Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) DECEMBER 2016

Po nezasluženi dobrotljivosti smo bili osvobojeni

Po nezasluženi dobrotljivosti smo bili osvobojeni

Greh vam ne sme gospodovati, ker ste pod nezasluženo dobrotljivostjo. (RIM. 6:14)

PESMI: 2, 61

1., 2. Zakaj je Rimljanom 5:12 zanimiv za Jehovove priče?

PREDSTAVLJAJ si, da želiš našteti svetopisemske vrstice, ki jih Jehovove priče dobro poznamo in pogosto navajamo. Ali bi bil Rimljanom 5:12 visoko na tvojem seznamu? Razmisli, kako pogosto citiraš ta stavek: »Kajti po enem človeku je na svet prišel greh in po grehu smrt; tako se je smrt razširila na vse ljudi, ker so vsi grešili.«

2 Ta vrstica je pogosto navedena v knjigi Kaj Sveto pismo v resnici uči?. Ko preučuješ to knjigo s svojimi otroki ali drugimi, verjetno prebereš Rimljanom 5:12 takrat, ko razpravljaš o Božjem namenu z zemljo, o odkupnini in glede stanja mrtvih, o čemer piše v tretjem, petem in šestem poglavju. Toda kako pogosto razmišljaš o Rimljanom 5:12 v povezavi s svojim odnosom z Jehovom, s svojim ravnanjem in tem, kaj si lahko obetaš v prihodnosti?

3. Katero dejstvo glede greha bi si morali priznati?

3 Vsi se moramo seveda soočiti z dejstvom, da smo grešniki. Vsak dan delamo napake. Toda prepričani smo, da se Bog spominja, da smo narejeni iz prahu, in se nas rad usmili. (Ps. 103:13, 14) Jezus je v vzorčni molitvi omenil prošnjo Bogu: »Odpusti nam naše grehe.« (Luk. 11:2–4) Zato nimamo razloga,  da bi nenehno premlevali o napakah, ki nam jih je Bog odpustil. Vseeno nam lahko koristi, če razmišljamo o tem, zakaj nam Bog lahko odpusti in nam tudi že je.

OPROŠČENO NAM JE PO NEZASLUŽENI DOBROTLJIVOSTI

4., 5. a) Kaj nam pomaga razumeti pomen besed iz Rimljanom 5:12? b) Kaj je »nezaslužena dobrotljivost«, ki je omenjena v Rimljanom 3:24?

4 V poglavjih okoli Pavlovih besed iz Rimljanom 5:12 najdemo pomembne informacije, še posebej v šestem poglavju. Te informacije nam bodo pomagale razumeti, zakaj nam Jehova lahko odpušča. V tretjem poglavju beremo: »Vsi grešijo [. . .]. In to, da so po njegovi nezasluženi dobrotljivosti z osvoboditvijo po odkupnini, ki jo je plačal Kristus Jezus, razglašeni za pravične, je brezplačen dar.« (Rim. 3:23, 24) Kaj je Pavel mislil z »nezasluženo dobrotljivostjo«? Uporabil je grško besedo, ki glede na neki priročnik pomeni »velikodušno uslugo, ne da bi se zahtevalo ali pričakovalo kaj v zameno«. Ta usluga ni niti prislužena niti zaslužena.

5 Učenjak John Parkhurst je dejal: »Ko gre za Boga ali Kristusa, se [ta grška beseda] najpogosteje nanaša zlasti na njuno velikodušno in nezasluženo uslugo oziroma prijaznost v povezavi z odkupitvijo in rešitvijo človeka.« Zato je prevod »nezaslužena dobrotljivost« v Prevodu novi svet ustrezen. Toda kako je Bog izkazal to nezasluženo dobrotljivost? In kako je njegova nezaslužena dobrotljivost povezana s tvojim upanjem in s tvojim odnosom z Bogom? Pa si poglejmo.

