Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

PREBUDITE SE! MAREC 2013

 PORTRETI IZ PRETEKLOSTI

Robert Boyle

Robert Boyle

Ljubitelji zgodovine se Roberta Boyla morda spominjajo kot znanstvenika, po katerem se imenuje Boyle-Mariottov zakon. Ta naravni zakon pojasnjuje zvezo med tlakom in prostornino plina. Na njegovem pomembnem odkritju slonijo številne nadaljnje znanstvene izboljšave. Vendar Robert Boyle ni bil samo talentiran znanstvenik. Velja tudi za človeka, ki je močno verjel v Boga in njegovo navdihnjeno Besedo, Biblijo.

ROBERT BOYLE se je rodil leta 1627 v premožni družini na gradu Lismore na Irskem. To je bilo malo pred začetkom dobe, ki ji zgodovinarji pravijo razsvetljenstvo, dobe, v kateri so razmišljujoči ljudje skušali človeški rod osvoboditi fanatizma, ki mu je gospodoval dolga stoletja. Za ta cilj si je prizadeval tudi Boyle. V avtobiografiji svojih zgodnejših let si je nadel ime Filaretus, kar pomeni »ljubitelj lepih lastnosti«.

Boylova želja, da bi izvedel resnico, je bila enako močna kakor želja, da bi vse, kar je spoznal, povedal drugim. Postal je plodovit pisec, čigar dela so imela velik vpliv na mnoge njegove sodobnike, tudi na slavnega znanstvenika sira Isaaca Newtna. Leta 1660 je Boyle sodeloval pri ustanovitvi Kraljeve družbe, znanstvene ustanove v Londonu, ki obstaja še danes.

ZNANSTVENA ZAPUŠČINA

Boyle velja za očeta kemije. Do stvari, ki jih je proučeval, je imel povsem drugačen pristop kakor alkimisti tistega časa. Ti so svoje ugotovitve skrivali ali pa so jih opisali z nerazumljivimi izrazi, ki jih ljudje zunaj njihovega zaprtega kroga povečini niso razumeli. V nasprotju z njimi pa je Boyle brez zadržkov objavljal vse podrobnosti svojih raziskovanj. Poleg tega ni enostavno kar sprejel že dolgo uveljavljenih hipotez, temveč je bil prepričan, da bi se znanstveniki morali dokopati do dejstev na podlagi nadzorovanih eksperimentov.

 Boyle je z eksperimenti potrdil zamisel, da je materija sestavljena iz korpuskulov (kot je te delce sam poimenoval), ki so različno sestavljeni, tako da tvorijo različne snovi.

Boylov pristop k znanstvenemu raziskovanju je lepo prikazan v njegovi znameniti knjigi The Sceptical Chymist. V njej znanstvenikom priporoča, naj ne bodo arogantni oziroma dogmatični, temveč naj bodo pripravljeni priznati napake. Poudarjal je, da bi morali posamezniki z močnim mnenjem skrbno razlikovati med tem, za kar vedo, da je resnično, in tem, za kar menijo, da je resnično.

Boyle je poudarjal, da bi morali posamezniki z močnim mnenjem skrbno razlikovati med tem, za kar vedo, da je resnično, in tem, za kar menijo, da je resnično.

VERSKA ZAPUŠČINA

Boyle je imel enak pristop tudi do duhovnih stvari. To, kar je odkril o vesolju in o tem, kako čudovito so ustvarjena živa bitja, ga je prepričalo, da mora obstajati Načrtovalec in Stvarnik. Zato je zavračal ateizem, ki se je vse bolj in bolj širil med intelektualci tistega časa. Sklenil je, da človek, ki pošteno uporablja svoj razum, ne more, da ne bi verjel v Boga.

Kljub temu pa Boyle ni menil, da je človekov razum dovolj za pravo razsvetljenje. Ugotovil je, da ljudje potrebujemo tudi razodetje od Boga. To razodetje je po njegovem mnenju Božja Beseda, Biblija.

Boyla je vznemirjalo to, da mnogi niso poznali svetopisemskih naukov in da po vsem videzu sodeč niso imeli trdnega temelja za svoje versko prepričanje. Spraševal se je: Kako bi se lahko komu zdelo prav, da človekovo versko prepričanje temelji zgolj na verovanju njegovih staršev oziroma je odvisno zgolj od tega, kje se je rodil? Boyle je imel gorečo željo, da bi ljudem pomagal bolje spoznati Sveto pismo.

Zato je finančno podprl izdajo Svetega pisma v mnogih jezikih. Sem so med drugim spadali nekateri jeziki severnoameriških domačinov, pa tudi arabščina, irščina, malajščina in turščina. Robert Boyle se je tako izkazal za nadarjenega, a ponižnega človeka, ki je imel neustavljivo željo, da bi se pri vsem, kar je proučeval, dokopal do resnice in da bi tudi drugim pomagal storiti isto.