Preskoči na vsebino

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Jehovove priče

slovenščina

Stražni stolp – preučevalna izdaja  |  Februar 2017

 ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Božjo nezasluženo dobrotljivost sva občutila na mnogo načinov

Božjo nezasluženo dobrotljivost sva občutila na mnogo načinov

MOJ oče Arthur, ki je bil v mladosti zelo bogaboječ, je želel postati metodistični pastor. Vendar si je premislil, ko je začel brati publikacije Preučevalcev Biblije in se pričel družiti z njimi. Krstil se je leta 1914, ko je imel 17 let. Ravno takrat je divjala prva svetovna vojna in vpoklicali so ga v vojsko. Ker ni hotel nositi orožja, so ga obsodili na desetmesečno kazen v kaznilnici v Kingstonu v kanadski provinci Ontario. Ko je bil izpuščen, je stopil v vrste polnočasnih služabnikov kot kolporter (pionir).

Leta 1926 se je Arthur Guest poročil s Hazel Wilkinson. Njena mama je spoznala resnico leta 1908. Rodil sem se 24. aprila 1931 kot drugi od njunih štirih otrok. Življenje naše družine se je vrtelo okoli čaščenja Jehova in zaradi očetovega globokega spoštovanja do Svetega pisma smo si otroci privzgojili cenjenje do Božje Besede, ki nas je spremljalo vse življenje. Kot družina smo redno sodelovali v oznanjevanju po hišah. (Apd. 20:20)

OSTANEM NEVTRALEN IN PIONIRAM KOT MOJ OČE

Leta 1939 je izbruhnila druga svetovna vojna in leto zatem so prepovedali dejavnost Jehovovih prič v Kanadi. V javnih šolah so imeli domoljubne proslave, na katerih so med drugim pozdravljali zastavo in peli državno himno. Kadar so v razredu potekale takšne domoljubne dejavnosti, sem smel s svojo najstarejšo sestro Dorothy zapustiti razred. Nekega dne me je na moje presenečenje učiteljica skušala zasmehovati, tako da mi je rekla, da sem strahopetec. Po pouku so me nekateri sošolci napadli in zbili na tla. Toda ta napad je pravzaprav okrepil mojo odločenost, da upoštevam  besede »Pokorni moramo biti Bogu, ne pa ljudem«. (Apd. 5:29)

Julija 1942, ko sem bil star enajst let, sem se krstil v vodnem zbiralniku na neki kmetiji. Užival sem, ko sem med vsakoletnimi šolskimi počitnicami služil kot ferialni pionir (zdaj temu rečemo pomožni pionir). Enkrat sem skupaj s tremi brati šel na oznanjevanje na nedodeljeno področje na severu Ontaria, kjer živijo predvsem drvarji.

Prvega maja 1949 sem začel redno pionirati. Ker so takrat v kanadski podružnici potekala gradbena dela, so me povabili, da pridem pomagat. Tako sem 1. decembra postal član tamkajšnje betelske družine. Dodeljen sem bil v tiskarno in tam sem se naučil upravljati tiskarski stroj. Kar nekaj tednov sem delal v nočni izmeni, ker smo tiskali posebno zloženko. Ta je govorila o preganjanju, ki ga je Jehovovo ljudstvo takrat doživljalo v Kanadi.

Kasneje, ko sem delal v službenem oddelku, sem intervjuval pionirje, ki so obiskali podružnico in so nameravali služiti v Quebecu, kjer je bilo preganjanje najhujše. Ena od njih je bila Mary Zazula iz Edmontona v Alberti. Ker s starejšim bratom nista hotela nehati preučevati Svetega pisma, sta ju njuna starša, ki sta bila goreča pravoslavca, odgnala od doma. Junija 1951 sta se krstila in šest mesecev kasneje začela pionirati. Med intervjujem sem bil prevzet nad tem, kako duhovna je Mary. Sam pri sebi sem rekel: »Če na tem dekletu ne bom našel nič slabega, se bom poročil z njo.« Poročila sva se devet mesecev kasneje, 30. januarja 1954. Teden zatem sva bila povabljena na šolanje za opravljanje okrajne službe. Po šolanju pa sva dve leti služila v okraju na severu Ontaria.

Vsesvetovno delo je čedalje bolj rastlo, zato se je pojavila potreba po misijonarjih. Ker sva bila navajena na kanadske ledeno mrzle zime in nadležne komarje poleti, sva menila, da bi lahko preživela tudi neugodne razmere na kateri koli dodelitvi. Diplomirala sva julija 1956 v 27. razredu šole Gilead in novembra sva že bila na najini dodelitvi – v Braziliji.

