Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

PREBUDITE SE! JULIJ 2013

 TEMA Z NASLOVNICE

Ali so protesti rešitev?

Ali so protesti rešitev?

Jehovove priče, izdajatelji te revije, so politično nevtralni. (Janez 17:16; 18:36) Zato nobenega naroda ne povišujejo nad drugega niti se politično ne opredeljujejo, čeprav naslednji članek govori o nekaterih državljanskih nemirih.

MOHAMEDU BOUAZIZIJU je 17. decembra 2010 prekipelo. Tega 26-letnega uličnega prodajalca v Tuniziji je zelo mučilo to, da ni mogel dobiti boljše službe. Poleg tega je dobro vedel, kako podkupljivi so bili pokvarjeni uradniki. Tistega jutra so mu inšpektorji zasegli zalogo hrušk, banan in jabolk. Ko so mu vzeli še uteži, se je temu zoperstavil, in nekateri očividci so rekli, da mu je policistka prisolila klofuto.

Osramočen in besen je odšel do bližnje vladne ustanove, da bi se pritožil, vendar se zanj nihče ni zmenil. Pred stavbo naj bi vpil: »Kako pričakujete, da se bom preživljal?« Zatem se je polil z vnetljivo tekočino in prižgal vžigalico. Zaradi hudih opeklin je čez slabe tri tedne umrl.

Mohamed Bouazizi je s svojim dejanjem iz obupa močno vplival na ljudi v Tuniziji in drugod. Mnogi menijo, da je sprožil upor, zaradi katerega je padel državni režim, protesti pa so se kmalu razširili tudi v druge arabske dežele. Evropski parlament je Bouaziziju in še štirim drugim leta 2011 podelil nagrado Saharova za svobodo misli, londonski časopis The Times pa ga je razglasil za osebnost leta 2011.

Kot je razvidno iz tega primera, imajo lahko protesti močan vpliv. Toda kaj stoji za nedavnim valom protestov? In ali obstaja kakšna boljša možnost?

 Zakaj tolikšna poplava protestov?

Številne proteste zanetita naslednja dejavnika:

  • Nezadovoljstvo nad družbenimi sistemi. Kadar so ljudje prepričani, da vlada in gospodarstvo delata njim v prid, nimajo skoraj nobene želje po tem, da bi protestirali – pri reševanju problemov ravnajo v skladu z obstoječim redom. Po drugi strani pa so takrat, ko ljudje menijo, da so ti sistemi pokvarjeni in nepravični ter delujejo v prid le peščici izbranih, razmere zrele za nastanek družbenih nemirov.

  • Dogodek, ki sproži protest. Ljudi na ukrepanje pogosto navede kak dogodek in takrat svoje ravnodušno stališče spremenijo v prepričanje, da morajo nekaj storiti. Primer Mohameda Bouazizija je denimo sprožil množične proteste po Tuniziji. V Indiji je aktivist Anna Hazare zaradi korupcije gladovno stavkal, kar je sprožilo val protestov njegovih somišljenikov v 450 večjih in manjših mestih.

Danes živimo v svetu, v katerem imajo, kot je že pred davnimi časi priznala Biblija, »nekateri oblast, drugi pa morajo pod njihovo oblastjo trpeti«. (Pridigar 8:9, Good News Translation) Korupcija in krivica sta danes razširjeni še bolj kot takrat, ko so bile napisane prej citirane besede. Ljudje se bolj kot kdaj prej zavedajo, kako hudo je spodletelo političnim in gospodarskim sistemom. Dandanes pametni telefoni, internet in 24-urni programi z novicami omogočajo, da celo dogodki v oddaljenih krajih sprožijo buren odziv v številnih deželah.

Kaj se doseže s protesti?

Zagovorniki družbenih nemirov trdijo, da se s protesti doseže naslednje:

  • Pomoč za revne. V Chicagu, v ameriški zvezni državi Illinois, so mestni uradniki zaradi tako imenovanih najemninskih nemirov, ki so izbruhnili med gospodarsko krizo v 1930-ih letih, opustili idejo o prisilnih izselitvah in nekaterim protestnikom pomagali najti delo. Podobni protesti so v mestu New York pomagali 77.000 družinam, ki so ostale brez strehe nad glavo, da so znova dobile svoj dom.

  • Odpravljene krivice. Bojkot avtobusnega prometa med letoma 1955 in 1956 v Montgomeryju, v ameriški zvezni državi Alabama, je nazadnje privedel do ukinitve pravila o rasnem ločevanju potnikov na avtobusih.

  • Ustavljeni gradbeni projekti. Decembra 2011 je na desettisoče ljudi nasprotovalo gradnji termoelektrarne blizu Hongkonga, saj jih je skrbelo  onesnaževanje. Gradbeni projekt je bil preklican.

Čeprav nekaterim protestnikom uspe doseči svoj cilj, pa Božje kraljestvo ponuja boljšo rešitev.

Protestniki seveda ne dosežejo vedno tega, kar želijo. Na primer, voditelji jih morda raje kaznujejo, kakor da bi jim ustregli. Pred nedavnim je predsednik neke bližnjevzhodne države glede tamkajšnjega protestnega gibanja rekel, da ga je »treba zatreti z železno pestjo«. V vstaji tega gibanja je izgubilo življenje več tisoč ljudi.

Tudi ko protestniki dosežejo svoj cilj, rezultat brez izjeme sproži nove probleme. Moški, ki je sodeloval pri strmoglavljenju voditelja neke afriške države, je za revijo Time glede novega režima dejal: »To je bila utopija, ki se je nemudoma sprevrgla v kaos.«

Ali obstaja kakšna boljša pot?

Mnogi znani ljudje menijo, da je nasprotovanje zatiralskim sistemom moralna dolžnost. Na primer, pokojni Václav Havel, nekdanji češki predsednik, ki je bil več let zaprt zaradi zavzemanja za človekove pravice, je leta 1985 napisal: »[Disident] lahko v najboljšem primeru žrtvuje le svojo kožo – in žrtvuje jo samo zato, ker nima na voljo nič drugega, s čimer bi zagovarjal resnico, za katero stoji.«

Havel je s temi besedami orisal skrajnostna dejanja Mohameda  Bouazizija in drugih. V neki azijski državi se je nedolgo tega v znak protesta zoper versko in politično zatiranje sežgalo na desetine ljudi. Neki moški je glede tega, kaj se skriva za takšnimi skrajnostnimi dejanji, za revijo Newsweek povedal: »Nimamo pušk. Nočemo škodovati drugim. Kaj drugega pa ljudem še preostane?«

Sveto pismo ponuja rešitev za krivico, korupcijo in zatiranje. Opisuje vlado, ki jo je Bog ustanovil v nebesih in bo nadomestila nesposobne politične in gospodarske sisteme, zaradi katerih prihaja do protestov. Neka prerokba glede Vladarja te vlade pravi: »Rešil bo revnega, ki kliče na pomoč, pa tudi ubogega in vsakega, ki nima pomočnika. [. . .] Od zatiranja in nasilja bo odkupil njihovo dušo.« (Psalm 72:12, 14)

Jehovove priče verjamejo, da je edino pravo upanje Božje kraljestvo, ki bo človeštvu omogočilo, da bo živelo v miroljubnem svetu. (Matej 6:9, 10) Zato ne sodelujejo v protestih. Toda ali je zamisel o tem, da bi lahko Božja vlada odstranila vzroke za proteste, nestvarna? Morda se zdi tako. Vendar so si mnogi pridobili zaupanje v Božjo vlado. Zakaj se ne bi o tem sami prepričali?