Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

PREBUDITE SE! FEBRUAR 2013

 TEMA Z NASLOVNICE

Priseljevanje – sanje in resničnost

Priseljevanje – sanje in resničnost

V iskanju boljšega življenja

GEORGE je bil obupan. Svoji družini ni mogel priskrbeti dovolj hrane. Poleg tega so ljudje v njihovi okolici zbolevali in videti je bilo, da nekateri med njimi stradajo. Toda George je vedel, da v deželi, ki leži nekaj sto kilometrov proti jugu, vladajo boljše razmere. Porodila se mu je ideja: »Preselil se bom v tujino, si poiskal službo, nato pa se mi bo pridružila še družina.«

Tudi Patricia je sanjala o novem življenju v tujini. Bila je brez službe in imela je bolj malo možnosti, da bi se ji življenje kdaj obrnilo na boljše. S fantom sta se odločila, da bosta iz Nigerije preko Alžirije odšla v Španijo, ne da bi se zavedala, kako zelo kruta je pot čez Saharo. »Bila sem noseča,« pravi, »in bila sem odločena, da bom svojemu otroku omogočila boljše življenje.«

Rachel si je želela finančno opomoči, zato se je odločila oditi v Evropo. Na Filipinih je izgubila službo in sorodniki so ji zatrjevali, da se bo v tujini brez težav zaposlila kot gospodinjska pomočnica. Zato si je sposodila denar za letalsko karto, se poslovila od moža in hčerke ter jima obljubila: »Ne bomo dolgo ločeni.«

Tako kakor George, Patricia in Rachel se je glede na ocene v preteklih desetletjih v tujino preselilo več kot 200 milijonov ljudi. Čeprav so se nekateri preselili zaradi vojne, naravnih nesreč ali preganjanja, je večina to storila zaradi ekonomskih razlogov. S katerimi problemi se priseljenci srečujejo v svoji novi domovini? Ali se za vse začne boljše življenje, po katerem so hrepeneli? Kako se počutijo otroci, ko oče ali mama zaradi boljšega zaslužka odide od doma? Poglejmo si odgovore na ta vprašanja.

 Priti tja in se tam ustaliti

Prva težava, s katero se srečajo tisti, ki se želijo preseliti v tujino, je pogosto že pot sama. George, ki smo ga omenili v prvem članku, je prepotoval več sto kilometrov. S seboj je imel le malo hrane. »Potovanje je bilo prava nočna mora,« se spominja. Mnogi priseljenci sploh nikoli ne prispejo na cilj.

Patriciin cilj je bila Španija. Čez Saharo je potovala na odprtem tovornjaku. »Iz Nigerije v Alžirijo smo potovali en teden, na tovornjaku pa nas je bilo natrpanih 25 ljudi. Na poti smo naleteli na veliko trupel pa tudi na ljudi, ki so tavali po puščavi in čakali na smrt. Očitno so nekateri vozniki potnike brezsrčno pustili kar tam.«

Rachel je v nasprotju z Georgeem in Patricio odpotovala v Evropo z letalom in tu začela delati kot gospodinjska pomočnica. Toda nikoli si ni predstavljala, da bo tako zelo pogrešala svojo dveletno hčerko. »Vsakič, ko sem videla kakšno mamico z otrokom, sem v sebi čutila močno bolečino,« se spominja.

George se je le stežka privadil na življenje v novi državi. Minilo je več mesecev, preden je lahko domov poslal denar. »Veliko noči sem prejokal zaradi osamljenosti in občutka nemoči,« pravi.

Patricia je po več mesecih bivanja v Alžiriji končno prispela v Maroko. »Tam,« pravi, »sem rodila hčerkico. Morala sem se skrivati pred preprodajalci, ki so ugrabljali priseljenke in jih prisilili v prostitucijo. Končno sem le zbrala dovolj denarja za tvegano vožnjo po morju do Španije. Ladja je bila v slabem stanju in neustrezno opremljena za tolikšno število potnikov. Vodo, ki je vdirala v ladjo, smo morali odstranjevati s čevlji! Ko smo prispeli v Španijo, sem bila tako brez moči, da nisem mogla hoditi po kopnem.«

Ljudje, ki se nameravajo preseliti, bi morali poleg možnih nevarnosti, ki so povezane s potovanjem, imeti v mislih še druge izzive. Razmisliti bi denimo morali o morebitnih jezikovnih in kulturnih ovirah v novi domovini, pa tudi o tem, koliko denarja bodo morali odšteti in na kakšne pravne ovire bodo morda naleteli, ko bodo skušali pridobiti državljanstvo ali prijaviti stalno bivališče. Priseljenci, ki nimajo urejenega pravnega statusa, pogosto težko dobijo dobro zaposlitev, primerno bivališče, izobrazbo ali zdravstveno oskrbo. Morda imajo težave s pridobitvijo vozniškega dovoljenja ali pa ne morejo odpreti bančnega računa. In vse prepogosto se zgodi, da priseljence brez dokumentov izkoriščajo, denimo kot poceni delovno silo.

