»SMRTI ne bo več in celo mrtvi bodo obujeni v življenje.« Moja žena Majrambjubju je te besede slučajno slišala med vožnjo z avtobusom. Vzbudile so ji radovednost in želela je izvedeti več. Ko se je avtobus ustavil in so potniki izstopili, je pohitela za žensko, katero je slišala govoriti. Ime ji je bilo Apun Mambetsadikova in bila je Jehovova priča. Pogovarjanje s Pričami je bilo v tistih dneh nevarno, toda kar sva se kasneje naučila od Apun, je spremenilo najino življenje.

DELO OD ZORE DO MRAKA

Rodil sem se leta 1937 v kolhozu oziroma na skupnem kmetijskem posestvu blizu Tokmaka v Kirgizistanu. Moja družina pripada Kirgizom in govorimo kirgiščino. Starša sta bila delavca na kmetiji in v kolhozu sta delala od zore do mraka. Kmete so redno oskrbovali s hrano, toda v denarju so jim plačali le enkrat na leto. Mami ni bilo enostavno skrbeti zame in za mojo mlajšo sestro. Samo po petih letih šole sem tudi sam pričel po cele dneve delati v kolhozu.

Gorska veriga Teskey Ala-Too

Na področju, kjer sem živel, je bila revščina precej razširjena in za to, da smo se prebili skozi mesec, smo morali zelo garati. Kot mladenič sem kaj malo razmišljal o smislu življenja ali prihodnosti. Nikoli si nisem mislil, da bodo čudovite resnice o Bogu Jehovu in njegovem namenu spremenile moje življenje. To, kako je sporočilo o Kraljestvu doseglo Kirgizistan in se tu razširilo, je vznemirljiva zgodba. Vse se je pričelo na mojem domačem območju na severu Kirgizistana.

NEKDANJI PREGNANCI PRINESEJO RESNICO V KIRGIZISTAN

Resnica o Bogu Jehovu je v Kirgizistanu pognala korenine v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Za kaj takega je morala premagati močno ideologijo. Zakaj? Današnji Kirgizistan je bil takrat del Sovjetske zveze. Po vsej Sovjetski zvezi so Jehovove priče ostale nevtralne v političnih zadevah. (Jan. 18:36) Zato so jih preganjali kot sovražnike komunistične države. Toda nobena ideologija ne more preprečiti Božji  Besedi, da doseže srce iskrenih ljudi. Zares, nekaj najdragocenejšega, kar sem se naučil v svojem dolgem življenju, je to, da je pri Jehovu »mogoče vse«. (Mar. 10:27)

Emil Jancen

Jehovove priče so se zaradi preganjanja razširile po Kirgizistanu. Kako to? K Sovjetski zvezi je spadala tudi Sibirija, kamor so bili pregnani sovražniki države. Ko so bili ti pregnanci izpuščeni, so številni prišli v Kirgizistan in nekateri izmed njih so s seboj prinesli resnico. Med njimi je bil tudi Emil Jancen, ki se je rodil v Kirgizistanu leta 1919. Emila so poslali v taborišče za prisilno delo in tam je srečal Priče. Sprejel je resnico in se leta 1956 vrnil domov. Naselil se je blizu mesta Sokuluk na mojem domačem območju. V tem mestu je bila leta 1958 ustanovljena prva občina v Kirgizistanu.

Viktor Vinter

Približno leto kasneje se je v Sokuluk preselil Viktor Vinter. Ta zvesti brat je bil večkrat preganjan. Zaradi nevtralnosti je dvakrat odslužil triletno zaporno kazen, nato je v zaporu preživel nadaljnjih deset let in še pet let v pregnanstvu. Vseeno pa preganjanje ni ustavilo širjenja pravega čaščenja.

RESNICA SE PRIBLIŽA MOJEMU DOMU

Eduard Varter

Do leta 1963 je bilo v Kirgizistanu okoli 160 Prič in številne izmed njih so bile iz Nemčije, Ukrajine in Rusije. Med njimi je bil pregnanec Eduard Varter, ki se je leta 1924 krstil v Nemčiji. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja so ga nacisti poslali v koncentracijsko taborišče, nekaj let kasneje pa so ga komunisti v Sovjetski zvezi poslali v pregnanstvo. Leta 1961 se je ta zvesti brat preselil v mesto Kant, ki je zelo blizu mojega domačega kraja.

Elizaveta Fot; Aksamaj Sultanalijeva

V mestu Kant je živela še ena zvesta Jehovova služabnica, Elizaveta Fot. Preživljala se je kot šivilja. Ker je svoje delo opravljala zelo spretno, so oblačila pri njej naročale tudi pomembne osebe, kot so zdravniki in učitelji. Ena izmed njenih strank je bila Aksamaj Sultanalijeva, ki je bila poročena z uradnikom na državnem tožilstvu. Aksamaj je prihajala k Elizaveti po oblačila, vendar jo je tudi veliko spraševala o smislu življenja in stanju mrtvih. Elizaveta ji je na vprašanja odgovarjala neposredno iz Svetega pisma. Aksamaj je kasneje postala goreča oznanjevalka dobre novice.

