Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

PREBUDITE SE! NOVEMBER 2012

Nikoli niso obupali nad mano

Nikoli niso obupali nad mano

Ljubil sem alkohol in nasilje. Nato pa me je nekega dne pretresla tragična novica, zaradi katere sem znova preiskal svoje življenje. Naj vam povem kaj več o tem.

RODIL sem se leta 1943 v mestu Rubottom v ameriški zvezni državi Oklahoma. Celo svoje otroštvo sem bil nasilen. V zadnjem letniku srednje šole sem začel popivati. Ker je bil oče nasilen alkoholik, se je zaradi mojega popivanja med nama spletlo čudno prijateljstvo. Skupaj sva hodila na plese in druge družabne dogodke, samo zato da bi se napila in se pretepala.

Leta 1966 sem se poročil s Shirley in imela sva dva otroka, Angelo in Shawna. Vseeno sem še naprej zlorabljal alkohol. Da bi poleg rednega dohodka zaslužil še kaj denarja, sem začel gojiti in prodajati marihuano. Delal sem tudi kot varnostnik po barih v domačem kraju, kjer sem lahko tešil svojo žejo po alkoholu in nasilju. V tistem obdobju se nisem bal nikogar in ničesar in prav malo mar mi je bilo za občutke drugih.

»Nikogar ne pošiljaj k meni, da bi se z mano pogovarjal«

Ženin bratranec se je preselil v Kalifornijo, tam je začel preučevati Sveto pismo in zatem postal Jehovova priča. Ko se je vrnil v Oklahomo, je o tem, kar se je naučil, pripovedoval Shirley in ona je hitro prepoznala zven resnice. Po temeljitem preučevanju Svetega pisma se je tudi ona odločila postati Priča in leta 1976 se je krstila. Jaz pa nisem želel imeti nobenega opravka z njeno religijo. »Nikogar ne pošiljaj k meni, da bi se z mano pogovarjal,« sem ji rekel. »Nobenega smisla ne bi imelo.«

Shirley je bila vedno zvesta biblijskim načelom, poleg tega mi ni nehala izkazovati ljubezni. Pravzaprav me je vedno, preden je z otrokoma šla na krščanski shod v krajevno kraljestveno dvorano, prijazno povabila, naj grem z njimi. Tudi Angela je ponavadi rekla: »Ati, radi bi, da greš z nami.«

Ker sem bil vpleten v nezakonite posle, sem pogosto nosil pištolo. Poleg tega sem večkrat za nekaj dni izginil, zaradi česar je v najinem zakonu prihajalo do napetosti. Po vrnitvi domov sem vsakič skušal stvari nekoliko zgladiti, zato sem obiskal nekaj shodov. Priče so bili z mano vedno prijazni in njihovi nauki so se mi zdeli logični.

 Čez čas mi je eden od občinskih starešin predlagal, da bi začela skupaj sistematično pregledovati Sveto pismo. Njegovo ponudbo sem sprejel. Žal pa je to, kar sem spoznal, bolj malo vplivalo name – predvsem zato, ker sem se še naprej družil s svojimi starimi prijatelji. Starešina je to opazil, zato mi je pokazal nekaj svetopisemskih načel o nevarnostih slabe družbe. (1. Korinčanom 15:33) Čeprav je njegov nasvet temeljil na Svetem pismu, sem mu zameril, se nehal z njim dobivati in se še bolj vpletel v svoje nekdanje dejavnosti. S svojo neumno prevzetnostjo sem zelo prizadel Shirley in otroka.

»Imamo te še vedno radi!«

Leta 1983 sem izvedel nekaj zelo tragičnega. Umrl je nečak, na katerega sem bil močno navezan. To me je zelo prizadelo in me spodbudilo, da sem premislil o svojem življenju. Jasno mi je bilo, da povzročam bolečine svoji ženi in otrokoma – ravno tistim, ki so se mi zdeli pomembni. To streznujoče spoznanje je bilo prelomnica v mojem življenju. Na nečakovem pogrebu me je starejši Pričevalec John prijazno objel okoli ramen in mi rekel: »Rad bi samo, da veš, da te imamo še vedno radi.« Ravno to spodbudo sem potreboval! Naslednji dan sem poklical Johna in mu rekel, da bi rad znova začel pregledovati Sveto pismo in da upam, da mi bo tokrat uspelo narediti spremembe, ki bi jih moral storiti že davno.