6. Komu vse lahko koristi Božja nezaslužena dobrotljivost in kaj jim lahko omogoči?

6 Adam je bil tisti »človek«, po katerem sta greh in smrt prišla na svet. Tako je »po prestopku enega človeka smrt kraljevala«. Pavel je še dodal, da je »obilost [Božje] nezaslužene dobrotljivosti« prišla »po enem, Jezusu Kristusu«. (Rim. 5:12, 15, 17) In ta nezaslužena dobrotljivost koristi vsemu človeštvu. Tako bodo »po poslušnosti enega [Jezusa] mnogi postali pravični«. Pravzaprav lahko Božja nezaslužena dobrotljivost prinese »večno življenje po Jezusu Kristusu«. (Rim. 5:19, 21)

7. Zakaj je to, da je Bog priskrbel odkupnino, dobrotljivost, ki si je ne zaslužimo?

7 Jehova ni bil dolžan poslati svojega Sina na zemljo, da bi priskrbel odkupnino. Še več, nepopolno, grešno človeštvo si ni zaslužilo tega, kar sta naredila Bog in Jezus, in sicer da sta priskrbela odkupnino, po kateri je mogoče doseči odpuščanje. To, da so nam odpuščeni grehi in da imamo obet na večno življenje, je zares dobrotljivost, ki si je ne zaslužimo. Nezasluženo dobrotljivost, to Božje darilo, bi morali zelo ceniti in dovoliti, da vpliva na naše vsakodnevno življenje.

CENIMO BOŽJO NEZASLUŽENO DOBROTLJIVOST

8. Kateri napačni pogled morda imajo nekateri ljudje na svoje grehe?

8 Kot nepopolni Adamovi potomci smo nagnjeni k napakam, da delamo to, kar je slabo, da grešimo. Vendar bi bilo zelo narobe, če bi glede Božje nezaslužene dobrotljivosti razmišljali nekako takole: »Tudi če naredim kaj narobe, nekaj, kar je v Božjih očeh greh, mi ni treba skrbeti. Jehova mi bo odpustil.« Žalostno je, da so nekateri kristjani tako razmišljali, celo ko je nekaj apostolov še živelo. (Beri Juda 4.) Morda ne bomo nikoli rekli česa takega. Toda seme takšnega napačnega pogleda je mogoče že v nas ali ga drugi zasejejo v nas in prične rasti.

9., 10. Kako so bili Pavel in drugi osvobojeni greha in smrti?

 9 Pavel je poudaril, da moramo odločno zavračati naslednje razmišljanje: »Ah, Bog razume. On bo spregledal moja napačna dejanja ali ravnanje.« Zakaj? Zato ker so kristjani, kot je Pavel napisal, »kar zadeva greh, umrli«. (Beri Rimljanom 6:1, 2.) Zakaj se je lahko zanje reklo, da so, »kar zadeva greh, umrli«, ko pa so še vedno živeli na zemlji?

10 Bog Jehova je v dobro Pavla in drugih v takratnem času uveljavil odkupnino. Tako jim je odpustil grehe, jih mazilil s svetim duhom in jih poklical, da bi bili njegovi duhovni sinovi. S tem so dobili nebeško upanje. Če so se izkazali za zveste, se jim je obetalo, da bodo živeli in vladali s Kristusom v nebesih. Toda Pavel je lahko za te kristjane rekel, da so, »kar zadeva greh, umrli«, še ko so bili živi in so služili Bogu na zemlji. Omenil je zgled Jezusa, ki je umrl kot človek in je bil nato obujen v nebesa kot neumrljivo duhovno bitje. Smrt nad njim ni več gospodovala. Podobno je bilo z maziljenimi kristjani, ki so se lahko imeli, »kar zadeva greh, [. . .] za mrtve, kar zadeva Boga, pa za žive po Kristusu Jezusu«. (Rim. 6:9, 11) Njihovo življenje ni bilo več takšno kot nekoč. Niso več ubogali ukazov ali teženj svojih grešnih želja. Kar zadeva prejšnji način življenja, so umrli.

11. V katerem smislu smo tisti, ki upamo na večno življenje v raju, »kar zadeva greh, umrli«?

11 Kaj pa mi? Preden smo postali kristjani, smo pogosto grešili. Morda se nismo niti zavedali, kako napačno ali slabo je bilo naše ravnanje v Božjih očeh. Bili smo kot »sužnji nečistosti in nezakonitosti«. Lahko bi rekli, da smo bili »sužnji greha«. (Rim. 6:19, 20) Nato smo spoznali biblijsko resnico, naredili spremembe v svojem življenju, se posvetili Bogu in se krstili. Od takrat si želimo, da bi bili »iz srca poslušni« Božjim naukom in merilom. Četudi se morda ne bi izrazili s takšnimi besedami, smo »bili osvobojeni greha« in smo »postali sužnji pravičnosti«. (Rim. 6:17, 18) Zato tudi mi lahko rečemo, da smo, »kar zadeva greh, umrli«.

