Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

STRAŽNI STOLP (PREUČEVALNA IZDAJA) APRIL 2016

 ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Nekdaj nune, sedaj prave duhovne sestre

Nekdaj nune, sedaj prave duhovne sestre

»NEHAJ mi govoriti o tem,« je zavpila moja mlajša sestra Araceli. »O tvoji veri nočem slišati ničesar več. Na bruhanje mi gre. Sovražim te!« Celo danes, pri 91 letih, se še vedno spominjam, kako boleče je bilo slišati te besede. Toda »boljši je konec reči kakor njen začetek«, piše v Pridigarju 7:8, in tako je bilo tudi pri naju. (Felisa)

Felisa: Prihajam iz zelo pobožne družine. Pravzaprav je bilo 13 naših sorodnikov duhovnikov ali članov kakšnega katoliškega reda. Papež Janez Pavel II. je maminega bratranca, duhovnika, ki je poučeval v katoliški šoli, celo razglasil za blaženega. Tudi naša družina je bila skromna. Oče je bil kovač, mama pa je delala na poljih. Bila sem najstarejša od osmih otrok.

Ko mi je bilo 12 let, je izbruhnila španska državljanska vojna. Po vojni so mojega očeta zaprli. S svojimi svobodomiselnimi idejami si je nakopal jezo diktatorske vlade. Mama je le stežka nahranila družino, zato ji je prijatelj priporočal, naj moje tri mlajše sestre – Araceli, Lauri in Ramoni – pošlje v samostan v Bilbau v Španiji. Tam vsaj ne bi bile lačne.

Araceli: Takrat smo bile stare komaj 14, 12 in 10 let, zato je bila ločitev od družine zelo težka. V Bilbau smo bile zadolžene za čiščenje. Dve leti kasneje so nas nune premestile v velik samostan v Zaragozi, ki je skrbel za starejše. Čistile smo kuhinjo, zaradi česar smo bile zelo utrujene.

Felisa: Ko so moje sestre šle v Zaragozo, sta se mama in krajevni duhovnik, moj stric, odločila, da grem delat v isti samostan. Želela sta, da ne bi bila več v bližini fanta iz okolice, ki se je zanimal zame. Ker sem bila zelo verna, mi je bilo to, da bi nekaj časa živela v samostanu,  všeč. Vsak dan sem hodila k maši in celo razmišljala o tem, da bi postala misijonarka tako kot moj bratranec, ki je bil redovnik v Afriki.

Samostan v Zaragozi v Španiji (levo), svetopisemski prevod Nácar-Colunga (desno)

Nune me niso prav nič spodbujale, da bi služila Bogu v drugih deželah, zato sem se v samostanu počutila kot ujetnica. Čez kako leto sem se odločila, da se vrnem domov in skrbim za svojega strica duhovnika. Opravljala sem hišna dela in z njim vsak večer zmolila rožni venec. Rada sem tudi aranžirala cvetje v cerkvi ter okraševala podobe Marije in »svetnikov«.

Araceli: Medtem se je naše življenje v samostanu spremenilo. Potem ko sem izrekla prve zaobljube, so nas nune ločile. Ramoni je ostala v Zaragozi, Lauri je odšla v Valencio, mene pa so poslali v Madrid in tu sem izrekla nadaljnje zaobljube. V tukajšnjem samostanu so bile sobe za študente, starejše in druge obiskovalce, zato je bilo dela ogromno. Delala sem v samostanski bolnišnici.

Iskreno rečeno, pričakovala sem, da bom z nunskim življenjem bolj zadovoljna. Veselila sem se, da bomo tam brali Sveto pismo in se učili o njem. Toda nihče ni govoril o Bogu ali Jezusu, pa tudi Svetega pisma nismo uporabljali. Naučila sem se nekaj latinščine, preučevala življenje »svetnikov« in častila Marijo. Vse drugo je bilo le težko fizično delo.

