Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

PREBUDITE SE! MAJ 2015

»Bog nam pomaga celiti rane«

»Bog nam pomaga celiti rane«

NATALJA in njen devetletni sin Aslan sta se stiskala poleg Zarine in njene dvanajstletne hčerke Anželike. V prostoru pa je skupaj z njimi sedelo tudi več kot 1000 drugih otrok in odraslih. Stražili so jih močno oboroženi napadalci.

Starši in otroci so se tisto sredo, 1. septembra 2004, pred tem dogodkom zunaj pred šolo pripravljali na praznovanje prvega šolskega dne v Beslanu, majhnem ruskem mestu v Alaniji. Nenadoma so k njim planili oboroženi posamezniki in samomorilski bombni napadalci. Streljali so v zrak in vpili. Več kot 30 napadalcev je prestrašeno množico zbralo v šolsko telovadnico, ki so jo nato obdali z eksplozivom.

Zajeti talci

Tako so se začeli trije napeti dnevi neuspešnih pogajanj med napadalci in varnostnimi silami. »Nikoli še nisem toliko molila,« se spominja Natalja, ki je preučevala Sveto pismo z Jehovovimi pričami.

Bilo je pozno poleti in v telovadnici je postalo zadušljivo vroče. Napadalci od jutra drugega dne niso več dajali talcem niti hrane niti vode. Tretji dan, v petek, so nekateri talci navsezadnje začeli piti urin in jesti rože, ki so jih otroci prinesli za učitelje. »Deček, ki je sedel poleg nas, mi je v roko dal cvetlični list,« pravi Natalja. »Razpolovila sem ga in dala eno polovico Anželiki, drugo polovico pa Aslanu.«

Kasneje tega dne je izbruhnil kaos. »Eksplozije so me zbile na tla,« se spominja Natalja. »Zrak je napolnil gost dim in začelo se je streljanje.« Ko so vojaki in teroristi začeli navzkrižno streljati, sta se Natalja in Aslan splazila stran. Neki Osetijec, Alan, ki je živel v bližini, ju je umaknil na varno. Mnogi drugi pa niso ubežali.

 Posledice

Anželika je med kaosom umrla.

Na stotine otrok in odraslih je umrlo, med njimi je bila tudi Anželika. Še tedne kasneje se je v Beslanu slišalo ljudi, ki so ihteli in vpili od žalosti. Iz Nataljinega stanovanja se lahko vidi šola. Čeprav so poleg stare šole zgradili novo, Aslan ni mogel prestopiti njenega praga. Niti ni šel iz stanovanja, da bi se zunaj igral. »Rotili smo Jehova, naj mu pomaga premagati strahove, ki jih je imel,« pravi Natalja. Sčasoma je zbral toliko poguma, da se je lahko vrnil v šolo.

Natalja pa je imela težave z obiskovanjem krščanskih shodov v kraljestveni dvorani Jehovovih prič. »Kadar koli sem bila v zaprtem prostoru, kjer je bilo veliko ljudi, sem dobila občutek, da bodo v prostor vdrli napadalci,« pripoveduje. »Molila sem, da se kaj takega ne bi zgodilo. Čez čas sem nehala hoditi na shode. Borila sem se tudi z mislijo, da je veliko ljudi umrlo, med tem ko sva midva preživela.«

Celjenje ran

»Hvaležna sem tistim v krščanski občini, ki so mi še naprej pomagali,« pravi Natalja. »Pričevalka Tatjana me je vsake tri dni redno obiskovala. Kasneje je s seboj pripeljala še eno Pričevalko, prijazno, obzirno in blago Uljano, ki je zelo dobro poznala Sveto pismo. Pohvalila me je za ves moj trud in resnično poslušala, ko sem govorila.

»Končno lahko govorim o tem dnevu, ne da bi čutila zagrenjenost in strah.«

Uljana mi je prebrala besede krščanskega apostola Pavla, zapisane v 2. Korinčanom 1:9. Pavel je po hudi preizkušnji, ki jo je doživel v Aziji, rekel: ‚Pravzaprav smo v sebi čutili, da smo obsojeni na smrt.‘ Prebrala mi je tudi Izaija 40:31: ‚Tisti, ki opirajo svoje upanje na Jehova, dobivajo nove moči. Dvigajo se, kakor bi imeli orlje peruti.‘ Takšne svetopisemske vrstice pa tudi redna čustvena podpora, ki so mi jo dajali Uljana in drugi, so me utrdile, da sem lahko začela ponovno obiskovati krščanske shode skupaj s svojima otrokoma. Kljub temu se me v dvorani še vedno poloti občutek nelagodja.«

Zarina je čez čas postala Jehovova priča in se zelo veseli, da bo lahko prisrčno sprejela Anželiko, ko bo ta obujena v življenje na čudoviti, miroljubni zemlji, kateri bo vladalo Božje kraljestvo. (Matej 6:9, 10; Apostolska dela 24:15) Natalja se je skupaj s svojima otrokoma krstila leta 2009. Še vedno živijo v bližini ruševin šolske telovadnice, toda grozo so pustili za seboj. »Končno lahko govorim o tem dnevu, ne da bi čutila zagrenjenost in strah,« pravi Natalja. »Bog nam pomaga celiti rane.«

Spoznajte več

Slabe stvari se dogajajo dobrim ljudem – zakaj?

Iz Svetega pisma spoznamo tri glavne razloge za človeško trpljenje.