Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

PREBUDITE SE! MAJ 2014

Lov na čarovnice v Evropi

Lov na čarovnice v Evropi

V EVROPI je pred nekaj stoletji zaradi strahu pred čarovništvom prišlo do lova na čarovnice * in številnih usmrtitev. To se je dogajalo zlasti v Belgiji, Franciji, severni Italiji, Luksemburgu, Nemčiji, Nizozemski in Švici. V knjigi, ki govori o lovu na čarovnice v zahodnem svetu, piše, da je »v Evropi in njenih kolonijah na desettisoče ljudi umrlo«, medtem ko so »milijoni drugih morali prenašati mučenje, ječo, zasliševanje, sovraštvo, krivične obsodbe ali ustrahovanje«. * (Witch Hunts in the Western World) Kaj je sprožilo to preganjavico in kaj jo je podžigalo?

Inkvizicija in knjiga Malleus Maleficarum

Pomembno vlogo v tej zgodbi je igrala inkvizicija. V 13. stoletju jo je uvedla Katoliška cerkev, da bi, kot je pojasnjeno v neki knjigi, z njo »spreobračali odpadnike in preprečevali odpad od vere«. (Der Hexenwahn) Inkvizicija je bila nekakšna policija v službi Cerkve.

Papež Inocenc VIII. je 5. decembra 1484 izdal papeško bulo oziroma dokument, v katerem je obsodil čarovništvo. Za boj proti temu je pooblastil dva inkvizitorja, Jakoba Sprengerja in Heinricha Kramerja (poznanega tudi po latinskem imenu Henricus Institoris). Ta moža sta napisala knjigo Malleus Maleficarum oziroma Kladivo čarovnic. To njuno delo so tako katoličani kot protestanti šteli za merodajno, kar se tiče čarovništva. V njem so bile izmišljene zgodbe o čarovnicah, ki so temeljile na ljudskem izročilu. Predstavljeni so bili tudi teološki in pravni argumenti proti čarovništvu ter navodila, kako prepoznati in uničiti čarovnice. Ta  knjiga je označena za »najzlobnejšo in [. . .] najbolj škodljivo v vsej svetovni literaturi«.

Knjiga Malleus Maleficarum je označena za »najzlobnejšo in [. . .] najbolj škodljivo v vsej svetovni literaturi«.

Človek je lahko bil obtožen čarovništva tudi brez dokazov. V knjigi Doba čarovnic piše, da je bil edini namen procesov ta, »da osumljeno osebo prisilijo k priznanju krivde«. Mučenje je bilo nekaj običajnega.

Zaradi dela Malleus Maleficarum in bule, ki jo je izdal papež Inocenc VIII., je v Evropi izbruhnil obsežen lov na čarovnice. K temu je pripomogla tudi nova iznajdba, tiskarski stroj, zaradi katerega se je ta manija razširila celo prek Atlantika v Ameriko.

Kdo je bil obtožen?

Več kot 70 odstotkov obtoženih je bilo žensk – največkrat so bile to vdove, ki pogosto niso imele nikogar, da bi jih branil. Obtožili so revne, starejše in zeliščarke – še posebej, če so bila njihova zdravila neučinkovita. Pravzaprav ni bil varen nihče, pa naj je bil reven ali bogat, ženska ali moški, navaden človek ali imenitnež.

Domnevne čarovnice so krivili za raznovrstne nadloge. Po besedah nemške revije Damals naj bi »uničevale semena in sadove zemlje tako, da so povzročale zmrzal ali pošiljale zalege polžev in gosenic«. Če je pridelek uničila toča, če krava ni dajala mleka, če je bil moški impotenten ali pa ženska neplodna, so bile za to gotovo krive čarovnice!

Osumljenke so tehtali, saj so verjeli, da čarovnice tehtajo zelo malo ali nič.

Kako so ugotovili, ali gre za čarovnico? Nekatere, ki so bile osumljene čarovništva, so zvezali in spustili v hladno vodo, ki so jo pred tem »blagoslovili«. Če so potonile, so jih spoznali za nedolžne in jih rešili iz vode. Če so plavale na vodi, so jih označili za čarovnice in takoj usmrtili ali pa jih prepustili sodišču. Druge so stehtali, saj so verjeli, da čarovnice tehtajo zelo malo ali nič.

Ena od prej omenjenih knjig govori o še enem preizkusu – iskanju »Hudičevega znamenja«. To naj bi bilo »vidno znamenje, ki ga Hudič pusti na čarovnici kot dokaz njunega dogovora«. Uradniki so znamenje iskali tako, »da so obtoženo popolnoma obrili ter preiskali vsak kotiček njenega telesa« – in to javno! (Witch Hunts in the Western World) Nato so zabodli iglo v vsak madež, ki so ga našli, na primer v materina znamenja, bradavice in brazgotine. Če vbod ni zabolel ali zakrvavel, so ta madež imeli za Satanovo znamenje.

Tako katoliške kot protestantske oblasti so podpirale lov na čarovnice in ponekod so bili protestantski vladarji celo bolj neizprosni kot njihovi katoliški somišljeniki. Vendar je sčasoma pričel zmagovati razum. Na primer, jezuitski duhovnik Friedrich Spee, ki je veliko ljudi, obsojenih čarovništva, spremljal do grmade, kjer so jih potem žive sežgali, je leta 1631 napisal, da so bili po njegovem mnenju vsi nedolžni. Prav tako je opozarjal, da bi nemška dežela postala prazna, če bi lov na čarovnice nadaljevali s takšno vnemo! Medtem so zdravniki pričeli spoznavati, da so denimo napadi krčev lahko zdravstvenega izvora, ne pa demonskega. V 17. stoletju je število čarovniških procesov strmo upadlo in do konca tega stoletja jih skoraj ni bilo več.

Kaj se iz tega temačnega obdobja naučimo? Ključno je tole: ko so tako imenovani kristjani pričeli pristne nauke Jezusa Kristusa nadomeščati z verskimi lažmi in praznoverjem, so odprli vrata nezaslišanim grozotam. Sveto pismo je že prej napovedalo, da se bo zaradi sramote, ki jo bodo pravemu krščanstvu nakopali nezvesti ljudje, »žaljivo govorilo o poti resnice«. (2. Petrovo 2:1, 2)

^ odst. 2 Čeprav so bili čarovništva obtoženi tudi moški, pa so bile po večini obtožene ženske, zato v članku uporabljamo ženski spol.

^ odst. 2 Med kolonije so vštete tudi tiste na ameriških celinah.