Nikolaj Čimpoješ

Nekje v tem času je bil za okrajnega nadzornika postavljen Nikolaj Čimpoješ iz Moldavije in v okrajni službi je bil skoraj 30 let. Ni samo obiskoval občin, ampak je poleg tega še organiziral razmnoževanje in razdeljevanje naše literature. Vse to so opazile tudi oblasti. Nikolaju je zato Eduard Varter dal nekaj spodbudnih nasvetov: »Ko te oblasti zaslišujejo, jim odkrito povej, da literaturo dobivamo iz svetovnega središča v Brooklynu. Agenta KGB-ja glej naravnost v oči. Ničesar se ti ni treba bati.« (Mat. 10:19)

Kmalu po tem pogovoru se je Nikolaj moral zglasiti na sedežu KGB-ja v mestu Kant. Takole je povedal, kaj se je tam zgodilo: »Agent me je vprašal, od kod dobivamo literaturo. Rekel sem mu, da iz Brooklyna. Agent ni vedel, kaj naj reče na to. Izpustil me je in nikoli več me niso poklicali.« Takšne neustrašne Priče so še naprej oprezno širile  dobro novico po mojem domačem območju na severu Kirgizistana. Ko je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja dragocena resnica o Jehovu končno dosegla mojo družino, je zanjo prva slišala moja žena Majrambjubju.

MOJA ŽENA HITRO PREPOZNA RESNICO

Majrambjubju prihaja s kirgiškega območja Naryn. Nekega avgustovskega dne leta 1974 je obiskala mojo sestro na domu in tam sva se prvič srečala. Majrambjubju mi je bila takoj všeč. Poročila sva se še istega dne.

Apun Mambetsadikova

Majrambjubju je januarja 1981 med vožnjo z avtobusom proti domači tržnici slučajno slišala pogovor, omenjen v uvodu. Želela je izvedeti več, zato je žensko vprašala, kako ji je ime in kje stanuje. Ženska je povedala, da ji je ime Apun, vseeno pa je bila oprezna, saj je bilo delovanje Jehovovih prič v osemdesetih letih prejšnjega stoletja še vedno prepovedano. Ni ji dala svojega naslova, ampak si je zapisala najin naslov. Moja žena je domov prišla vsa navdušena.

»Slišala sem čudovite reči,« je rekla Majrambjubju. »Neka ženska mi je povedala, da ljudje kmalu ne bodo več umirali. Celo zveri bodo krotke.« Meni je to zvenelo kot pravljica. »Počakajva, da naju obišče in razloži podrobnosti,« sem odvrnil.

Apun naju je obiskala tri mesece kasneje. Nato so naju še večkrat obiskale druge sestre, in tako sva spoznala nekaj prvih Prič kirgiškega porekla. Te sestre so naju seznanile s čudovitimi resnicami o Jehovu in njegovem namenu s človeštvom. O Svetem pismu so naju učile s knjigo Od izgubljenega do zopet pridobljenega raja. * V Tokmaku je bil samo en izvod te knjige, zato sva jo z ženo ročno prepisala.

Ena prvih stvari, ki sva jih spoznala, je bila prerokba iz 1. Mojzesove 3:15. Ta prerokba se bo izpolnila po Jezusu kot Božjem mesijanskem kralju. To je pomembno sporočilo, ki ga morajo vsi slišati! Tako sva imela še več razlogov za to, da tudi midva začneva oznanjevati. (Mat. 24:14) Svetopisemska resnica je kmalu pričela spreminjati najino življenje.

SHODI IN KRST POD PREPOVEDJO

Neki brat v Tokmaku naju je povabil na poroko. Z ženo sva kmalu opazila, da se Priče vedejo  drugače. Na svatbi ni bilo alkohola in vse je potekalo urejeno. To se je precej razlikovalo od drugih porok, ki sva jih obiskala, kjer so se svatje pogosto napili, se grdo obnašali in so prostaško govorili.

Obiskala sva tudi nekaj krščanskih shodov v Tokmaku. Kadar je bilo vreme ugodno, so shodi potekali v gozdu. Bratje in sestre so vedeli, da jih policija budno nadzoruje, zato so vedno postavili koga na stražo. Pozimi pa so shodi potekali v hiši. Nekajkrat je tja prišla policija in zahtevala, da jim povemo, kaj delamo. Ko sva se julija 1982 z Majrambjubju krstila v reki Ču, smo morali biti oprezni. (Mat. 10:16) Prišlo je le nekaj sovernikov in zbrali smo se v gozdu. Zapeli smo kraljestveno pesem in prisluhnili govoru za krst.

IZKORISTIVA PRILOŽNOST, DA VEČ OZNANJUJEVA

Leta 1987 me je neki brat prosil, naj v mestu Balyktsjy obiščem posameznika, ki se zanima za resnico. Da sva od najinega doma prišla tja, sva morala med drugim štiri ure potovati z vlakom. Po nekajkratnih potovanjih v Balyktsjy, da bi tam oznanjevala, sva ugotovila, da se v tem mestu veliko ljudi zanima za resnico. To je bila očitno priložnost, da še več oznanjujeva.