Naslednji dejavnik, o katerem bi morali razmisliti, je denar. Kolikšno varnost pravzaprav ponuja? Sveto pismo daje naslednji razumni nasvet: »Ne trudi se obogateti. [. . .] Bogastvo si namreč naredi peruti, podobne orljim, in zleti proti nebu.« (Pregovori 23:4, 5) Imejte tudi v mislih, da najbolj potrebujemo tisto, česar se z denarjem  ne da kupiti: ljubezen, čustveno varnost in združeno družino. Kako žalostno je, kadar dajo ljudje želji po denarju prednost pred ljubeznijo do zakonca oziroma pred »naravno naklonjenostjo«, ki jo čutijo do svojih otrok! (2. Timoteju 3:1–3)

Ljudje imamo tudi duhovne potrebe. (Matej 5:3) Zato odgovorni starši naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi izpolnili nalogo, ki so jo dobili od Boga – nalogo, naj svoje otroke poučujejo o Bogu, njegovem namenu in merilih. (Efežanom 6:4)

 Biti skupaj je pomembnejše od denarja

Zgodbe priseljencev so zelo različne, vendar imajo mnoge med njimi, kot lahko vidimo iz doživetij prej omenjenih Georgea, Rachel in Patricie, nekaj skupnega. Kadar v tujino odide roditelj ali zakonec, družina trpi in včasih minejo leta, preden je spet združena. George je bil na primer od svoje družine ločen dobra štiri leta.

Rachel se je vrnila na Filipine, da bi bila spet skupaj s svojo hčerko, od katere je bila ločena skoraj pet let. Patricia je prispela v Španijo s svojo hčerkico v rokah. »Ona je vse, kar imam, zato si prizadevam dobro skrbeti zanjo,« pravi Patricia.

Mnogi priseljenci vztrajajo v svoji novi domovini kljub osamljenosti, ekonomskim težavam in kljub temu, da so že dolgo ločeni od svoje družine. V preselitev so toliko vložili, da imajo takrat, ko stvari ne gredo tako, kakor bi morale, le redki dovolj poguma, da priznajo svoj neuspeh in se vrnejo domov, čeprav se zavedajo, da si utegnejo s tem nakopati sramoto in ponižanje.

Eden takšnih, ki so imeli dovolj poguma za vrnitev domov, je Allan s Filipinov. Čeprav je v Španiji našel dobro službo, se je čez leto in pol vrnil domov. »Preveč sem pogrešal ženo in hčerkico,« pravi. »Odločil sem se, da ne bom nikoli več delal v tujini, razen če bom lahko s seboj vzel družino. In to sem čez čas tudi storil. Družina je daleč pomembnejša od denarja.«

Patricia je ugotovila, da je še nekaj drugega daleč pomembnejše od denarja. V Španijo je prispela z izvodom »Nove zaveze« oziroma Krščanskih grških spisov. »Na to knjigo sem gledala kot na talisman,« pravi. »Nato sem prišla v stik z neko Jehovovo pričo. Pred tem se nikoli nisem želela pogovarjati s pripadniki te religije. Priči sem postavila veliko vprašanj, zato da bi ji dokazala, da so njihovi nauki napačni. Presenetilo me je, da je znala tako dobro zagovarjati svoje prepričanje. Na moja vprašanja je odgovarjala naravnost iz Svetega pisma.«

Patricia je med spoznavanjem Svetega pisma izvedela, da trajna sreča in zanesljivo upanje na prihodnost nista odvisna od tega, kje človek živi in koliko denarja ima, temveč od tega, ali dobro pozna Boga in njegov namen z ljudmi. (Janez 17:3) Spoznala je, da je pravemu Bogu ime Jehova. (Psalm 83:18) V Svetem pismu je tudi prebrala, da bo Bog po svojem Kraljestvu, katerega kralj je Jezus Kristus, kmalu odstranil vso revščino. (Daniel 7:13, 14) Iz Psalma 72:12, 14 je izvedela, da bo Jezus rešil »revnega, ki kliče na pomoč, pa tudi ubogega in vsakega, ki nima pomočnika. Od zatiranja in nasilja bo odkupil njihovo dušo.«

Zakaj si ne bi vzeli časa in preiskali Sveto pismo? Ta knjiga, ki vsebuje Božjo modrost, vam lahko pomaga, da boste dajali v življenju prednost pravim stvarem, da se boste modro odločali ter da boste kljub vsakršnim težavam ohranili veselje in upanje. (Pregovori 2:6–9, 20, 21)