Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) FEBRUAR 2016

Posnemajmo Jehovove tesne prijatelje

Posnemajmo Jehovove tesne prijatelje

Jehova je zaupen s tistimi, ki se ga bojijo. (PS. 25:14)

PESMI: 106, 118

1.–3. a) Zakaj smo lahko prepričani, da lahko postanemo Božji prijatelji? b) O katerih posameznikih bomo razpravljali v tem članku?

V BIBLIJI piše, da je bil Abraham Božji prijatelj. (Iza. 41:8; Jak. 2:23) Pravzaprav je ta zvesti mož edini človek, za katerega v Božji Besedi tako piše. Ali naj bi zato sklenili, da je bil Abraham edini, ki je kdaj postal Jehovov prijatelj? Ne, saj iz Biblije izvemo, da lahko prijateljstvo z Bogom uživa vsak od nas.

2 V Božji Besedi je kar nekaj pripovedi o zvestih moških in ženskah, ki so se bali Jehova, verovali vanj in postali njegovi tesni prijatelji. (Beri Psalm 25:14.) Apostol Pavel je omenil »velik oblak prič« in vsi ti so zagotovo bili Božji prijatelji. (Heb. 12:1) Med njimi najdemo presenetljivo različne ljudi.

3 Poglejmo si pobliže tri Jehovove tesne prijatelje, ki so opisani v navdihnjenem zapisu: 1. Ruto, zvestovdano mlado vdovo iz Moaba, 2. Ezekija, pravičnega Judovega kralja, in 3. Marijo, ponižno Jezusovo mamo. Kaj se lahko naučimo iz tega, kako je vsak od njih spletel prijateljstvo z Bogom?

 POKAZALA JE ZVESTOVDANO LJUBEZEN

4., 5. Katero težko odločitev je morala sprejeti Ruta in zakaj je bila ta zanjo tako težka? (Glej sliko pri naslovu.)

4 Predstavljaj si tri vdove v oblačilih, ki plapolajo v vetru, medtem ko hodijo po poti čez moabske ravnice. To so Naomi in njeni snahi Ruta in Orfa. Orfa ju zapusti, ker se je odločila vrniti k svojim domačim v Moabu. Naomi je trdno odločena, da bo šla nazaj v svojo domovino Izrael. Z njo je Ruta, ki je pred morda najpomembnejšo odločitvijo v življenju. Lahko se vrne domov k družini v Moabu ali pa ostane s taščo Naomi in potuje v Betlehem. (Ruta 1:1–8, 14)

5 Mlada vdova Ruta bi si zlahka dopovedovala, da ima v Moabu družino – mamo in druge sorodnike, ki bi jo sprejeli in skrbeli zanjo. Moab je bil njena domovina. Njihova kultura je bila njena kultura, njihov jezik je bil njen jezik in njihovo ljudstvo je bilo njeno ljudstvo. Naomi ji ni mogla obljubiti, da bo kaj od tega imela v Betlehemu. Pravzaprav ji je svetovala, naj ostane v Moabu. Bala se je namreč, da svojima snahama ne bo mogla priskrbeti niti moža niti doma. Kaj bo storila Ruta? Ne spreglej razlike med njo in Orfo, za katero piše, da se je »vrnila k svojemu ljudstvu in svojim bogovom«. (Ruta 1:9–15) Ali se je tudi Ruta želela vrniti k lažnim bogovom svojega ljudstva? Ne, ni si želela.

6. a) Katero modro odločitev je sprejela Ruta? b) Zakaj je Boaz glede Rute rekel, da se je zatekla pod Jehovove peruti?