Začela se me je polaščati stiska, zato sem se šla pogovorit z mati prednico. Povedala sem ji, da se mi ne zdi smiselno garati, zato da si drugi lahko polnijo žepe, medtem ko moja družina potrebuje pomoč. Zaklenila me je v celico v upanju, da si bom premislila in ne bom zapustila samostana.

Nune so me iz celice trikrat izpustile, da bi videle, ali še vedno želim oditi. Ker sem pri svoji odločitvi vztrajala, so mi rekle, naj napišem: »Odhajam, ker bi raje služila Satanu kakor Bogu.« Ta zahteva me je šokirala in čeprav sem si obupno želela zapustiti samostan, teh besed ne bi nikoli napisala. Navsezadnje sem zaprosila za spovednika in mu povedala, kaj se je zgodilo. Uredil je, da me je škof premestil nazaj v samostan v Zaragozi. Čez nekaj mesecev so mi dovolili, da odidem. Kmalu zatem sta samostan zapustili tudi Lauri in Ramoni.

RAZDRUŽI NAS »PREPOVEDANA« KNJIGA

Felisa

Felisa: Čez nekaj časa sem se poročila in preselila v Kantabrijo. Še vedno sem redno hodila k  maši in tako neke nedelje s prižnice slišala obvestilo, ki me je osupnilo. Duhovnik je razjarjen vpil »Poglejte to knjigo!« in kazal na knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja. Dodal je: »Če ste jo od koga dobili, jo dajte meni ali pa jo vrzite stran!«

Jaz je nisem imela, vendar sem jo želela takoj dobiti. In glej, dva dneva kasneje sta na moja vrata potrkali Priči in mi ponudili »prepovedano« knjigo. Še iste noči sem jo prebrala in ko sta se Priči vrnili, sem privolila, da bi z menoj preučevali Biblijo.

»Prepovedana« knjiga

Resnica mi je hitro prišla do srca. Mojo prejšnjo versko predanost je zamenjala močna ljubezen do Jehova in gorečnost za oznanjevanje. Leta 1973 sem se krstila. Čeprav sem o resnici lahko z družino govorila le malokdaj, sem za to izkoristila sleherno priložnost. Kot sem pojasnila na začetku, so vsi, še posebej pa Araceli, močno nasprotovali moji veri.

Araceli: Zaradi negativnih izkušenj v samostanu sem postala zagrenjena. Vendar sem še naprej vsako nedeljo hodila k maši in dnevno molila rožni venec. Še vedno sem silno želela razumeti Biblijo, zato sem Boga prosila za pomoč. Toda ko mi je Felisa govorila o svoji novi veri, je bila pri tem tako zagreta, da sem jo imela za fanatika. Močno sem ji ugovarjala.

Araceli

Po nekaj letih sem se zaradi dela vrnila v Madrid in se poročila. Sčasoma sem postala zelo skeptična. Opazila sem, da ljudje, ki so bili redno pri maši, niso živeli po tem, kar učijo evangeliji. Zato sem nehala hoditi v cerkev. Nič več nisem verjela v »svetnike«, spoved in peklenski ogenj. Znebila sem se celo vseh podob. Nisem sicer vedela, ali delam prav. Bila sem razočarana, vendar sem še naprej prosila Boga: »Želim te spoznati. Pomagaj mi!« Spomnim se, da so Jehovove priče večkrat potrkale na moja vrata, toda nikoli jim nisem odprla. Nobeni religiji nisem zaupala.

V zgodnjih 1980. letih sta Lauri in Ramoni – ena je živela v Franciji, druga pa v Španiji –  začeli s Pričami preučevati Sveto pismo. Tako kakor za Feliso sem bila tudi zanju prepričana, da sta zavedeni. Kasneje sem srečala sosedo Angelines in postala je moja dobra prijateljica. Tudi ona je bila Jehovova priča. Vedno znova sta mi z možem predlagala, da bi skupaj preučevali Biblijo. Opazila sta, da sem skeptična le na zunaj, v resnici pa sem lačna svetopisemskega spoznanja. Nazadnje sem jima rekla: »Dobro, ampak preučevala bom le pod pogojem, da uporabljam svojo Biblijo!« V mislih sem imela prevod Nácar-Colunga.