12. Kaj se mora vsak od nas odločiti?

12 Zdaj pa glede sebe razmislimo v luči Pavlovih besed: »Ne dovolite, da bi v vašem umrljivem telesu greh še naprej kraljeval, tako da bi ubogali želje telesa.« (Rim. 6:12) Če bi delali to, k čemur nas navaja naše nepopolno telo, bi lahko grehu dovolili, da ta še naprej kraljuje. Grehu lahko bodisi dovolimo, da nam kraljuje, bodisi mu to preprečimo, zato se postavlja vprašanje: Kaj si v srcu resnično želim? Vprašaj se: »Ali včasih dovolim, da me nepopolno telo ali misli usmerijo v napačno smer in potem tudi grem v to smer? Ali pa sem, kar zadeva greh, mrtev? Ali sem, kar zadeva Boga, živ po Kristusu Jezusu?« Tu zares pride do izraza to, koliko cenimo nezasluženo dobrotljivost, ki nam jo Bog izkazuje s tem, da nam odpušča.

V BOJU LAHKO ZMAGAŠ

13. Kateri dokaz nas navdaja z zaupanjem, da lahko obrnemo hrbet grehu?

13 Jehovovi služabniki so obrnili hrbet ravnanju, ki jim je bilo povsem običajno, preden so spoznali in vzljubili Boga ter mu začeli služiti. V njihovem preteklem načinu življenja je bilo morda kaj, česar se zdaj sramujejo in bi si zaradi tega zaslužili smrt. (Rim. 6:21) Nato so se spremenili. To je veljalo za številne kristjane v Korintu, katerim je pisal apostol Pavel. Nekateri so v preteklosti bili malikovalci, prešuštniki, homoseksualci, tatovi, pijanci in podobno. Toda bili  so umiti in posvečeni. (1. Kor. 6:9–11) To je verjetno držalo tudi za nekatere v občini v Rimu. Pavel jim je po navdihnjenju napisal: »Niti ne izročajte svojih telesnih delov grehu kot orožje nepravičnosti, temveč se izročite Bogu kot taki, ki ste bili mrtvi in ste oživeli, in svoje telesne dele izročite Bogu kot orožje pravičnosti.« (Rim. 6:13) Pavel je bil prepričan, da lahko ti kristjani ostanejo duhovno čisti in imajo tako še naprej korist od Božje nezaslužene dobrotljivosti.

14., 15. Kako pokažemo, da smo odločeni biti »iz srca poslušni«?

14 Podobno je danes. Nekateri bratje in sestre so morda nekoč živeli tako kot tisti v Korintu. Toda tudi oni so se spremenili. Zapustili so grešno ravnanje in so bili umiti. Ne glede na to, v kolikšnem obsegu se je to morda izkazalo za resnično v tvojem primeru, v kakšnem odnosu si z Bogom sedaj? Zdaj ti koristita Božja nezaslužena dobrotljivost in odpuščanje, ki ga ta nezaslužena dobrotljivost omogoča. Ali si zato odločen, da ne boš več izročal »svojih telesnih delov grehu«? Ali se boš raje izročil Bogu kot posameznik, ki je bil mrtev in je oživel?

15 Da bi to lahko storili, se moramo vsekakor ogibati resnih grehov, ki so jih zagrešili nekateri v Korintu. To je pomembno, če želimo reči, da smo sprejeli Božjo nezasluženo dobrotljivost in da nam greh ne gospoduje več. Toda ali smo tudi odločeni biti »iz srca poslušni«, tako da se po svojih najboljših močeh ogibamo grehov, za katere bi nekateri dejali, da niso tako hudi? (Rim. 6:14, 17)

16. Kako vemo, da biti kristjan pomeni več kot samo to, da opustimo resne grehe?

16 Razmislimo o apostolu Pavlu. Lahko smo prepričani, da ni sodeloval pri hudih prestopkih, ki so omenjeni v 1. Korinčanom 6:9–11. Kljub temu je priznal, da je še vedno kriv greha. Napisal je: »Jaz pa sem mesen, prodan grehu. Ne razumem namreč tega, kar delam. Saj tega, kar želim, ne delam, delam pa to, kar sovražim.« (Rim. 7:14, 15) To pokaže, da so obstajale še druge stvari, na katere je Pavel gledal kot na greh, in se je bojeval tudi proti tem prestopkom. (Beri Rimljanom 7:21–23.) Naj enako velja za nas, medtem ko si prizadevamo biti »iz srca poslušni«.

