Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) FEBRUAR 2016

 ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Jehova mi je pomagal, da sem mu lahko uspešno služil

Jehova mi je pomagal, da sem mu lahko uspešno služil

Častniku sem povedal, da sem že bil v zaporu, ker se nisem hotel bojevati. Vprašal sem ga: »Ali bom moral še enkrat za rešetke?« Do tega pogovora je prišlo, ko so me drugič vpoklicali v ameriško vojsko.

RODIL sem se leta 1926 v vasi Crooksville v Ohiu. Oče in mama nista bila verna, vendar sta nam, osmim otrokom, rekla, naj hodimo v cerkev. Jaz sem hodil v Metodistično cerkev. Ko mi je bilo 14 let, me je duhovnik nagradil, ker v celem letu nisem niti eno nedeljo manjkal v cerkvi.

Margaret Walker (druga sestra z leve) mi je pomagala spoznati resnico.

Nekako v tem času je začela soseda Margaret Walker, ki je bila Jehovova priča, obiskovati mojo mamo in se z njo pogovarjati o Svetem pismu. Nekega dne sem se odločil, da bom prisedel. Mama je menila, da jo bom motil pri preučevanju, zato mi je rekla, naj grem ven. Vendar sem vztrajal pri tem, da poslušam njune razprave. Margaret me je po nekaj obiskih vprašala: »Ali veš, kako je Bogu ime?« Odgovoril sem: »To ve vsak – ime mu je Bog.« Nato mi je rekla: »Vzemi Sveto pismo in poišči Psalm 83:18.« Ko sem to storil, sem ugotovil, da je Bogu ime Jehova. Stekel sem k prijateljem in jim rekel: »Ko boste nocoj prišli domov, poiščite v Svetem pismu Psalm 83:18 in poglejte, kako je Bogu ime.«  Lahko bi rekli, da sem kar takoj začel oznanjevati.

Preučeval sem Sveto pismo in se krstil leta 1941. Kmalu zatem so mi zaupali vodenje občinskega preučevanja knjige. Mamo ter svoje brate in sestre sem spodbujal, naj pridejo na preučevanje knjige, in vsi so se odzvali. Očeta pa to ni zanimalo.

NASPROTOVANJE DOMA

V občini sem dobil še več odgovornosti in si uredil teokratično knjižnico. Nekega dne je oče pokazal na moje knjige in dejal: »Vidiš vse to? Hočem, da gre to iz hiše, in ti greš lahko zraven.« Izselil sem se in si našel sobo v bližnjem kraju Zanesville v Ohiu, še vedno pa sem se vračal domov, da bi spodbujal domače.

Oče je mami skušal preprečiti, da bi obiskovala shode. Včasih je pohitel za njo, ko se je odpravila na shod, in jo privedel nazaj v hišo. Toda ona je stekla skozi druga vrata in šla na shod. Mami sem rekel: »Ne skrbi. Enkrat se bo že naveličal.« In sčasoma je res odnehal, tako da je mama lahko brez težav obiskovala shode.

Leta 1943 se je v naši občini pričela Teokratična strežbena šola, v kateri sem začel imeti govore. Nasveti, ki sem jih dobil po vsaki nalogi v šoli, so mi pomagali, da sem se izboljševal v govorništvu.

MED VOJNO OSTANEM NEVTRALEN

V tistem času so bili narodi sredi druge svetovne vojne. Leta 1944 sem dobil poziv za vojsko. Javil sem se v vojašnici Fort Hayes v Columbusu v Ohiu, opravil zdravniški pregled in izpolnil obrazce. Častnikom sem povedal, da nočem biti vojak. Dovolili so mi, da se vrnem domov. Čez nekaj dni je na moja vrata potrkal častnik in mi rekel: »Corwin Robison, imam nalog za vašo aretacijo.«

Dva tedna kasneje je sodnik na sodišču rekel: »Če bi bilo odvisno od mene, bi vas obsodil na dosmrtno ječo. Ali želite kaj povedati?« Odvrnil sem: »Vaša milost, dobiti bi moral status verskega delavca. Vsaka vrata so moja prižnica in dobro novico o Kraljestvu oznanjujem mnogim ljudem.« Sodnik je poroti dejal: »Tukaj niste zato, da bi odločali, ali je ta mladenič verski delavec ali ne. Tu ste zato, da odločate o tem, ali se je javil, da bo šel v vojsko ali da ne bo.« V manj kot pol ure se je porota vrnila in povedala razsodbo – kriv. Sodnik me je obsodil na pet let zapora v zvezni kaznilnici v Ashlandu v Kentuckyju.

