Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Stražni stolp – preučevalna izdaja  |  julij 2017

»Jokajte s tistimi, ki jokajo«

»Jokajte s tistimi, ki jokajo«

Med seboj se tolažite in krepite. (1. TES. 5:11)

PESMI: 121, 75

1., 2. Zakaj je dobro, da razpravljamo o tem, kako lahko žalujočim priskrbimo tolažbo? (Glej sliko pri naslovu.)

»SKORAJ leto po sinovi smrti sva še vedno čutila globoko in neznosno bolečino,« je rekla Susi. Neki drug kristjan, ki mu je žena nenadoma umrla, je povedal, da je doživljal »nepopisno fizično bolečino«. Na žalost mnogi tako hudo trpijo. Številni v krščanski občini morda niso pričakovali, da bodo njihovi dragi umrli pred harmagedonom. Najsibo da ti je kdo, ki ga imaš rad, umrl ali pa poznaš koga, ki žaluje, se morda sprašuješ: »Kako so lahko potolaženi tisti, ki žalujejo?«

2 Mogoče si že slišal ljudi reči, da čas celi rane. Toda ali res drži, da bo čas sam po sebi zacelil strto srce? Neka vdova je rekla: »Ugotovila sem, da bi bilo pravilneje reči: rane pomaga zaceliti to, kako čas rabiš.« Tako kot fizična rana se lahko tudi čustvena rana sčasoma nekoliko zaceli, če zanjo nežno poskrbimo. Kaj konkretno lahko pomaga žalujočim zmanjšati bolečino, ki jim jo povzročajo čustvene rane?

 JEHOVA, »BOG VSE TOLAŽBE«

3., 4. Zakaj smo lahko prepričani, da Jehova razume, da žalujoči potrebujejo tolažbo?

3 Naš sočutni nebeški oče Jehova je brez dvoma glavni vir tolažbe. (Beri 2. Korinčanom 1:3, 4.) Kot najodličnejši zgled empatije svojemu ljudstvu zagotavlja: »Jaz, jaz sem vaš tolažnik.« (Iza. 51:12; Ps. 119:50, 52, 76)

4 Naš Oče najgloblje usmiljenosti je tudi sam izgubil svoje drage služabnike, denimo Abrahama, Izaka, Jakoba, Mojzesa in kralja Davida. (4. Mojz. 12:6–8; Mat. 22:31, 32; Apd. 13:22) Božja Beseda nam zagotavlja, da Jehova željno pričakuje čas oziroma iskreno hrepeni po tem, ko jih bo obudil v življenje. (Job 14:14, 15) Obujeni se bodo veselili življenja in čvrstega zdravja. Razmisli tudi o tem, da je Božji nadvse ljubljeni Sin, tisti, ki je bil Jehovu »posebej pri srcu«, umrl v hudih mukah. (Preg. 8:22, 30) Besede ne morejo izraziti bolečine, ki jo je Jehova ob tem gotovo občutil. (Jan. 5:20; 10:17)

5., 6. Kako nas Jehova tolaži?

5 Lahko smo povsem prepričani, da bo Jehova ravnal v naše dobro. Zato bi morali v molitvi brez zadržkov izliti srce Jehovu in mu izpovedati svojo žalost. Kako tolažilno je vedeti, da Jehova razume našo bolečino in nam priskrbi tolažbo, ki jo tako obupno potrebujemo! Toda kako to dela?

6 Med drugim nam pomaga tako, da nam daje »tolažbo svetega duha«. (Apd. 9:31) Božja dejavna sila je zelo močan vir tolažbe. Jezus je obljubil, da bo nebeški Oče z veseljem »dal svetega duha tem, ki ga prosijo«. (Luk. 11:13) Prej omenjena Susi pravi: »Ničkolikokrat sva samo padla na kolena in rotila Jehova, naj naju tolaži. Božji mir je vsakič zares stražil najino srce in um.« (Beri Filipljanom 4:6, 7.)

JEZUS, SOČUTEN VELIKI DUHOVNIK

7., 8. Zakaj smo lahko prepričani, da nam bo Jezus priskrbel tolažbo?

7 Jehovovo nežno empatijo je tako z besedami kot z dejanji v popolnosti odseval Božji sočutni Sin, Jezus, ko je bil na zemlji. (Jan. 5:19) Bil je poslan, da priskrbi tolažbo »tistim, ki so potrtega srca,« in »vsem žalujočim«. (Iza. 61:1, 2; Luk. 4:17–21) Znan je bil po globokem sočutju. Zelo dobro se je namreč zavedal, kako ljudje trpijo, in je iskreno želel olajšati njihovo trpljenje. (Heb. 2:17)

8 Jezus je v svojih mladih letih prav gotovo doživel, da mu je umrl kdo od družinskih članov in znancev. Verjetno je že kot mladenič izgubil svojega posvojitelja Jožefa. * Predstavljaj si rahločutnega Jezusa, morda v najstniških ali zgodnjih dvajsetih letih, ki se je moral spoprijeti s svojo žalostjo pa tudi z žalostjo matere, bratov in sester.

