Nastavitev dostopnosti

Search

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

PREBUDITE SE! SEPTEMBER 2012

Srednjeveški mojstri medicine

Srednjeveški mojstri medicine

SODOBNA medicina v marsikaterem pogledu ni tako sodobna, kakor menijo nekateri. Pravzaprav so številne danes običajne medicinske metode v nekaterih deželah uporabljali že pred mnogimi stoletji. Poglejmo si denimo razvoj medicine na Bližnjem vzhodu v srednjem veku.

Leta 805 n. št. je KALIF HARUN AR RAŠID v glavnem mestu Bagdadu ustanovil bolnico. Od 9. pa vse do 13. stoletja so po vsem islamskem imperiju, od Španije do Indije, gradili in vzdrževali bolnice tudi drugi vladarji.

V te bolnice so sprejemali bogate in revne bolnike vseh veroizpovedi. Usposobljeni zdravniki se niso ukvarjali le z zdravljenjem bolnikov, temveč tudi z raziskavami in poučevanjem novih zdravnikov. V bolnicah je imelo vsako področje svoj oddelek: oddelek za interno medicino, očesne bolezni, ortopedijo, nalezljive bolezni, kirurgijo in duševne bolezni. Zdravniki so skupaj s svojimi učenci vsako jutro pregledali bolnike ter jim predpisali dieto in zdravila. V interni lekarni pa so farmacevti izdelovali in izdajali zdravila. Uprava je podobno kakor danes vodila evidenco, nadzorovala stroške in pripravo hrane ter skrbela še za druge administrativne posle.

Zgodovinarji uvrščajo te bolnice »med velike dosežke srednjeveške islamske družbe«. Pisec in zgodovinar Howard R. Turner pravi, da se je po vsem islamskem imperiju »bolnica kot institucija razvijala na revolucionarne načine, ki so vplivali na razvoj zdravstvenih znanosti in zdravstvene oskrbe vse do današnjih dni«.

RHAZES se je rodil sredi 9. stoletja v starodavnem mestu Rai (danes predmestje Teherana). Velja za »največjega medicinskega raziskovalca in zdravnika islamskega sveta, dejansko pa tudi vsega srednjega veka«. (Pathfinders—The Golden Age of Arabic Science) Ta znanstveni mislec je dokumentiral svoje eksperimentalne metode in pogoje, pripomočke, ki jih je pri tem uporabljal, ter rezultate, do katerih je prišel, s čimer je koristil kasnejšim zdravnikom. Poleg tega je zdravnikom priporočal, naj bodo na tekočem z novostmi na svojem področju.

Rhazes se je izkazal s številnimi dosežki. Njegovi medicinski spisi so denimo izšli v 23 zvezkov obsegajočem delu z naslovom Al Hawi (Popolna knjiga), ki ga uvrščajo med pomembna medicinska besedila. V tej zbirki naj bi bili po mnenju nekaterih zametki porodništva, ginekologije in očesne kirurgije. Med njegovimi 56 medicinskimi besedili najdemo tudi najstarejši verodostojen opis črnih koz in ošpic. Ugotovil je tudi, da je povišana telesna temperatura eden od obrambnih mehanizmov telesa.

Poleg tega je vodil bolnice v mestih Rai in Bagdad. Tam je zdravil duševno bolne, zato velja za očeta psihologije in psihoterapije. Ukvarjal pa se ni le z medicino. Vzel si je čas tudi za pisanje knjig o kemiji, astronomiji, matematiki, filozofiji in teologiji.

AVICENNA, ki ga prav tako uvrščajo med velike može medicine, se je rodil v mestu Bukhara v današnjem Uzbekistanu. Bil je eden od izjemnih zdravnikov, filozofov, astronomov in matematikov 11. stoletja. Napisal je enciklopedijo Kanon medicine, ki vsebuje vsa do takrat znana medicinska dognanja.

Avicenna je v Kanonu napisal, da je tuberkuloza nalezljiva, da se bolezni lahko prenašajo  z vodo in zemljo, da čustva vplivajo na telesno počutje in da živci prenašajo bolečine pa tudi dražljaje, ki povzročajo krčenje mišic. Opisal je tudi kakšnih 760 farmakoloških preparatov – njihove lastnosti, delovanje in kdaj jih uporabiti – ter navedel načela za testiranje novih zdravil. Kanon medicine so prevedli v latinščino in v evropskih zdravstvenih šolah so ga uporabljali dolga stoletja.

Arabski rokopis z risbami Albucasisovih kirurških instrumentov

ALBUCASIS prav tako velja za velikana v zgodovini medicine. Ta inovator iz 10. stoletja, ki je živel v Andaluziji (v današnji Španiji), je napisal priročnik v 30 zvezkih, med katerimi je tudi 300 strani dolga razprava o kirurgiji. V njej je opisal tako napredne postopke, kot je uporaba katguta (nit iz živalskega črevesa) za notranje šive, odstranjevanje kamnov iz mehurja s pomočjo instrumenta, ki so ga vstavili skozi sečnico, ter kirurško odstranjevanje golše in sive mrene.

Albucasis je pri težavnih porodih in naravnavanju izpahnjenih ram uporabljal metode, ki so opisane kot »relativno moderne klinične tehnike«. Za oskrbovanje ran je uvedel bombaž, za naravnavanje kosti pa je uporabljal mavec. Opisal je tudi tehnike za ponovno vsajanje izbitih zob, izdelovanje umetnih zob, poravnavanje krivo raščenih zob in odstranjevanje zobnega kamna.

 V Albucasisovi razpravi o kirurgiji najdemo prve ilustracije kirurških instrumentov. V njej je natančno narisal približno 200 instrumentov in zraven napisal, kako in kdaj jih uporabljati. Nekateri od njegovih instrumentov so v tisoč letih doživeli le malo sprememb.

Avicenna nadzoruje pripravljanje zdravila za zdravljenje črnih koz.

Znanje arabskih zdravnikov se razširi na Zahod

V 11. in 12. stoletju so učenjaki, še posebej v Toledu v Španiji in v Montecassinu in Salernu v Italiji, začeli prevajati arabska medicinska besedila v latinščino. Te prevode so nato zdravniki preučevali na univerzah po vsej latinsko govoreči Evropi. Tako je, kot pravi znanstveni pisec Ehsan Masood, medicinsko znanje z Bližnjega vzhoda »v naslednjih stoletjih prodrlo daleč v Evropo, verjetno bolj od vsake druge znanosti, ki je prišla iz islamskega sveta«.

Odkritja in iznajdbe srednjeveških mojstrov, kot so bili Rhazes, Avicenna, Albucasis in njihovi sodobniki, lahko upravičeno označimo za temelj tega, čemur danes pravimo moderna medicina.