Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

PREBUDITE SE! JANUAR 2013

 TEMA Z NASLOVNICE

Kako v sebičnem svetu vzgojiti otroke v obzirne ljudi

Kako v sebičnem svetu vzgojiti otroke v obzirne ljudi

LJUDEM se vsak dan ponudijo neštete priložnosti, da bi za druge storili kaj dobrega. Vendar se zdi, da mnogi mislijo samo nase. Dokaze za to lahko vidite praktično vsepovsod – od brezvestnega goljufanja do agresivne vožnje, od surovega govorjenja do izbruhov jeze.

Takšno sebičnost je opaziti tudi v mnogih družinah. Nekateri se denimo razvežejo od svojega zakonca preprosto zato, ker menijo, da si »zaslužijo nekaj boljšega«. Celo nekateri starši v svoje otroke nehote zasejejo sebičnost. Kako pa? Tako da ugodijo vsaki otrokovi kaprici, obotavljajo pa se ga kakor koli disciplinirati.

Po drugi strani mnogi starši učijo svoje otroke, naj dajejo prednost drugim, in jim s tem zelo koristijo. Za otroke, ki so pozorni do drugih, je več verjetnosti, da bodo imeli prijatelje ter kvalitetne in trajne odnose z ljudmi. Bolj verjetno je tudi, da bodo zadovoljnejši. Zakaj? Zato ker, kot pravi Sveto pismo, »dajati osrečuje bolj kakor prejemati«. (Apostolska dela 20:35)

Kako lahko kot starši pomagate svojim otrokom, da bodo imeli koristi od tega, da so prijazni, in da bodo pazili na to, da se ne bi okužili z vase zagledano miselnostjo, ki je splošno razširjena? Poglejmo si tri napake staršev, s katerimi utegnejo v otrocih podžigati sebičnost, pa tudi to, kako se tem napakam lahko ognejo.

 1. Pretirano hvaljenje

Težava. Strokovnjaki opažajo zaskrbljujoč trend: Mnogi mladi pridejo na trg delovne sile z močnim občutkom, da jim marsikaj kar samoumevno pripada, s prepričanjem, da bodo vsekakor uspešni, pa četudi za to naredijo bore malo ali pa sploh nič. Nekateri si domišljajo, da bodo v službi hitro napredovali, ne da bi jim bilo sploh treba obvladati svoj poklic. Drugi pa so prepričani, da so nekaj posebnega in da si zaslužijo, da ljudje z njimi tako tudi ravnajo. Ko pa dojamejo, da okolica ne misli tako, jih to močno potre.

Iz česa to izvira. Včasih je treba razlog za to, da ima človek previsoko mnenje o sebi, iskati v njegovem otroštvu. Na nekatere starše na primer pretirano vpliva gibanje za samospoštovanje, ki je postalo priljubljeno v zadnjih desetletjih. Nazori tega gibanja so videti prepričljivi: Če otrokom koristi malo pohvale, jim bo veliko pohvale še bolj. Po drugi strani pa zagovarja prepričanje, da roditelj otroku s tem, da mu pokaže kakršno koli neodobravanje, samo jemlje pogum. To v družbi, ki ima za svoje poslanstvo krepiti samospoštovanje, velja za šolski primer neodgovornega starševstva. V starše vcepljajo miselnost, da pri svojih otrocih ne bi smeli nikoli povzročiti tega, da bi imeli slab občutek o sebi.

Zato so mnogi očetje in mame začeli svoje otroke neprestano obsipavati s pohvalami, celo takrat, ko ti ne storijo ničesar zares pohvale vrednega. Vsak še tako majhen dosežek proslavijo, vsako še tako veliko napako pa spregledajo. Ti starši so prepričani, da si bodo njihovi otroci pridobili samospoštovanje samo, če se za njihova slaba dejanja ne bodo zmenili, vse drugo pa bodo pohvalili. To, da se otroci dobro počutijo v svoji koži, je postalo pomembnejše od tega, da bi se naučili doseči v življenju kaj, zaradi česar bi se v resnici lahko dobro počutili.