9. Kako je Jezus pokazal empatijo, ko je umrl Lazar?

9 Jezus je med svojim delovanjem na zemlji pokazal izreden uvid in sočutje. Spomnimo se na primer, ko je umrl  njegov dragi prijatelj Lazar. Čeprav je Jezus vedel, da ga bo obudil, je začutil hudo bolečino in žalost, ki sta preplavili Marijo in Marto. Tako močno je sočustvoval z njima, da mu je globoka bolečina segla naravnost do srca, in pričel je jokati. (Jan. 11:33–36)

10. Zakaj smo lahko prepričani, da je Jezus še danes sočuten?

10 Kako lahko to, da je bil Jezus sočuten in je druge tolažil, pomaga nam danes? Sveto pismo nam zagotavlja: »Jezus Kristus je vedno isti: včeraj, danes in na večne čase.« (Heb. 13:8) Ker »Glavni zastopnik življenja« osebno razume, kaj pomeni žalovati, »je zmožen priskočiti na pomoč tistim, ki so ravno tako preizkušani«. (Apd. 3:15; Heb. 2:10, 18) Zato smo lahko prepričani, da se Kristusa še vedno dotakne trpljenje drugih, da razume njihovo žalost in jim priskrbi tolažbo, ko jo potrebujejo. (Beri Hebrejcem 4:15, 16.)

»TOLAŽBA IZ SVETIH SPISOV«

11. Katere svetopisemske vrstice so ti še posebej v tolažbo?

11 Poročilo o tem, kako je Jezus ob Lazarjevi smrti občutil silno bolečino, je le eden od neštetih odlomkov v Božji Besedi, ki daje uteho. To nas ne preseneča, saj je bilo vse, »kar je bilo prej napisano, [. . .] napisano nam v pouk, da bi po svoji zdržljivosti in po tolažbi iz Svetih spisov imeli upanje«. (Rim. 15:4) Če žaluješ, lahko tudi ti najdeš tolažbo iz svetopisemskih vrstic, kot so:

  • »Jehova je blizu njim, ki so strtega srca, in tiste, ki so skrušenega duha, rešuje.« (Ps. 34:18, 19)

  • »Ko so se tesnobne misli množile v meni, je tvoja [Jehovova] tolažba nežno božala mojo dušo.« (Ps. 94:19)

  • »Sam naš Gospod Jezus Kristus in Bog, naš Oče, ki nas je ljubil in nam po nezasluženi dobrotljivosti dal večno tolažbo ter svetlo upanje, pa naj potolažita vaše srce ter vas utrdita.« (2. Tes. 2:16, 17) *

OBČINA, VIR VELIKE TOLAŽBE

12. Kako smo lahko drugim vir tolažbe?

12 Vsem, ki žalujejo, je lahko vir tolažbe tudi krščanska občina. (Beri 1. Tesaloničanom 5:11.) Kako lahko krepiš in tolažiš tiste, ki so »zlomljenega duha«? (Preg. 17:22) Imej v mislih, da je »čas molčanja in čas govorjenja«. (Prid. 3:7) Vdova Dalene pojasnjuje: »Posamezniki, ki žalujejo zaradi smrti koga od svojih dragih, morajo izraziti svoje misli in občutke. Zato je najboljše, kar lahko storimo, to, da žalujočega poslušamo, ne da bi ga prekinjali.« Junia, katere brat si je vzel življenje, doda: »Čeprav morda ne moreš povsem dojeti njihove žalosti, pa šteje to, da želiš razumeti, kako se počutijo.«

13. Kaj moramo imeti v mislih glede žalovanja?

13 Ne pozabimo, da ne žalujemo vsi enako. Včasih je samo posameznik ta, ki lahko dojame globino svoje čustvene bolečine, in morda mu je težko z besedami izraziti najgloblje občutke. Božja Beseda pravi: »Srce pozna bridkost  duše, in v njegovo veselje se tujec ne vmešava.« (Preg. 14:10) Tudi ko kdo pove svoje občutke, drugim ni vedno enostavno razumeti, kaj skuša povedati.

14. Kaj lahko v tolažbo rečemo tistim, ki žalujejo?

14 Razumljivo je torej, da je včasih težko vedeti, kaj reči posamezniku, ki žaluje. Toda Sveto pismo pravi: »Jezik modrih pa je zdravilo.« (Preg. 12:18) Mnogi so našli tolažilne misli za druge v brošuri Ko vam nekdo, ki ga imate radi, umre. * Vendar je ponavadi v največjo pomoč to, da jokaš »s tistimi, ki jokajo«. (Rim. 12:15) »Solze so postale jezik mojega srca,« priznava Gaby, ki je izgubila moža. »Zato mi je nekoliko v tolažbo, ko prijatelji jokajo z mano. Takrat se v svojem žalovanju ne počutim tako same.«

15. Kako lahko tolažimo žalujočega, če nam je težko osebno pristopiti k njemu? (Glej tudi okvir » Besede, ki pomirijo in tolažijo«.)