Z Majrambjubju sva pogosto potovala v Balyktsjy. Tam sva ostajala večino vikendov, oznanjevala in organizirala krščanske shode. Povpraševanje po naših publikacijah se je drastično povečalo. Publikacije sva iz Tokmaka prevažala v mišoku, vreči za prenašanje krompirja. Dve polni vreči sta komaj zadovoljili povpraševanje po literaturi. Pričevala sva lahko tudi sopotnikom na vlaku do mesta Balyktsjy in nazaj.

Leta 1995 je bila v Balyktsjyju ustanovljena občina – osem let po najinem prvem obisku tega mesta. Za vsa ta leta potovanja med Tokmakom in Balyktsjyjem sva porabila veliko denarja, čeprav sva imela omejena sredstva. Kako nama je uspelo shajati? Neki brat nama je redno dajal denar in nama s tem pomagal kriti stroške. Jehova je videl, da želiva več oznanjevati, zato nama je odprl »nebesne zapornice«. (Mal. 3:10) Pri Jehovu je res mogoče vse!

ZAPOSLENA S SKRBJO ZA DRUŽINO IN OZNANJEVANJEM

Leta 1992 sem bil postavljen za starešina. Bil sem prvi kirgiški starešina v državi. V najini domači občini v Tokmaku so se pojavile nove možnosti za oznanjevanje. Vodila sva številne svetopisemske tečaje z mladimi kirgiškimi študenti na izobraževalnih ustanovah. Eden izmed teh mladih, s katerimi sva preučevala, sedaj služi v podružničnem odboru, druga dva pa sta posebna pionirja. Poleg tega sva se trudila pomagati navzočim na naših shodih. V zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja smo imeli publikacije in shode v ruščini. Toda vse večjemu številu posameznikov v občini je bila materni jezik kirgiščina. Zato sem jim prevajal, in tako so lažje razumeli resnico.

Z ženo in osmimi od najinih otrok leta 1989

Z Majrambjubju sva bila prav tako zaposlena z vzgojo najine rastoče družine. Otroke sva jemala  s seboj na oznanjevanje in občinske shode. Najina hči Gulsajara, takrat stara komaj 12 let, je uživala, ko se je z mimoidočimi na ulici pogovarjala o Svetem pismu. Otroci so se tudi radi na pamet učili svetopisemske stavke. Tako so bili najini otroci in kasneje vnuki zelo zaposleni s teokratičnimi dejavnostmi. Od 9 otrok in 11 vnukov, ki še živijo, jih 16 služi Jehovu ali obiskuje shode s svojimi starši.

IZJEMNE SPREMEMBE

Dragi bratje in sestre, ki so v petdesetih letih prejšnjega stoletja na našem področju pričeli širiti sporočilo o Kraljestvu, bi bili zelo osupli, če bi videli spremembe, katerim sva bila in sva še vedno priča. Na primer, od devetdesetih let prejšnjega stoletja bolj svobodno oznanjujemo dobro novico in se lahko zbiramo v večjem številu.

Z ženo na oznanjevanju

Leta 1991 sva z ženo prvič obiskala zborovanje, in sicer v mestu Alma-Ata, danes Almaty, v Kazahstanu. Leta 1993 pa so bratje prvič organizirali zborovanje v Kirgizistanu. Potekalo je na stadionu Spartak v Biškeku. Oznanjevalci so pred tem cel teden čistili stadion. Na direktorja je to naredilo tolikšen vtis, da nam ga je dovolil zastonj uporabljati.

Leta 1994 smo dosegli še en mejnik, ko je bila prvič natisnjena publikacija naše organizacije v kirgiščini. Danes prevajalski tim v podružničnem uradu v Biškeku redno prevaja literaturo v kirgiščino. Leta 1998 je bilo delo Prič v Kirgizistanu pravno priznano. V organizaciji je velik porast, in sedaj nas je več kot 5000 oznanjevalcev. Imamo 83 občin in 25 skupin v angleščini, kirgiščini, kitajščini, ruskem znakovnem jeziku, ruščini, turščini, ujgurščini in uzbeščini. Vsi ti dragi bratje in sestre različnega porekla enotno služijo Jehovu. In on je ta, ki je vse te izjemne spremembe omogočil.

Jehova je spremenil tudi moje življenje. Odraščal sem v skromni kmečki družini in samo pet let obiskoval šolo. Vseeno pa me Jehova uporablja, da služim kot starešina in učim dragocene svetopisemske resnice ljudi, ki so bolj izobraženi kot jaz. Zares, Jehova lahko povzroči najbolj neobičajne stvari. Moje lastne izkušnje me spodbujajo, da še naprej zvestovdano pričam za Jehova, pri katerem »je mogoče vse«. (Mat. 19:26)

^ odst. 21 Knjigo so izdale Jehovove priče, vendar sedaj ni več v tisku.