17. Zakaj želiš biti pošten?

17 Razmislimo denimo o poštenosti. Ta je bistvena za prave kristjane. (Beri Pregovori 14:5; Efežanom 4:25.) Satan je »oče laži«. Ananija in njegova žena sta izgubila življenje, ker sta lagala. Ne želimo posnemati takšnih posameznikov, zato se ogibamo laži. (Jan. 8:44; Apd. 5:1–11) Toda ali poštenost zajema samo to? Pravzaprav bi morala naša poštenost odsevati našo globoko hvaležnost za Božjo nezasluženo dobrotljivost.

18., 19. Zakaj poštenost ne pomeni le tega, da ne govorimo očitnih laži?

18 Lagati pomeni govoriti kaj neresničnega. Vendar Jehova želi, da se njegovi služabniki poleg očitnih laži ogibajo še nečesa drugega. Starodavnim Izraelcem je prigovarjal: »Bodite sveti, ker sem svet jaz, Jehova, vaš Bog.« Nato jim je dal primer, kaj pomeni biti svet. Med drugim je rekel: »Ne kradite, ne varajte in nihče naj ne bo do svojega bližnjega nepošten.« (3. Mojz. 19:2, 11) Toda na žalost posameznik, ki nikoli ne laže očitno, morda skuša druge prevarati, tako da z njimi ravna zvijačno.

Ali smo odločeni, da se ogibamo tako laganja kakor zavajanja? (Glej odstavek 19.)

19 Na primer, neki moški svojemu šefu ali sodelavcem pove, da naslednji dan ne more priti na delo ali da mora prej oditi, ker ima »neki opravek« v zvezi z  zdravjem. V resnici pa ta »opravek« pomeni, da se na hitro ustavi v lekarni ali na kratko obišče zdravnika zaradi plačila računa. Pravi razlog, da ga ni na delovnem mestu, je ta, da se lahko odpravi na potovanje ali da svojo družino odpelje na obalo. V njegovi trditvi, da gre za »opravek« v zvezi z zdravjem, je morda nekaj resnice, toda ali bi lahko rekli, da je iskren? Ali pa je s tem druge zavajal? Morda poznaš podobne primere namernega zavajanja. Posamezniki mogoče tako ravnajo, da bi se ognili kazni ali se kako okoristili na račun drugih. Čeprav se ne zlažejo očitno, ali še vedno upoštevajo Božjo zapoved »Ne varajte«? Razmislimo tudi o Rimljanom 6:19, kjer piše: »Svoje telesne dele izročite za sužnje pravičnosti, katere sad je svetost.«

20., 21. K čemu bi nas morala spodbujati Božja nezaslužena dobrotljivost?

20 Naša hvaležnost za Božjo nezasluženo dobrotljivost zajema torej več kot samo to, da se ogibamo prešuštvovanja, popivanja ali drugih grehov, ki so jih počenjali nekateri v Korintu. To, da sprejmemo Božjo nezasluženo dobrotljivost, ne pomeni le tega, da se ogibamo spolne nemorale. Bojevati se moramo tudi proti vsaki težnji, da bi uživali v opolzkem razvedrilu. To, da svoje telesne dele izročimo za sužnje pravičnosti, nas ne bo le odvračalo od popivanja, ampak nas bo tudi spodbujalo, da se bomo ogibali pitju do meje, ko bi bili skoraj pijani. Bojevanje proti takšnim napačnim dejanjem morda od nas zahteva precej truda. Vendar v tem boju lahko zmagamo.

21 Naš cilj bi moral biti, da se ogibamo hudih grehov kakor tudi prestopkov, ki niso tako očitni. To nam ne bo vedno popolnoma uspelo. Kljub temu pa si moramo za to prizadevati, tako kot si je Pavel. Svoje brate in sestre je spodbujal: »Ne dovolite, da bi v vašem umrljivem telesu greh še naprej kraljeval, tako da bi ubogali želje telesa.« (Rim. 6:12; 7:18–20) Ko se bojujemo proti grehu v vseh njegovih oblikah, pokažemo, da smo zares hvaležni za Božjo nezasluženo dobrotljivost po Kristusu.

22. Kaj čaka tiste, ki s svojim življenjem kažejo, da so hvaležni za Božjo nezasluženo dobrotljivost?

22 Bog nam je po svoji nezasluženi dobrotljivosti odpustil pretekle grehe in nam jih lahko odpušča še naprej. Zato si polni hvaležnosti prizadevajmo zatreti kakršno koli težnjo, da bi popustili temu, kar morda v očeh drugih velja za manjše grehe. Pavel je poudaril nagrado, ki nas zatem čaka: »Ker ste bili osvobojeni greha in ste postali sužnji Bogu, je zdaj vaš sad vaša svetost, končni rezultat pa je večno življenje.« (Rim. 6:22)