JEHOVA ME ŠČITI V ZAPORU

Prva dva tedna sem bil v zaporu v Columbusu v Ohiu in prvi dan ostal v svoji celici. Jehova sem v molitvi prosil: »Ne morem preživeti pet let v celici. Ne vem, kaj naj storim.«

Naslednji dan so mi pazniki dovolili, da sem šel iz celice. Stopil sem k visokemu, plečatemu zaporniku in skupaj sva gledala skozi okno. Vprašal me je: »Zakaj si pa ti tukaj, mali?« Odvrnil sem mu: »Sem Jehovova  priča.« Nato je rekel: »A res? Kako to, da si potem tu?« Odgovoril sem: »Jehovove priče ne gremo v vojno in ne ubijamo ljudi.« Nato je dejal: »Vtaknili so te v zapor, ker nočeš ubijati, druge pa dajo v zapor, ker koga ubijejo. Ali je to logično?« »Ni,« sem odvrnil.

Nato je rekel: »Petnajst let sem bil v nekem drugem zaporu in tam sem prebral nekaj vaše literature.« Ko sem to slišal, sem molil: »Jehova, pomagaj mi tega človeka pridobiti na svojo stran.« V tistem trenutku je Paul, kakor mu je bilo ime, dejal: »Če se te kdo od teh fantov dotakne, samo zavpij. Bom že jaz poskrbel zanj.« Zato s 50 zaporniki na tem oddelku nisem nikoli imel problemov.

Bil sem med Pričami, ki so bili zaprti zaradi nevtralnosti v Ashlandu v Kentuckyju.

Ko so me uslužbenci zapora premestili v kaznilnico v Ashlandu, so tam že bili nekateri zreli bratje. Meni in drugim so pomagali, da smo ostali duhovno močni. Za nalogo so nam dali tedensko branje Biblije ter pripravljanje vprašanj in odgovorov za shode, ki so jih organizirali. Eden od bratov je bil služabnik za področja. Bili smo v veliki spalnici s posteljami ob stenah. Služabnik za področja mi je rekel: »Robison, ti si odgovoren za ljudi na teh in teh posteljah. To je tvoje področje. Poskrbi, da boš vsakemu oznanjeval, preden bo odšel.« Tako smo oznanjevali organizirano.

KAJ ME JE ČAKALO PO KONCU ZAPORNE KAZNI

Druga svetovna vojna se je končala leta 1945, vendar sem ostal v zaporu še nekaj časa. Bil sem zaskrbljen za svoje domače, saj mi je oče nekoč prej rekel: »Če se znebim tebe, lahko opravim tudi z ostalimi.« Ko sem prišel na prostost, sem bil prijetno presenečen. Kljub očetovemu nasprotovanju je sedem članov moje družine obiskovalo shode, ena sestra pa se je krstila.

Na oznanjevanju z Demetriusom Papageorgeom, maziljenim bratom, ki je začel služiti Jehovu leta 1913.

Ko je leta 1950 izbruhnila korejska vojna, sem se moral zglasiti v vojašnici Fort Hayes, ker sem znova dobil poziv za vojsko. Potem ko sem opravil preizkus sposobnosti, mi je častnik dejal: »Po rezultatih ste v vaši skupini eden najboljših.« Odvrnil sem mu: »To me veseli, ampak v vojsko ne grem.« Citiral sem mu 2. Timoteju 2:3, nato pa mu rekel: »Jaz sem že Kristusov vojak.« Dolgo  časa je bil tiho, nato pa mi je rekel: »Lahko greš.«

Kmalu zatem sem se na zborovanju v Cincinnatiju v Ohiu udeležil sestanka za betelsko službo. Brat Milton Henschel nam je dejal, da lahko organizacija brata, ki želi marljivo delati za Kraljestvo, uporabi v Betelu. Oddal sem prošnjo za betelsko službo in avgusta 1954 sem začel delati v brooklynskem Betelu. Tu sem še danes.

V Betelu mi dela nikoli ni manjkalo. Več let sem skrbel za bojlerje v tiskarni in pisarniškem kompleksu, delal kot mehanik in popravljal ključavnice. Delal sem tudi v zborskih dvoranah v mestu New York.