MISIJONARSKA SLUŽBA V BRAZILIJI

Ko sva prispela v podružnico v Braziliji, sva se začela navajati na portugalščino. Potem ko sva osvojila nekaj osnovnih pozdravov in se na pamet naučila enominutno predstavitev revije, so naju bratje in sestre povabili na oznanjevanje. Predlagali so nama, naj takrat, ko stanovalec pokaže zanimanje, prebereva svetopisemski stavek, ki govori o življenju pod Božjim kraljestvom. Ko sva bila prvič na oznanjevanju, je neka gospa pozorno poslušala, zato sem ji prebral Razodetje  21:3, 4. Nato pa sem omedlel! Moje telo ni bilo navajeno na vroče in vlažno podnebje, kar mi je bil nenehen izziv.

Najina misijonarska dodelitev je bila mesto Campos, kjer je zdaj 15 občin. Ko sva prispela tja, je bila v mestu le ena skupina in en misijonarski dom, kjer so živele štiri sestre: Esther Tracy, Ramona Bauer, Luiza Schwarz in Lorraine Brookes (zdaj Wallen). Moja dodelitev v domu je bila, da sem pral perilo in skrbel za drva za kuhanje. Nekega ponedeljka zvečer, po preučevanju Stražnega stolpa, smo imeli v domu nepričakovanega gosta. Moja žena se je ulegla na zofo, da bi se odpočila, medtem pa sva se pogovarjala o tem, kaj sva ta dan doživela. Ko je dvignila glavo z blazine, da bi vstala, je izpod blazine prilezla kača. To je povzročilo precejšen direndaj, vse dokler kače nisem ubil!

Za tem, ko sva se eno leto učila portugalsko, sem bil postavljen za okrajnega nadzornika. Imela sva enostavno življenje na podeželju, brez elektrike, spala sva na rogoznici ter potovala s konji in kočijo. Med neko oznanjevalsko akcijo na nedodeljenem področju sva do nekega mesta, ki je ležalo na goratem področju, potovala z vlakom in najela sobo v nekem penzionu. Podružnični urad nama je poslal 800 revij, da bi jih ponujala na oznanjevanju. Velikokrat sva morala na pošto, kjer sva prevzela pakete z revijami in jih odnesla do najine nastanitve.

Leta 1962 je po celotni Braziliji potekala Kraljestvena strežbena šola, ki je bila namenjena bratom in tistim sestram, ki so služile kot misijonarke. Dodelili so me, da sem šest mesecev potoval od enega razreda do drugega, toda brez Mary. Poučeval sem razrede v mestih Manaus, Belém, Fortaleza, Recife in Salvador. Organiziral sem območno zborovanje v znani operni hiši v Manausu. Zaradi močnega deževja nismo imeli dovolj pitne vode in nismo mogli postaviti menze. (V tistem času se je na zborovanjih stregla hrana.) Stopil sem v stik z vojsko in neki prijazen častnik je z veseljem priskrbel pitno vodo za celotno zborovanje in poslal vojake, ki so postavili dva velika šotora za našo kuhinjo in menzo.

Ko sem bil odsoten, je Mary pričevala priseljencem s Portugalske, ki jih je zanimal samo njihov posel in to, kako zaslužiti denar. Z nobenim Portugalcem ni mogla začeti pogovora, zato je nekaterim betelčanom rekla: »Portugalska je zadnji kraj na zemlji, kjer bi rada živela.« Toda na najino veliko presenečenje sva nedolgo zatem dobila pismo, v katerem so naju povabili, da bi služila na Portugalskem! Takrat je bilo naše delo tam prepovedano, toda kljub Maryjinemu začetnemu šoku sva sprejela dodelitev.

 NAJINA DODELITEV NA PORTUGALSKEM

V Lizbono na Portugalskem sva prispela avgusta 1964. Naši bratje in sestre so bili tarča številnih preganjanj s strani portugalske tajne policije. Zaradi tega je bilo najbolje, da sva se ogibala stika z lokalnimi Pričami in tako nisva bila deležna njihovega sprejema. Medtem ko sva čakala na potrdilo o prijavi prebivanja, sva stanovala v nekem penzionu. Ko sva dobila vizum, sva najela stanovanje. Januarja 1965 sva končno stopila v stik s portugalskim podružničnim uradom. Kako vesela sva bila, ko sva po petih mesecih prvič obiskala shod!

Spoznala sva, da je policija izvajala dnevne racije na domovih naših bratov in sester. Ker bratje niso smeli uporabljati kraljestvenih dvoran, so imeli shode na svojih domovih. Na stotine Prič je končalo na policijskih postajah, kjer so se morale identificirati in so bile zaslišane. Z brati so še posebej grdo ravnali, saj so od njih želeli izvedeti imena tistih, ki so vodili shode. Zato je bratom prišlo v navado, da so drug drugega klicali le po osebnem imenu, na primer José ali Paulo, ne pa po priimku. In v tem sva jih posnemala.

