Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

PREBUDITE SE! ŠT. 5, 2016

 PORTRETI IZ PRETEKLOSTI

Aristotel

Aristotel

ARISTOTEL je pred več kot 2300 leti veliko prispeval k znanosti in filozofiji. Njegova dela so v nadaljnjih letih pritegnila mnoge ljudi, so tudi zelo prevajana in so predmet preučevanja. Profesor zgodovine James MacLachlan je napisal, da je »Aristotelov pogled na naravo v evropski miselnosti prevladoval skoraj 2000 let«. Nekateri njegovi pogledi so celo vplivali na katoliške in protestantske nauke pa tudi na islam.

Zanimal se je za raznovrstne stvari

Aristotel je pisal o astronomiji, biologiji, etiki, gibanju, jeziku, logiki, magnetizmu, metafiziki, poeziji, politiki, pravu, psihologiji, retoriki, sreči in umetnosti pa tudi o duši, za katero je menil, da je smrtna. Vendar pa si je slavo pridobil predvsem s svojim delom na področju biologije in logike.

Antični grški učenjaki so se pri razlaganju sveta zanašali na svojo sposobnost opazovanja, sklepanja in logičnega razmišljanja. Verjeli so, da lahko do pravilnih sklepov pridejo s temeljitim razmislekom o resnicah, ki so bile po njihovem očitne.

Pod vplivom te filozofije so res prišli do več razumnih sklepov – eden teh je bil, da v vesolju vlada nekakšen osnovni red. Vendar je bila velika težava v tem, da so bile njihove sposobnosti opazovanja omejene le na njihove čute – ta omejitev je mnoge briljantne može, tudi Aristotela, zavedla. Verjeli so na primer, da se planeti in zvezde vrtijo okrog Zemlje. Takrat so to imeli za povsem očitno resnico. »Zdelo se je, da grško miselnost, da je Zemlja  središče vesolja, potrjujeta tako razum kot izkušnje,« piše v knjigi The Closing of the Western Mind.

To zmotno mnenje bi imelo le malo posledic, če bi ostalo samo v svetu znanosti. Toda ni ostalo.

Aristotela sprejme katolicizem

V srednjeveški »krščanski« Evropi so nekateri Aristotelovi nauki dobili status dogme – na splošno so bili sprejeti kot temeljni, nespremenljivi verski nauki. Katoliški teologi, še posebej Tomaž Akvinski (ok. 1224–1274), so Aristotelove spise dodali k svoji teologiji. Tako je Aristotelova predstava, da je mirujoča Zemlja središče vesolja, postala katoliška dogma. Ta nauk so privzeli tudi protestantski voditelji, kot sta bila Kalvin in Luter, in trdili, da je svetopisemski. (Glej okvir » V Svetem pismu so videli tisto, česar tam ni bilo«.)

Nekateri Aristotelovi nauki so dobili status dogme.

»Nekaterih zamisli [Aristotelovih naukov] in katolicizma se skoraj ni dalo ločiti,« je povedal pisec Charles Freeman. Zato je bilo rečeno, da je Akvinski »krstil« Aristotela v katoliško vero. V resnici pa se je, kot je napisal Freeman, »Akvinski spreobrnil k aristotelizmu«. In rečemo lahko, da to v neki meri velja tudi za Cerkev. Zaradi tega je italijanski astronom in matematik Galileo, ki si je drznil predstaviti z opazovanjem pridobljene dokaze, da Zemlja kroži okrog Sonca, moral stopiti pred inkvizicijo in javno preklicati svoje besede. * Ironično je, da je Aristotel priznal, da se znanje o znanosti povečuje in da se ga mora dopolnjevati. Ko bi le tudi cerkve imele takšno stališče!

^ odst. 11 Za več informacij glej članek »Galilejev spor s cerkvijo« v Prebudite se!, 22. april 2003.