tega, da je Ozej sprejel težko nalogo, pa se lahko naučimo še nekaj. Ozej bi lahko iskal opravičilo, da mu ne bi bilo treba sodelovati v zgodbi s simbolnim pomenom, v katero bo vpletena njegova žena. Kdo drug bi vedel za njegovo nalogo, če je ne bi zapisal? Tudi nam se morda ponudi priložnost, da s kom spregovorimo o Jehovu, pa za to ne ve nihče drug. Tako je bilo pri srednješolki Anni iz Združenih držav. Učiteljica je dala učencem nalogo, da napišejo spis o temi ali vprašanju, o katerem imajo trdno izoblikovano mnenje, in nato skušajo prepričati razred. Anna bi lahko to priložnost za oznanjevanje izpustila. Vendar je menila, da jo je dobila od Boga. Zavedala se je, kakšen utegne biti odziv, zato je molila k Jehovu. Nato je v njenem srcu zrasla želja, da izkoristi priložnost. Napisala je spis z naslovom »Evolucija: pretehtajmo dokaze«.

Naši mladi kažejo enakega duha kakor preroki, s tem da pogumno zagovarjajo našega stvarnika Jehova.

Ko je imela Anna predstavitev pred razredom, jo je sošolka, ki je bila znana po tem, da verjame v evolucijo, bombardirala z vprašanji. Anna je uspešno zagovarjala svoje prepričanje. Učiteljica je bila impresionirana, zato jo je za najbolj prepričljiv spis nagradila. Anna se je s sošolko, ki ji je postavljala izzivalna vprašanja, še večkrat pogovarjala o ustvaritvi. Kako ji je koristilo, ker je sprejela to »nalogo« od Jehova? Takole pove: »Zdaj s prepričanostjo in brez strahu oznanjujem dobro novico.«

Čeprav nismo preroki v pravem pomenu besede, bomo lahko tudi mi uspešno opravili to, kar Jehova želi od nas, če bomo kazali požrtvovalnega duha, tako kot so ga denimo Ezekiel, Jeremija, Ozej in drugi preroki. Zakaj ne bi med družinskim čaščenjem ali osebnim preučevanjem prebrali tudi pripovedi o drugih staroveških prerokih in premišljevali o tem, kako bi jih lahko posnemali?