To, da sva našim bratom in sestram priskrbela duhovno hrano, je bila najina največja skrb. Mary je bila zadolžena za tipkanje preučevalnih člankov Stražnega stolpa in druge literature na matrice, s katerimi so se izdelovali šapirografirani izvodi.

ZAGOVARJANJE DOBRE NOVICE NA SODIŠČU

Junija 1966 se je v Lizboni odvijal pomemben sodni primer. Vseh 49 članov občine Feijó je moralo na sodišče, ker so imeli nezakonit shod na zasebnem domu. Pripravil sem jih na sojenje in na navzkrižno zasliševanje, tako da sem se pretvarjal, da sem tožilec. Vedeli smo, da bomo izgubili ta primer, toda zavedali smo se, da bomo s tem odlično pričevali. Naš odvetnik je sklenil svoj zagovor tako, da je pogumno citiral Gamaliela iz prvega stoletja. (Apd. 5:33–39) Novice o primeru so prišle na ušesa novinarjem. Vseh 49 bratov in sester je bilo obsojenih na zaporne kazni od 45 dni do pet mesecev in pol. Z veseljem lahko povem, da je naš pogumni odvetnik, preden je umrl, sprejel svetopisemski tečaj in pričel obiskovati shode.

Decembra 1966 sem bil postavljen za nadzornika podružnice in veliko časa sem posvetil pravnim zadevam. Naredili smo vse, kar je bilo v pravnem pogledu možno, da bi lahko Jehovove priče na Portugalskem svobodno častile Boga. (Fil. 1:7) Končno nas je država 18. decembra 1974 pravno priznala. Zato sta brata Nathan Knorr in Frederick Franz s svetovnega središča obiskala  Portugalsko, da bi se skupaj z nami veselila na zgodovinskih srečanjih v Portu in Lizboni, kjer je bilo skupaj navzočih 46.870 ljudi.

Jehova je odprl vrata za oznanjevanje na nekaterih otokih, kjer govorijo portugalsko, med drugim na Azorih, Madeiri, Sao Tomeju in Principu ter Zelenortskih otokih. Ker je število Prič na teh otokih rastlo, smo potrebovali večji podružnični urad. Dokončan je bil leta 1988 in istega leta, 23. aprila, je brat Milton Henschel predsedoval posvetitvi novih prostorov. Temu dogodku je prisostvovalo 45.522 navdušenih posameznikov. Na tem zgodovinskem dogodku je bilo navzočih tudi 20 bratov in sester, ki so nekoč kot misijonarji služili na Portugalskem. To je bilo res ganljivo.

KORISTIJO NAMA ZVESTI ZGLEDI

V vseh teh letih je druženje z zvestimi brati zelo obogatilo najino življenje. Veliko dragocenega sem se naučil, ko sem bratu Theodoru Jaraczu pomagal na nekem conskem obisku. Podružnica, ki sva jo z bratom obiskala, je imela resne težave in člani podružničnega odbora so naredili vse, kar se je razumno dalo. Da bi jih pomiril, je brat Jaracz rekel: »Zdaj pa pustimo še svetemu duhu, da opravi svoje delo.« Ko sva pred nekaj desetletji obiskala Betel v Brooklynu, smo jaz, Mary in še nekateri drugi preživeli večer z bratom Franzem. Ko smo ob koncu druženja prosili brata Franza, naj pove kaj o mnogo letih svojega služenja Jehovu, je rekel: »Tole vam svetujem: Ostanite povezani z vidnim delom Jehovove organizacije tako v dobrih kot tudi v slabih časih. To je edina organizacija, ki opravlja delo, ki ga je Jezus zapovedal svojim učencem – oznanjevanje dobre novice o Božjem kraljestvu!«

Z ženo sva v tem delu zelo uživala. Spomine, ko sva sodelovala pri conskem delu, ceniva kot zaklad. Na teh obiskih sva imela priložnost tako mlajšim kot starejšim izraziti hvaležnost za zvesto služenje ter jih spodbuditi, naj še naprej cenijo posebno prednost, da služijo Jehovu.

Leta hitro bežijo in zdaj sva oba že v 80. letih. Mary se bojuje s številnimi zdravstvenimi problemi. (2. Kor. 12:9) Različne preizkušnje so prečistile najino vero in okrepile odločenost, da ostaneva značajna. Ko premišljujeva o svoji življenjski poti, sva povsem prepričana, da sva Jehovovo nezasluženo dobrotljivost občutila na mnogo, mnogo načinov. *

^ odst. 29 Douglas Guest je med pripravljanjem tega članka za objavo umrl 25. oktobra 2015. Do konca je ostal zvest Jehovu.