ZOPET NAS ZDRUŽI BIBLIJA

Felisa: Ko sem se leta 1973 krstila, je bilo v mestu Santander, prestolnici province Kantabrije, kakih 70 Prič. Imeli smo ogromno področje, celotno provinco, zato smo potovali z avtobusom in kasneje z avtomobilom. Vozili smo se od vasi do vasi in jih tako obiskali na stotine.

Vodila sem mnogo svetopisemskih tečajev in enajst učencev se je krstilo. Večina je bila katoličanov. Ker sem bila sama nekoč goreča vernica, sem vedela, da moram biti potrpežljiva in razumevajoča. Zavedala sem se, da potrebujejo čas, da opustijo močna verska prepričanja, ter da jim morata Biblija in Jehovov sveti duh priti do srca, da bi lahko prepoznali resnico. (Heb. 4:12) Moj mož Bienvenido, ki je bil policist, se je krstil leta 1979, mama pa je začela preučevati Sveto pismo malo pred svojo smrtjo.

Araceli: Ko sem začela preučevati Sveto pismo s Pričami, sem bila do njih zelo nezaupljiva. Toda sčasoma sem opazila, da nisem več zagrenjena. Pri Pričah je name najbolj naredilo vtis to, da živijo po tem, kar učijo. Skepticizem je nadomestila vera, zato sem bila veliko srečnejša. Celo nekatere sosede so mi rekle: »Araceli, kar nadaljuj pot, ki si si jo izbrala!«

Spomnim se, da sem molila: »Jehova, hvala ti, da nisi obupal nad mano in si mi dal toliko priložnosti, da sem našla to, kar sem iskala – pravo spoznanje iz Biblije.« Feliso sem prosila, naj mi odpusti, ker sem jo s svojimi besedami prizadela. Najina prerekanja so nadomestile živahne biblijske razprave. Krstila sem se leta 1989, stara 61 let.

Felisa: Sedaj sem stara 91 let. Sem vdova in nisem več toliko pri močeh kot nekoč. Vendar Sveto pismo berem vsak dan, obiščem shode, ko mi to dopušča zdravje, in z veseljem oznanjujem, kolikor le lahko.

Araceli: Na oznanjevanju se rada pogovarjam z duhovniki in nunami – verjetno zato, ker sem bila nekoč nuna. Oddala sem jim že veliko publikacij in imela nekaj zanimivih pogovorov. Spomnim se, da mi je neki duhovnik po tem, ko sem ga nekajkrat obiskala, dejal: »Araceli, povsem se strinjam s tabo, ampak kam naj grem pri mojih letih? Kaj bi rekli moji župljani in moja družina?« Odvrnila sem: »Kaj pa bo rekel Bog?« Žalostno je pokimal, toda takrat ni imel poguma, da bi še naprej spoznaval resnico.

Spomnim se prav posebnega trenutka v svojem življenju. To je bilo takrat, ko mi je mož prvič rekel, da želi z mano na shod. Čeprav je bil star več kot 80 let, ni zatem izpustil nobenega shoda. Preučeval je Sveto pismo in postal nekrščeni oznanjevalec. Imam prijetne spomine na čas, ki sva ga skupaj preživela na oznanjevanju. Umrl je dva meseca pred tem, ko naj bi se krstil.

Felisa: Nekaj najlepšega, kar se mi je v življenju zgodilo, je bilo to, da so moje tri mlajše sestre, ki so mi na začetku nasprotovale, postale tudi moje duhovne sestre. Kako zelo uživamo, ko smo skupaj ter se pogovarjamo o našem dragem Bogu Jehovu in njegovi Besedi! Končno smo jaz in moje sestre duhovno združene. *

^ odst. 29 Araceli, Felisa in Ramoni – stare 87, 91 in 83 let – vse do danes goreče služijo Jehovu. Lauri je umrla leta 1990, zvesta Jehovu.