6 Videti je, da je Ruta za Boga Jehova izvedela od svojega pokojnega moža ali pa od Naomi. Jehova ni bil kakor moabski bogovi. Ruta je vedela, da si Jehova zasluži njeno ljubezen in čaščenje. Vendar vedeti to ni bilo dovolj. Morala se je odločiti. Ali bo za svojega Boga izbrala Jehova? Sprejela je modro odločitev. »Tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo,« je rekla tašči Naomi, »in tvoj Bog bo moj Bog.« (Ruta 1:16) Prijetno je razmišljati o tem, kako rada je imela Ruta Naomi, toda še pomembnejša je bila njena ljubezen do Jehova. Kasneje jo je posestnik Boaz pohvalil, ker se je zatekla pod Jehovove peruti. (Beri Ruta 2:12.) To nas mogoče spomni na ptičjega mladička, ki najde zatočišče pod perutmi močnega in zaščitniškega starša. (Ps. 36:7; 91:1–4) Takšen starš je Ruti postal Jehova. Nagradil jo je za njeno vero in nikoli ni imela razloga, da bi obžalovala svojo odločitev.

7. Kaj lahko pomaga tistim, ki odlašajo s tem, da bi svoje življenje posvetili Jehovu?

7 Mnogi izvedo za Jehova, vendar se obotavljajo, da bi pri njem poiskali zatočišče. Zadržke imajo do tega, da bi se mu posvetili in se krstili. Če tudi ti odlašaš s tem, da bi se posvetil Jehovu, se vprašaj, zakaj. Vsak človek služi takšnemu ali drugačnemu bogu. (Joz. 24:15) Zakaj ne bi poiskal zatočišča pri edinem Bogu, ki je vreden, da mu služimo? S tem da se posvetiš Jehovu, lepo pokažeš vero vanj. On ti bo pomagal živeti v skladu s posvetitvijo in se spoprijeti z vsako težavo, ki se utegne pojaviti. Tako je pomagal že Ruti.

»OKLEPAL SE JE JEHOVA« KLJUB SVOJI PRETEKLOSTI

8. Opiši Ezekijevo otroštvo.

8 V nasprotju z Ruto pa je mladi Ezekija že od rojstva pripadal narodu, ki je bil posvečen Jehovu. Vendar niso vsi Izraelci živeli skladno s tem. Eden takšnih je bil Ezekijev oče, kralj Ahaz. Ta hudobni človek je zapeljal Jude v malikovalstvo  in celo oskrunil Jehovov tempelj v Jeruzalemu. Težko si predstavljamo, kakšno je bilo Ezekijevo otroštvo, saj je nekaj njegovih bratov umrlo strašne smrti. Njihov lastni oče jih je v ognju daroval krivemu bogu! (2. kra. 16:2–4, 10–17; 2. krn. 28:1–3)

9., 10. a) Zakaj bi Ezekija zlahka postal zagrenjen? b) Zakaj se ne bi smeli jeziti na Boga? c) Zakaj ne bi smeli misliti, da naša preteklost določa, kakšni ljudje bomo?

9 Verjetno ne bi bilo nič čudnega, če bi Ezekija odrastel v zagrenjenega in jeznega človeka, ki bi se obrnil proti Bogu. Nekateri, ki so sicer doživeli mnogo manj hudega, menijo, da imajo upravičene razloge, da se jezijo na Jehova ali na njegovo organizacijo. (Preg. 19:3) Drugi so prepričani, da so zaradi slabih družinskih razmer, v katerih so odraščali, obsojeni na slabo življenje oziroma na to, da ponavljajo napake svojih staršev. (Ezek. 18:2, 3) Ali je takšno razmišljanje pravilno?

10 Ezekijevo življenje prepričljivo dokazuje, da takšno razmišljanje nikakor ni pravilno. Nikdar nimamo upravičenega razloga, da bi se jezili na Jehova, saj ni on kriv za slabe stvari, ki se ljudem dogajajo v tem hudobnem svetu. (Job 34:10) Res je, da lahko starši močno vplivajo na otroke, bodisi dobro ali slabo. (Preg. 22:6; Kol. 3:21) Vendar to ne pomeni, da prihodnost posameznika določajo družinske razmere, v katerih je odraščal. Ravno nasprotno, Jehova je vsem nam dal dragoceno darilo – sposobnost, da se odločamo, kaj bomo delali in kakšni bomo. (5. Mojz. 30:19) Kako je to darilo uporabil Ezekija?

Mnogi mladi sprejmejo resnico ne glede na družinske razmere. (Glej odstavka 9, 10.)

