Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Stražni stolp – preučevalna izdaja  |  Januar 2018

Voljno so se dali na razpolago – na Madagaskarju

Voljno so se dali na razpolago – na Madagaskarju

»KO SEM poslušala izkušnje prijateljev, ki so se preselili tja, kjer se potrebuje več pionirjev, sem tudi sama želela okusiti takšno veselje,« pravi Sylviana, pionirka v svojih dvajsetih letih. »Toda,« dodaja, »bala sem se, da nisem zmožna služiti tam, kjer se potrebuje pomoč.«

Ali se počutiš podobno kot Sylviana? Ali tudi ti želiš služiti na področju, kjer se potrebuje več oznanjevalcev Kraljestva, vendar se sprašuješ, ali boš sploh kdaj dosegel ta cilj? Če je tako, ne obupaj! Na tisoče bratom in sestram je z Jehovovo pomočjo uspelo premagati ovire, ki so jim preprečevale, da bi še več oznanjevali. Da bi izvedeli, kako je Jehova odprl pot nekaterim od njih, obiščimo Madagaskar, četrti največji otok na zemlji.

V zadnjih desetih letih je več kot 70 gorečih oznanjevalcev in pionirjev iz 11 držav * prišlo služit na to rodovitno afriško področje, kjer mnogo ljudi spoštuje Sveto pismo. Prav tako se je bilo veliko krajevnih oznanjevalcev pripravljenih preseliti, da bi na tem prostranem otoku pomagali širiti sporočilo o Kraljestvu. Spoznajmo nekatere od njih.

PREMAGOVANJE STRAHU IN MALODUŠJA

Perrine in Louis

Louis in Perrine, zakonca v svojih tridesetih letih, sta se na Madagaskar preselila iz Francije. Veliko let sta razmišljala, da bi šla oznanjevat v tujino, vendar se je Perrine obotavljala, da bi se preselila. Takole pove: »Bala sem se iti v neznano. Strah me je bilo zapustiti družino, občino, stanovanje in domače kraje ter opustiti najine ustaljene navade. Res, moje lastne skrbi so bile največja ovira, ki sem jo morala premagati.« Leta 2012 je Perrine zbrala pogum in z Louisom sta se preselila. Kaj meni glede njune odločitve? »Ko gledam nazaj, lahko rečem, da mi je zelo okrepilo vero, ko sem videla Jehovovo roko v najinem življenju.« Louis dodaja: »Samo predstavljajte si, na prvo spominsko slovesnost, ki sva jo obiskala na Madagaskarju, je prišlo kar deset najinih svetopisemskih učencev!«

 Kaj je tema zakoncema pomagalo, da sta ostala na svoji dodelitvi, ko so se pojavili problemi? V molitvi sta rotila Jehova za moč, da bi zdržala. (Fil. 4:13) Louis pravi: »Občutila sva, da je Jehova odgovoril na najine molitve in nama dal ‚Božji mir‘. Uspela sva se osrediniti na veselje, ki nama ga je prinašalo oznanjevanje. Poleg tega so nama prijatelji iz Francije pošiljali elektronska sporočila in pisma, da bi naju spodbudili, naj ne obupava.« (Fil. 4:6, 7; 2. Kor. 4:7)

Jehova je bogato nagradil zdržljivost, ki sta jo pokazala Louis in Perrine. »Oktobra 2014 sva v Franciji obiskala Biblijsko šolo za krščanske zakonske pare *,« pravi Louis. »To je bilo nepozabno darilo od Jehova.« Po podelitvi diplom sta bila dodeljena nazaj na Madagaskar, kar ju je zelo razveselilo.

»PONOSNI BOMO NA VAJU!«

Nadine in Didier

Didier in Nadine, zakonca iz Francije, sta bila stara nekaj čez petdeset let, ko sta se leta 2010 preselila na Madagaskar. Didier pove: »V mladih letih sva pionirala, nato pa sva vzgojila tri otroke. Ko so odrasli, sva pričela razmišljati, da bi šla oznanjevat v tujino.« Nadine priznava: »Misel, da bom ločena od otrok, me je pred tem zadrževala. Toda otroci so nama rekli: ‚Ponosni bomo na vaju, če se preselita v drugo državo, da bi tam pomagala oznanjevati!‘ Njihove besede so naju spodbudile, da sva se preselila. Čeprav sedaj živiva daleč stran od njih, sva vesela, da se lahko z njimi pogosto slišiva.«