Kaj pravi Sveto pismo. Sveto pismo priznava, da je človeka povsem primerno pohvaliti, kadar si to zasluži. (Matej 25:19–21) Če pa starši otroke pohvalijo samo zato, da bi se ti dobro počutili, si lahko pridobijo izkrivljen pogled nase. V Svetem pismu ustrezno temu piše: »Če namreč kdo misli, da je kaj, ko v resnici ni nič, zavaja sam sebe.« (Galačanom 6:3) Zato Sveto pismo staršem naroča: »Svojim otrokom ne odrekaj discipliniranja. S svojo odločnostjo jih še ne boš ubil.« * (Pregovori 23:13, Contemporary English Version)

Kaj lahko storite. Postavite si za cilj, da boste otroka disciplinirali, ko bo potrebno, in ga pohvalili, ko si bo to res zaslužil. Ne hvalite ga samo zato, da se bo dobro počutil v svoji koži. To najbrž niti ne bi delovalo. »Prava samozavest izvira iz tega, da človek razvija svoje talente in se nauči novih stvari,« piše v knjigi Generation Me, »ne pa iz tega, da mu kdo govori, da je čudovit že samo zato, ker obstaja.«

»O sebi ne misli več, kot je treba misliti, temveč [. . .] o sebi misli razumno.« (Rimljanom 12:3)

 2. Pretirano zaščitništvo

Težava. Videti je, da mnogi mladi prihajajo na trg delovne sile zelo slabo pripravljeni na težave. Nekateri težko prenesejo že najmanjšo kritiko. Drugi so zelo izbirčni in so pripravljeni sprejeti samo tisto delo, ki ustreza njihovim visokim pričakovanjem. Doktor Joseph Allen v knjigi Escaping the Endless Adolescence na primer pripoveduje o mladeniču, ki je med razgovorom za službo povedal: »Imam občutek, da so nekatere naloge, ki spadajo k tej zaposlitvi, lahko včasih nekoliko dolgočasne, jaz pa se nočem dolgočasiti.« Avtor knjige dodaja: »Zdi se, da ni razumel, da prav k vsem zaposlitvam spadajo tudi nekatera dolgočasna opravila. Kako je mogoče, da je star že 23 let, pa tega še vedno ni dojel?«

Iz česa to izvira. V zadnjih desetletjih med starši vlada trend, da morajo zaščititi svoje otroke pred vsakršnimi težavami. Ali se je vaša hčerka slabo odrezala pri testu? Posredujte in zahtevajte od učitelja, da ji da boljšo oceno. Ali je vaš sin dobil kazen za prometni prekršek? Plačajte jo namesto njega. Neuspela romantična zveza? Vso krivdo zvrnite na nekdanjega fanta oziroma dekle.

Čeprav je povsem naravno, da starši želijo zaščititi svoje otroke, pa jim lahko s pretiranim zaščitništvom dajejo vtis, da jim ni treba prevzeti odgovornosti za svoja dejanja. »Namesto da bi se [takšni] otroci naučili prenesti bolečino in razočaranje ter se iz tega celo kaj naučili,« piše v knjigi Positive Discipline for Teenagers, »odrastejo v izredno sebične ljudi, prepričane, da jim svet in starši nekaj dolgujejo.«

Kaj pravi Sveto pismo. Težave so del življenja. Pravzaprav v Svetem pismu piše: »Slabe stvari se [. . .] zgodijo vsakomur!« (Pridigar 9:11, Easy-to-Read Version) To velja tudi za dobre ljudi. Krščanski apostol Pavel denimo se je med svojim delovanjem znašel v prenekateri stiski. Vendar mu je spoprijemanje s težavami koristilo! Napisal je: »Naučil [sem se] v vsakršnih okoliščinah biti zadovoljen s tem, kar imam. [. . .] Naučil [sem se] skrivnosti glede tega, kako biti sit in kako biti lačen, kako živeti v obilju in kako trpeti pomanjkanje.« (Filipljanom 4:11, 12)

Kaj lahko storite. Prizadevajte si ravnati po svetopisemskem načelu »Vsak od nas mora nositi svoje breme«, pri tem pa imejte v mislih stopnjo zrelosti vaših otrok. (Galačanom 6:5, CEV) Če vaš sin dobi kazen za prometni prekršek, je morda najboljše, da jo sam plača s svojim denarjem, bodisi z žepnino bodisi s plačo. Če se vaša hči slabo odreže pri testu, bi to morda moral biti zanjo alarm, da se bo naslednjič bolje pripravila. Če se je vaš sin razšel s svojim dekletom, ga potolažite, vendar mu ob primernem času tudi pomagajte razmisliti o vprašanjih, kot je »Ali ti je ta izkušnja pokazala, na katerih področjih bi morda moral postati zrelejši?«. Otroci, ki si prizadevajo rešiti svoje težave, postanejo zdržljivejši in samozavestnejši – pridobijo si torej lastnosti, ki si jih morda ne bi, če bi jih nekdo ves čas reševal iz težav.