11. Zaradi česa je bil Ezekija eden najboljših Judovih kraljev?

11 Čeprav je bil Ezekija sin enega najslabših Judovih kraljev, je odrastel v enega najboljših kraljev. (Beri 2. kraljev 18:5, 6.) Vpliv njegovega očeta je bil porazen, vendar si je lahko izbral druge ljudi, ki bi vplivali nanj. V tistem času so na primer delovali preroki Izaija, Miha in Ozej. Lahko si mislimo, da je kralj Ezekija skrbno preučeval navdihnjene objave teh zvestih mož in tako dovolil, da so  Jehovovi nasveti in opomini prodrli globoko v njegovo srce. Zato se je namenil popraviti strašne napake, ki jih je zagrešil njegov oče. To je storil tako, da je očistil tempelj, opravil poravnavo za grehe ljudstva in vodil obsežno in vneto akcijo odstranjevanja malikov. (2. krn. 29:1–11, 18–24; 31:1) Ko se je znašel v obupnih okoliščinah, denimo takrat, ko je Jeruzalemu grozil napad asirskega kralja Senaheriba, je pokazal velik pogum in vero. Rešitev je iskal pri Bogu ter krepil svoje ljudstvo z besedo in zgledom. (2. krn. 32:7, 8) Ko se je kasneje prevzel in je moral biti za to pokaran, se je ponižal in pokesal. (2. krn. 32:24–26) Očitno Ezekija ni pustil, da bi mu preteklost uničila mladost ali pa ga oropala prihodnosti. Raje si je prizadeval za prijateljstvo z Jehovom in s tem postal zgled, vreden posnemanja.

12. Kako mnogi danes posnemajo Ezekija in dokazujejo, da so Jehovovi prijatelji?

12 Živimo v krutem, neljubečem svetu, zato ni presenetljivo, da je marsikdo v otroštvu prikrajšan za ljubezen in zaščito staršev. (2. Tim. 3:1–5) Mnogi današnji kristjani imajo bolečo družinsko preteklost, a so vseeno spletli tesno prijateljstvo z Jehovom. Podobno kakor Ezekija so živ dokaz, da ni nujno, da posameznikovo prihodnost določi njegova preteklost. Bog nam je podelil dostojanstvo, s tem da nas je obdaril s svobodno voljo. In v čast nam je, da to darilo izkoristimo za to, da se oklenemo Jehova ter ga častimo in slavimo kakor nekoč Ezekija.

»GLEJ, JEHOVOVA SUŽNJA SEM«

13., 14. Zakaj je Marijina naloga morda videti pretežavna, toda kako se je na Gabrielove besede odzvala sama?

13 Stoletja za Ezekijem je ponižna mlada Judinja iz Nazareta z Jehovom spletla prav posebno prijateljstvo. Nobenemu človeku ni bila nikoli zaupana naloga, ki bi se lahko primerjala z njeno. Spočela, rodila in vzgojila naj bi Božjega edinorojenega Sina! Pomisli, kako zelo je Jehova moral zaupati Helijevi hčeri Mariji, da ji je podelil tako veliko čast. Toda katere misli so jo morda začele obhajati, ko je slišala za to nalogo?

»Glej, Jehovova sužnja sem.« (Glej odstavka 13, 14.)

14 Najprej nam mogoče pride na misel, da je bila to za Marijo velika čast, spregledamo pa nekatere povsem realne skrbi, ki so morda v njej vzbujale strah. Božji angel Gabriel ji je rekel, da bo zanosila po čudežu – ne da bi imela spolne odnose z moškim. Poleg tega ji ni nič govoril o tem, da bi šel še do njene družine in sosedov ter jim pojasnil vzrok njene nosečnosti. Kaj si bodo o njej mislili? Gotovo jo je tudi skrbelo, kako se bo odzval njen zaročenec Jožef. Kako naj ga prepriča, da mu je ostala zvesta, čeprav  je noseča? In še nekaj, vzgajati in poučevati edinorojenega Sina Najvišjega Boga ter skrbeti zanj bo velikanska odgovornost! Ne moremo poznati vseh skrbi, ki so morda vznemirjale Marijo, ko je z njo govoril Gabriel. Poznamo pa njen odgovor: »Glej, Jehovova sužnja sem. Naj se mi zgodi po tvoji besedi.« (Luk. 1:26–38)