Didier in Nadine sta se morala naučiti malgaščine, kar je bilo za njiju izziv. »Nisva več stara dvajset let,« pravi Nadine z nasmehom. Kako jima je uspelo naučiti se jezika? Najprej sta se pridružila francosko govoreči občini. Kasneje, ko sta bila pripravljena na učenje krajevnega jezika, pa sta se preselila v malgaško govorečo občino. Nadine pove: »Mnogi, ki jih srečava na oznanjevanju, radi preučujejo Sveto pismo. Pogosto se nama zahvalijo, da jih obiščeva. Na začetku se mi je zdelo, kot da sanjam. Zelo rada pioniram na tem področju. Ko zjutraj vstanem, si rečem: ‚Čudovito – na oznanjevanje grem!‘«

Didier se z nasmehom spominja časa, ko se je začel učiti malgaščine. »Vodil sem občinski shod, vendar nisem razumel niti enega komentarja bratov in sester. Vse, kar sem lahko rekel, je bilo ‚Hvala‘. Ko sem se zahvalil neki sestri za komentar, so me tisti, ki so sedeli za njo, začeli s kretnjami opozarjati, da odgovor ni pravilen. Hitro sem poklical brata, ki je povedal pravilen odgovor, no, vsaj upam, da je.«

Z VESELJEM JE SPREJELA POVABILO

Na zborovanju leta 2005 sta Thierry in njegova žena Nadia gledala dramo »Prizadevajmo si za  cilje, ki so v slavo Bogu«. Ta svetopisemska drama o Timoteju se ju je dotaknila in je okrepila njuno željo, da bi služila tam, kjer se potrebuje več oznanjevalcev Kraljestva. Thierry pravi: »Ko se je drama končala in smo ploskali, sem se nagnil k ženi in jo vprašal: ‚Kam bova šla?‘ Rekla je, da jo je prešinila ista misel.« Kmalu zatem sta začela delati potrebne korake, da bi dosegla svoj cilj. Nadia pove: »Postopoma sva tako zmanjšala svojo lastnino, da sva lahko vse, kar sva imela, spravila v štiri kovčke!«

Skrajno levo: Nadia in Marie-Madeleine; skrajno desno: Thierry

Na Madagaskar sta prispela leta 2006 in na oznanjevanju uživata že od samega začetka. Nadia pravi: »Ko vidiva, kako se ljudje odzivajo na sporočilo, naju to navdaja z velikim veseljem.«

Toda šest let kasneje sta bila pred novim izzivom. Nadijina mama Marie-Madeleine, ki je živela v Franciji, je padla ter si zlomila roko in poškodovala glavo. Potem ko sta se Thierry in Nadia posvetovala z njenim zdravnikom, sta jo vprašala, ali bi se preselila k njima na Madagaskar. Čeprav je bila mama takrat stara 80 let, je z veseljem sprejela povabilo. Kako gleda na življenje v tujini? Takole pove: »Včasih se je težko čemu prilagoditi, toda kljub svojim omejitvam se v občini počutim koristno. Najbolj pa me osrečuje to, da lahko moja hči in zet, ker sem se preselila sem, še naprej oznanjujeta na tem področju, kjer je velik odziv.«

»OBČUTIL SEM JEHOVOVO POMOČ«

Riana ima govor v antandrojščini.

Riana je brat v zgodnjih dvajsetih letih. Odraščal je v Alaotra Mangoru, rodovitnem področju na vzhodu Madagaskarja. V šoli mu je šlo zelo dobro in želel si je pridobiti visokošolsko izobrazbo. Toda ker je začel preučevati Sveto pismo, si je premislil. Takole pove: »Srednjo šolo sem skušal čim hitreje končati. Jehovu sem obljubil: ‚Če opravim zaključni izpit, bom začel pionirati.‘« Po končanem šolanju je Riana izpolnil svojo obljubo. Preselil se je k nekemu pionirju, poiskal službo s polovičnim delovnim časom in začel pionirati. Pravi: »To je bila najboljša odločitev, kar sem jih kdaj sprejel.«

Toda sorodniki niso razumeli, zakaj si Riana ne prizadeva za posvetno kariero. Riana pravi: »Oče, stric in očetova teta so me spodbujali k visokošolski izobrazbi. Vendar se za nič na svetu nisem hotel odpovedati pioniranju.« Nedolgo zatem je Riana želel služiti tam, kjer se potrebuje več oznanjevalcev. Kaj je prispevalo k tej njegovi želji? Takole pove: »Tatovi so vdrli v stanovanje in mi pokradli veliko reči. Takrat sem začel razmišljati o Jezusovih besedah, naj si kopičimo ‚zaklade v nebesih‘. Odločil sem se, da se bom še bolj trudil pridobivati duhovne zaklade.« (Mat. 6:19, 20) Preselil se je v najjužnejši del države – v sušno pokrajino, 1300 kilometrov stran od kraja, kjer je prej živel. Na tem področju živi pleme Antandroj. Zakaj se je preselil tja?