»Naj vsak dokaže, kakšno je njegovo delo, in tedaj se bo imel česa veseliti glede samega sebe.« (Galačanom 6:4)

 3. Zasipavanje z materialnimi dobrinami

Težava. V neki raziskavi, ki so jo opravili med mladimi odraslimi ljudmi, je 81 odstotkov anketiranih dejalo, da je najpomembnejši cilj njihove generacije »obogateti« – to se jim je zdelo daleč pomembnejše od »pomagati drugim«. Vendar pehanje za bogastvom ne prinaša zadovoljstva. Pravzaprav je omenjena raziskava pokazala, da so ljudje, ki se osredinjajo na gmotne dobrine, manj srečni in bolj depresivni. Splošno gledano imajo tudi več fizičnih in psihičnih problemov.

Iz česa to izvira. Nekateri otroci odraščajo v družinah, ki so usmerjene v pridobitništvo. »Starši hočejo, da bi bili njihovi otroci srečni, otroci pa hočejo stvari,« piše v knjigi The Narcissism Epidemic. »Zato jim starši kupujejo stvari. In otroci so res srečni, vendar samo za kratek čas. Zatem pa hočejo še več stvari.«

Seveda oglaševalska industrija z velikim veseljem želi potešiti to potrošniško lakoto. Širi zamisli, kot sta »Zaslužiš si najboljše« in »Ker si tega vreden«. Mnogi mladi so postali žrtev takšnih sporočil in so sedaj v dolgovih, saj ne morejo plačati reči, ki »si jih zaslužijo«.

Kaj pravi Sveto pismo. Sveto pismo priznava, da denar potrebujemo. (Pridigar 7:12) Hkrati pa svari, da je »ljubezen do denarja [. . .] korenina najrazličnejših škodljivih reči«. Nato dodaja, da so si nekateri, ker so »gojili takšno ljubezen, [. . .] zadali mnogo bolečin«. (1. Timoteju 6:10) Sveto pismo nas ne spodbuja k temu, da bi si kopičili gmotno bogastvo, temveč da bi bili zadovoljni z osnovnimi življenjskimi potrebščinami. (1. Timoteju 6:7, 8)

»Tisti, ki so se odločili obogateti, pa padejo v skušnjavo in se ujamejo v zanko ter v mnoge nespametne in škodljive želje.« (1. Timoteju 6:9)

Kaj lahko storite. Starši, preiščite svoje stališče do denarja in reči, ki jih lahko z njim kupite. Imejte jasno začrtan prednostni vrstni red in pomagajte otrokom storiti enako. V prej omenjeni knjigi The Narcissism Epidemic najdemo naslednje predloge: »Starši in otroci bi se lahko pogovorili o temah, kot so ‚Kdaj je pametno kupovati na razprodaji in kdaj to ni pametno?‘, ‚Kolikšna je obrestna mera?‘ in ‚Kdaj si nazadnje kupil kaj zato, ker je nekdo drug menil, da bi moral?‘.«

Pazite, da ne boste skušali z materialnimi stvarmi pomesti pod preprogo družinskih težav, ki bi jih bilo treba rešiti. »Splošno znano je, da je zmanjševanje problemov z nakupovanjem gmotnih stvari povsem neučinkovita metoda,« piše v knjigi The Price of Privilege. »Problemov se je treba lotiti premišljeno, razumno in z empatijo, ne pa s čevlji in torbicami.«

^ odst. 11 Sveto pismo nikakor ne zagovarja telesne ali čustvene zlorabe otrok. (Efežanom 4:29, 31; 6:4) Namen discipliniranja ni, da bi starši dali duška svoji jezi, temveč da bi otroke česa naučili.

 

Spoznajte več

Ali je olika sploh pomembna?

Ali je to nekaj zastarelega ali pa je pomembna še danes?