15 Če ti je težko osebno pristopiti k žalujočemu in mu povedati kaj tolažilnega, ti bo to morda lažje storiti s kartico, tekstovnim sporočilom, po elektronski pošti ali pismu. Morda lahko enostavno citiraš tolažilno svetopisemsko vrstico, navedeš kako izredno značilnost ali lastnost pokojnega oziroma omeniš prijeten spomin, ki ti je pri srcu. »Z besedami ne morem opisati, kako mi pomaga to, da dobim kratko spodbudno sporočilo ali da me kdo od sokristjanov povabi, da preživim čas z njim,« pravi Junia. »Takšne spodbude mi zagotavljajo, da me imajo drugi radi in jim je mar zame.«

16. Kako lahko še posebej učinkovito tolažimo druge?

 16 Ne podcenjuj tega, kolikšno moč ima to, da moliš za kristjana, ki žaluje, ali pa moliš skupaj z njim. Čeprav ti bo morda v takšnih čustvenih okoliščinah težko moliti, bo lahko iskrena prošnja za žalujočega, tudi če je izrečena v solzah ali s tresočim glasom, zelo ublažila njegovo žalost. »Včasih, ko me sestre pridejo tolažit,« pravi Dalene, »jih prosim, da molijo. Sprva jim je težko govoriti, toda vsakič se zgodi, da njihov glas že po nekaj stavkih postane razločnejši in izrečejo najbolj prisrčno molitev. Njihova močna vera, ljubezen in skrb mi zelo okrepijo vero.«

NE NEHAJMO TOLAŽITI

17.–19. Zakaj moramo biti žalujočim neprestano v tolažbo?

17 Proces žalovanja se lahko od posameznika do posameznika zelo razlikuje. Zato žalujočemu ne bodimo na voljo le prvih nekaj dni, ko ga obiščejo številni prijatelji in sorodniki, ampak tudi v nadaljnjih mesecih, ko se drugi vrnejo k svoji ustaljeni rutini. »Pravi prijatelj ljubi ves čas in brat se izkaže v stiski.« (Preg. 17:17) Sokristjani so lahko žalujočemu vir velike tolažbe, če mu stojijo ob strani, vse dokler žaluje. (Beri 1. Tesaloničanom 3:7.)

18 Ne pozabimo, da žalujočemu lahko bolečino izzovejo obletnice, določena glasba, fotografije, dejavnosti ali celo določen vonj, zvok ali obdobje v letu. Za žalujočega posameznika, ki je izgubil zakonca, je morda še posebej boleče, ko je pri nekaterih dejavnostih prvič sam – denimo ko prvič sam obišče zbor ali spominsko slovesnost. »Pričakoval sem, da bo prva obletnica poroke zelo boleča,« se spominja neki brat, »in res mi ni bilo lahko. Toda nekaj bratov in sester je organiziralo manjše srečanje mojih najtesnejših prijateljev, tako da ne bi bil sam.«

19 Vendar imejmo v mislih, da žalujoči ne potrebujejo spodbud samo ob posebnih priložnostih. »Pogosto sta lahko zelo koristna pomoč in druženje, ki nista vezana na kakšno posebno obletnico,« pojasnjuje Junia. »Takšni spontani trenutki so dragoceni in v veliko tolažbo.« Res je, da žalujočim ne moremo odpraviti vse žalosti ali povsem zapolniti praznine, ki jo je pustila smrt ljubljene osebe, toda s tem, da zanje naredimo kaj praktičnega, jim lahko priskrbimo nekoliko tolažbe. (1. Jan. 3:18) Gaby pravi: »Nadvse sem hvaležna Jehovu za ljubeče starešine, ki so mi stali ob strani na vsakem koraku tega težkega obdobja. Zaradi njih sem se resnično počutila, kakor da sem v Jehovovem ljubečem objemu.«

20. Zakaj so Jehovove obljube vir velike tolažbe?

20 Kako tolažilno je vedeti, da bo Jehova, Bog vse tolažbe, odstranil sleherno žalost in priskrbel trajno tolažbo, ko »bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov [Kristusov] glas in prišli ven«! (Jan. 5:28, 29) V Svetem pismu je obljubljeno, da bo Bog smrt »požrl za vedno in Vrhovni gospod Jehova bo obrisal solze z vseh obrazov«. (Iza. 25:8) Takrat prebivalci zemlje ne bodo več jokali »s tistimi, ki jokajo«, ampak se bodo veselili »s tistimi, ki se veselijo«. (Rim. 12:15)

^ odst. 8 Jožef je zadnjič omenjen, ko je bil Jezus star dvanajst let. Ko je Jezus naredil svoj prvi čudež, tako da je vodo spremenil v vino, Jožef ni omenjen, niti takrat niti kdaj kasneje. Ko je Jezus visel na mučilnem kolu, je skrb za Marijo zaupal apostolu Janezu, česar verjetno ne bi storil, če bi bil Jožef še živ. (Jan. 19:26, 27)

^ odst. 14 Glej tudi članek »Tolažimo žalujoče, kakor je to delal Jezus« v Stražnem stolpu, 1. november 2010.