Pred enim od bojlerjev v pisarniškem kompleksu v brooklynskem Betelu

Vzljubil sem duhovno rutino, značilno za betelsko življenje, h kateri med drugim spada jutranje čaščenje, družinsko preučevanje Stražnega stolpa in oznanjevanje z občino. Če malo pomisliš, je vse to lahko in bi tudi moralo biti del življenja vsake družine Jehovovih prič. Če starši in otroci skupaj pregledajo dnevni stavek, imajo redno družinsko čaščenje ter goreče sodelujejo na občinskih shodih in pri oznanjevanju dobre novice, bo verjetno vsa družina duhovno močna.

V Betelu in občini sem si našel veliko prijateljev. Nekateri od njih so bili maziljenci in so že prejeli svojo nebeško nagrado. Drugi niso bili maziljenci. Toda vsi Jehovovi služabniki, tudi betelčani, smo nepopolni. Če se s kakšnim bratom sporečeva, si vedno prizadevam obnoviti mir med nama. Na misel mi pride Matej 5:23, 24, kjer piše, kako naj rešujemo nesoglasja. Ni se lahko opravičiti, vendar se je le redko zgodilo, da se je težava nadaljevala še po tem, ko sem prijatelju rekel oprosti.

SADOVI MOJE SVETE SLUŽBE

Ker sem že v letih, le stežka hodim od hiše do hiše, vendar se ne dam. Naučil sem se nekaj mandarinščine in na ulici rad ogovorim Kitajce. Včasih dopoldan oddam tudi do 40 revij.

Med oznanjevanjem Kitajcem v Brooklynu

 Celo ponovni obisk sem imel na Kitajskem! Nekega dne se mi je nasmehnilo prijetno dekle, medtem ko je delilo reklame za stojnico s sadjem. Nasmeh sem ji vrnil in ji ponudil reviji Stražni stolp in Prebudite se! v kitajščini. Vzela ju je in mi povedala, da ji je ime Katie. Kadar koli me je potem zagledala, je prišla k meni in sva se pogovarjala. Učil sem jo angleške besede za posamezno sadje in zelenjavo, ona pa jih je ponavljala za mano. Poleg tega sem ji pojasnil svetopisemske vrstice in ji dal knjigo Sveto pismo uči. Toda čez nekaj tednov je ni bilo več.

Nekaj mesecev kasneje sem dal revije drugemu dekletu, ki je delilo reklame. Naslednji teden mi je pomolila svoj mobilni telefon in rekla: »Ti se pogovarjaj s Kitajsko.« Odvrnil sem: »Nikogar ne poznam na Kitajskem.« Vendar je vztrajala, zato sem vzel telefon in rekel: »Zdravo, tu Robison.« Glas na drugi strani je dejal: »Robby, Katie pri telefonu. Vrnila sem se na Kitajsko.« »Na Kitajsko?« sem začudeno vprašal. Odgovorila je: »Tako je. Robby, ali veš, kdo je dekle, ki ti je dalo telefon? Ona je moja sestra. Mene si naučil marsikaj koristnega. Prosim, uči tudi njo.« Rekel sem ji: »Katie, kar najbolj se bom potrudil. Hvala ti, ker si mi sporočila, kje si.« Kmalu zatem sem zadnjič govoril z njeno sestro. Kjer koli sta že ti dekleti, upam, da še naprej spoznavata Jehova.

Sveto službo Jehovu opravljam že 73 let. Srečen sem, da mi je Jehova pomagal ostati nevtralen in zvest, ko sem bil v zaporu. Poleg tega so mi moji bratje in sestre povedali, da jih je to, da sem vztrajal kljub očetovemu nasprotovanju, opogumilo. Navsezadnje se je krstila mama ter šest bratov in sester. Celo oče se je omehčal in je pred smrtjo obiskal nekaj shodov.

Če je Božja volja, bodo člani moje družine in prijatelji, ki so umrli, obujeni v novem svetu. Samo predstavljajte si, kako srečni bomo, ko bomo vekomaj častili Jehova skupaj s tistimi, ki jih imamo radi! *

^ odst. 32 Corwin Robison je med pripravljanjem tega članka za objavo umrl. Do konca je ostal zvest Jehovu.