Riana je, mesec dni preden so ga okradli, začel preučevati Sveto pismo z dvema moškima iz plemena Antandroj. Naučil se je nekaj izrazov v njunem jeziku in pričel razmišljati o številnih Antandrojih, ki še niso slišali za sporočilo o Kraljestvu. Takole pove: »Molil sem k Jehovu za pomoč, da bi se preselil na antandrojsko govoreče področje.«

Riana se je preselil, toda takoj je naletel na oviro. Ni mogel najti službe. Neki moški mu je rekel: »Zakaj si se preselil sem? Ljudje se zato, da bi našli službo, selijo tja, od koder prihajaš ti!« Po dveh tednih je Riana skoraj brez denarja zapustil področje, da bi obiskal regionalno zborovanje. Razmišljal je, kaj naj stori. Zadnji dan zborovanja mu je eden od bratov dal nekaj v žep suknjiča. Bilo je ravno dovolj denarja, da se je lahko vrnil na antandrojsko področje in se lotil prodaje jogurta. Riana pravi: »Občutil sem Jehovovo pomoč ravno ob pravem času. Lahko sem še naprej pomagal tistim, ki še niso imeli priložnosti, da bi se učili o Jehovu!« Prav tako je bilo veliko dela v občini. Riana dodaja: »Javni govor sem imel  vsak drug teden. Jehova me je šolal po svoji organizaciji.« Riana še vedno oznanjuje sporočilo o Kraljestvu številnim Antandrojem, ki se želijo učiti o Jehovu.

JEHOVA BLAGOSLAVLJA TISTE, KI SI PRIZADEVAJO, DA MU SLUŽIJO

Jehova obljublja, da bo blagoslavljal vsakogar, kdor si prizadeva, da mu služi. (Iza. 65:16) Jehovov blagoslov bomo zagotovo občutili, če se bomo marljivo trudili premagati ovire, ki nam preprečujejo, da bi še več oznanjevali. Razmislimo o Sylviani, sestri z Madagaskarja, ki smo jo omenili na začetku članka. Bala se je, da ni zmožna služiti tam, kjer se potrebuje več oznanjevalcev. Zakaj je tako mislila? Takole razloži: »Levo nogo imam kakih devet centimetrov krajšo od desne. Zato šepam in se hitro utrudim.«

Sylviana (levo) in Sylvie Ann (desno) z Doratine na dan njenega krsta

Vseeno se je Sylviana leta 2014 skupaj s Sylvie Ann, mlado pionirko iz svoje občine, preselila v majhno vas, ki je od njunega domačega kraja oddaljena 85 kilometrov. Kljub oviram se ji je želja uresničila. Sylviana je bila tudi bogato blagoslovljena! »Samo eno leto zatem, ko sem začela služiti na novi dodelitvi,« pravi, »se je Doratine, mlada mamica, s katero sem preučevala Sveto pismo, krstila na okrajnem zboru.«

JEHOVA TI BO POMAGAL

Iz vere posameznikov, ki so se preselili kot pomoč, se nekaj naučimo – če si prizadevamo premagati oviro, ki nam preprečuje, da bi še več oznanjevali, bomo osebno izkusili resničnost obljube, ki jo je Jehova izrekel svojim služabnikom: »Okrepil te bom in ti pomagal.« (Iza. 41:10) Tako bo naš odnos z Jehovom vse močnejši. Poleg tega nas to, da se voljno damo na razpolago tam, kjer živimo, ali pa se kot pomoč preselimo v drugo državo, pripravi na teokratične dejavnosti, ki nas čakajo v novem svetu. Prej omenjeni Didier to povzame takole: »Služenje tam, kjer se potrebuje več oznanjevalcev, je dobra šola za prihodnost!« Naj še več voljnih delavcev čim prej začne takšno šolanje!

^ odst. 4 Posamezniki, ki so se preselili kot pomoč, prihajajo iz Češke, Francije, Guadeloupa, Kanade, Luksemburga, Nemčije, Nove Kaledonije, Švedske, Švice, Velike Britanije in Združenih držav.

^ odst. 8 Nadomestila jo je Šola za oznanjevalce Kraljestva. Polnočasni služabniki, ki služijo v tujini in izpolnjujejo pogoje, lahko izpolnijo prošnjo, da bi obiskali šolo v domači državi ali v državi, kjer šola poteka v njihovem maternem jeziku ali v jeziku, ki ga tekoče govorijo.