Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

PREBUDITE SE! FEBRUAR 2015

 INTERVJU | ANTONIO DELLA GATTA

Zakaj je duhovnik zapustil cerkev

Zakaj je duhovnik zapustil cerkev

ANTONIO DELLA GATTA je bil leta 1969, po devetletnem študiju v Rimu, posvečen za duhovnika. Kasneje je postal rektor oziroma predstojnik semenišča blizu Neaplja. Tam je po mnogem preučevanju in poglobljenem premišljevanju sklenil, da katoliška religija ne temelji na Svetem pismu. Za revijo Prebudite se! smo se z njim pogovarjali o tem, kako si je prizadeval najti Boga.

Prosimo, povejte nam kaj o svojem otroštvu.

Rodil sem se leta 1943 v Italiji. S svojimi brati in sestrami sem odraščal v neki majhni vasi. Oče je bil kmetovalec in tesar. Starša sta se trudila, da bi nas vzgojila v dobre katoličane.

Zakaj ste želeli postati duhovnik?

Kot deček sem zelo rad poslušal duhovnike v cerkvi. Povsem me je prevzel njihov glas, pa tudi veličastni obredi. Zaradi vsega tega sem si srčno želel postati duhovnik. Ko sem bil star 13 let, me je mama odpeljala v internat. Tam so nas, fante, pripravljali na nadaljnje šolanje za duhovniško službo.

Ali je k vašemu šolanju spadalo tudi preučevanje Svetega pisma?

Pravzaprav ne. Ko mi je bilo 15 let, mi je eden od učiteljev dal izvod evangelijev, zgodovinskih pripovedi o Jezusovem življenju in delovanju. Knjigo sem kar nekajkrat prebral. Ko sem bil star 18 let, sem šel v Rim, da bi študiral na papeških univerzah. Te univerze so neposredno pod papeško oblastjo. Študiral sem latinščino, grščino, zgodovino, filozofijo, psihologijo in teologijo. Čeprav smo recitirali svetopisemske vrstice in pri nedeljskih mašah poslušali branje iz Svetega pisma, pa ga v resnici nismo preučevali.

Postali ste rektor. Ali je k vašemu delu spadalo tudi poučevanje?

Moje delo je bilo večinoma administrativne narave. Res pa je, da sem predaval o odlokih drugega vatikanskega koncila.

Zakaj ste pričeli dvomiti o Cerkvi?

Mučile so me tri stvari. Cerkev se je vmešavala v politiko. Med duhovniki in župljani se je dopuščalo napačno vedenje. In tudi nekateri katoliški nauki se mi niso zdeli pravilni. Na primer, kako bi lahko Bog ljubezni večno kaznoval ljudi po njihovi smrti? Spraševal sem se tudi, ali Bog res želi, da z rožnim vencem stokrat ponavljamo neko molitev? *

Kaj ste potem storili?

Ko sem molil za vodstvo, so mi po licih tekle solze. Kupil sem si katoliški prevod Svetega pisma, Jeruzalemsko izdajo, ki je bila nedavno natisnjena v italijanščini, in ga začel brati. Nato sta nekega nedeljskega dopoldneva, ravno ko sem po maši odlagal svoja oblačila, v semenišče prišla dva moška. Povedala sta, da sta Jehovovi priči. Več kot eno uro smo se pogovarjali o Svetem pismu in o tem, kako  lahko s pomočjo Svetega pisma prepoznamo pravo vero.

Kakšen vtis sta na vas naredila obiskovalca?

Občudoval sem njuno prepričanost in to, s kakšno lahkoto sta se sklicevala na odlomke iz katoliške izdaje Svetega pisma. Nato me je začel obiskovati drug Pričevalec, Mario. Bil je potrpežljiv in zvest. Vsako soboto dopoldan je, pa naj je deževalo ali sijalo sonce, ob deveti uri pozvonil na zvonec semenišča.

Kaj so si drugi duhovniki mislili o teh obiskih?

Povabil sem jih, naj se nama pridružijo pri razpravah, toda nihče od njih ni preučevanja Svetega pisma vzel resno. Jaz pa sem v teh pogovorih užival. Učil sem se o čudovitih rečeh, na primer, zakaj Bog dopušča zlo in trpljenje. To vprašanje me je že dolgo begalo.

Ali so vas nadrejeni skušali odvrniti od preučevanja Svetega pisma?

Leta 1975 sem nekajkrat obiskal Rim, da bi pojasnil svoje poglede. Moji nadrejeni so skušali spremeniti moje razmišljanje, toda nihče ni pri tem uporabil Svetega pisma. Navsezadnje sem 9. januarja 1976 pisal v Rim. V pismu sem pojasnil, da se nimam več za katoličana. Dva dni zatem sem zapustil semenišče in se z vlakom odpravil na svoj prvi shod Jehovovih prič. Ta shod je bil pravzaprav zbor, na katerem se je zbralo več krščanskih občin. Vse je bilo tako zelo drugače od tega, česar sem bil vajen! Vsak Pričevalec je imel Sveto pismo in z njim spremljal govornike, ko so ti obravnavali različne teme.

Kaj je o vsem tem menila vaša družina?

Večina družinskih članov mi je ostro nasprotovala. Toda izvedel sem, da eden od mojih bratov preučuje s Pričami. Živel je v Lombardiji, ki je regija v severni Italiji. Šel sem ga obiskat. Tamkajšnji Priče so mi pomagali najti zaposlitev in stanovanje. Kasneje istega leta sem se krstil in postal Jehovova priča.

Končno se počutim zares blizu Bogu.

Ali kaj obžalujete?

Sploh ne! Končno se počutim zares blizu Bogu, saj to, kar vem o njem, temelji na Svetem pismu, ne pa na filozofiji ali cerkveni tradiciji. Pa tudi druge lahko poučujem iskreno in s prepričanostjo.

^ odst. 13 Sveto pismo jasno odgovarja na ta in še mnoga druga vprašanja. Pojdite na SVETOPISEMSKI NAUKI > ODGOVORI NA SVETOPISEMSKA VPRAŠANJA.