Z Johnom sva se med najinim prvim pregledovanjem Svetega pisma pogovarjala o molitvi in povedal sem mu, da bi rad preizkusil, ali res deluje. Naslednji dan sem začel iskati pošteno službo, a brez uspeha. Medtem ko sem se vozil v svojem dostavnem tovornjaku, sem na glas molil: »Jehova, če bi rad, da ostanem tukaj, potem mi najdi službo!« Nato pa sem pomislil: »Res je smešno, da se vozim po cesti in se pogovarjam sam s sabo.« Seveda me je do vere v to, da Bog posluša molitve, pa tudi do tega, da so postale moje molitve kvalitetnejše, čakala še dolga pot. (Psalm 65:2) Toda na svoje presenečenje sem dobil službo že takoj naslednji dan!

Ko sem spoznal moč molitve, sem Jehova še bolj vzljubil in začel bolj zaupati v njegovo vodstvo.

Zatem sem začel moliti iskreno in pogosteje. Vedno znova sem videl, da me Jehova blagoslavlja. V Boga sem verjel že od nekdaj, vendar so mi šele te izkušnje pomagale uvideti resničnost besed iz 1. Janezovega 5:14, kjer piše, da »nas [Bog] sliši v vsem, kar koli prosimo po njegovi volji«. Ko sem spoznal moč molitve, sem Jehova še bolj vzljubil in začel bolj zaupati v njegovo vodstvo. (Pregovori 3:5, 6)

Ko sem znova začel obiskovati krščanske shode, so me Priče prisrčno sprejeli. Poleg  tega sem doumel, da v resnici ljubijo »drug drugega iz srca«, kar me je zelo ganilo. (1. Petrovo 1:22) Končno sem dojel, da so besede iz Pregovorov 13:20 resnične. Tam piše: »Kdor hodi z modrimi, bo postal moder, tistemu, ki se druži z neumnimi, pa se slabo piše.«

Dolga leta sem svoji družini povzročal težave in bolečino, sedaj pa sem skušal postati miroljuben človek ter boljši mož, oče in sogovornik. Začel sem živeti po biblijskem nasvetu, da morajo »možje ljubiti svojo ženo kakor svoje telo« in da očetje ne smejo dražiti svojih otrok, da ti ne bi postali malodušni. (Efežanom 5:28; Kološanom 3:21)

Razumljivo je, da so spremembe, ki sem jih naredil, imele čudovit učinek na mojo družino. Znova so se izkazale za resnične Jezusove besede iz Mateja 5:3: »Srečni tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb.« Končno sem našel pravo srečo!

Junija 1984 je bila moja hčerka Angela intervjuvana na zboru Jehovovih prič. Opisala je, kakšen človek sem bil v preteklosti, in nato spregovorila o spremembah, ki sem jih storil. Na koncu je povedala, da je zelo vesela, da me vidi sedeti v prvi vrsti med tistimi, ki naj bi se dali tega dne krstiti.

Z ženo Shirley

Zelo sem hvaležen Jehovu, da ne obupa nad ljudmi, kakršen sem bil jaz! Zelo sem tudi hvaležen Shirley in najinima otrokoma, da niso obupali nad mano. Shirley, prava kristjanka, je zvestovdano upoštevala nasvet za žene iz 1. Petrovega 3:1, kjer piše: »Podrejajte [se] svojemu možu, da bi ga, če kateri ni poslušen besedi, pridobile brez besed, s svojim vedenjem.« Vsa ta leta, ko sem jaz trmasto vztrajal pri svojem, mi je z zvestovdanostjo, potrpežljivostjo in lepim vedenjem kazala pot do resnice, dokler se nisem končno spametoval.

Odkar sem Jehovova priča, pogosto omenim zgled svoje žene sovernikom, katerih zakonec ni Priča, da bi jih spodbudil, naj ne obupajo nad njim. »Ob pravem času,« rečem takšnemu bratu ali sestri, »lahko Jehova z močjo svoje Besede, Biblije, in tvojega lepega vedenja pomaga tvojemu zakoncu, da se bo spremenil – četudi se to sprva zdi neverjetno.«