15. Zakaj je bila Marijina vera izjemna?

15 Ali ni bila Marijina vera izjemna? Marija je bila kakor sužnja, ki stori prav vse, kar ji reče gospodar. Zato je skrb zase in odločitve prepustila svojemu Gospodarju, Jehovu. Želela mu je služiti, kakor koli bi se njemu zdelo primerno. Od kod ji takšna vera? Vera ni nekaj, s čimer se rodimo. Je rezultat posameznikovega prizadevanja in Božjega blagoslova. (Gal. 5:22; Efež. 2:8) Ali obstajajo dokazi, da si je Marija prizadevala krepiti vero? Da, obstajajo. Poglejmo si na primer, kako je poslušala in o čem je govorila.

16. Kaj dokazuje, da je Marija dobro poslušala?

16 Kako je Marija poslušala. V Svetem pismu piše, da mora biti vsak človek »hiter za poslušanje, počasen za govorjenje«. (Jak. 1:19) Ali je Marija dobro poslušala? Očitno je. V Lukovem evangeliju sta omenjena dva primera, ko je pazljivo poslušala besede, ki so imele globok duhovni pomen, in kasneje o njih poglobljeno premišljevala. Ob Jezusovem rojstvu so ji ponižni pastirji povedali to, kar jim je sporočil angel. Kakšnih dvanajst let pozneje pa je Jezus, čeprav je bil še fant, rekel nekaj, kar je prav tako imelo globok duhovni pomen. Marija je v obeh primerih prisluhnila povedanemu, si to zapomnila in o tem skrbno premišljevala. (Beri Luka 2:16–19, 49, 51.)

17. Kaj nam o Mariji pove to, o čem je govorila?

17 O čem je Marija govorila. V Svetem pismu ni zapisanih veliko njenih besed. Največ tega, kar je povedala, je zapisano v Luku 1:46–55. Te besede odkrivajo, da je dobro poznala navdihnjene Svete spise. Nekoliko spominjajo na to, kar je v molitvi povedala Ana, mati preroka Samuela. (1. Sam. 2:1–10) Po neki oceni je Marija kakih 20-krat navajala iz Svetih spisov. Jasno je, da je rada govorila o duhovnih rečeh. Brez zadržkov je iz zakladnice v svojem srcu jemala dragocene resnice, ki se jih je naučila od svojega največjega Prijatelja, Boga Jehova.

18. Kako lahko posnemamo Marijino vero?

18 Podobno kakor Mariji se nam lahko zgodi, da od Jehova prejmemo nalogo, ki se nam zdi težka. Po njenem zgledu se ponižno izročimo v Jehovove roke in mu zaupajmo, da bo ravnal tako, da bo za nas najboljše. Marijino vero lahko posnemamo tudi tako, da skrbno poslušamo to, kar se učimo o Jehovu in njegovih namenih, da poglobljeno premišljujemo o duhovnih resnicah in da o naučenem z veseljem govorimo drugim. (Ps. 77:11, 12; Luk. 8:18; Rim. 10:15)

19. O čem smo lahko prepričani, če posnemamo izjemne biblijske zglede vere?

19 Kdo lahko sploh dvomi o tem, da so bili Ruta, Ezekija in Marija Jehovovi prijatelji, tako kakor je bil že Abraham pred njimi? Skupaj z vsemi, ki sestavljajo »velik oblak prič«, in mnogimi drugimi zvestimi Božjimi služabniki skozi vso zgodovino jim je bila zaupana čast, da so lahko bili Božji prijatelji. Še naprej posnemajmo takšne zglede vere. (Heb. 6:11, 12) Če bomo tako delali, smo lahko prepričani, da nas čaka sijajna nagrada – vso večnost bomo lahko Jehovovi tesni prijatelji!