Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

PREBUDITE SE! DECEMBER 2010

Potres na Haitiju - dejavna vera in ljubezen

Potres na Haitiju - dejavna vera in ljubezen

 Potres na Haitiju - dejavna vera in ljubezen

V torek, 12. januarja 2010 ob 16.53, je Evelyn zaslišala bobnenje, kakršno nastane ob vzletu velikega letala, in začutila, kako so se začela tresti tla. V bližini so glasno počili betonski tramovi, zgradbe pa so se sesule. Ko je tresenje ponehalo, se je Evelyn povzpela nekoliko višje, da bi videla, kaj se je zgodilo v okolici. Vsenaokrog je slišala ječanje ljudi. Nad haitijsko prestolnico Port-au-Prince se je dvigoval oblak cementnega prahu.

V NEKAJ sekundah so se sesula bivališča, vladne stavbe, banke, bolnišnice in šole. Ljudje iz vseh družbenih slojev so izgubili življenje – bilo jih je več kot 220.000. Kakih 300.000 pa je bilo poškodovanih.

Številni preživelci so otopeli in v šoku sedeli zraven tistega, kar je ostalo od njihovega doma. Drugi so z golimi rokami obupano kopali po ruševinah, da bi rešili svojce in sosede. Ker je zmanjkalo električnega toka in je hitro padel mrak, so si morali reševalci pri delu pomagati z ročnimi svetilkami in svečami.

V mestu Jacmel je 11-letni Ralphendy ostal ujet pod delno porušeno zgradbo. Več ur so si člani mestne reševalne ekipe mrzlično prizadevali, da bi ga rešili. Toda popotresni sunki so jih prisilili, da so odnehali, saj so se bali, da bi se nanje zrušila načeta gornja nadstropja. Philippe, misijonar Jehovovih prič, pa se ni hotel vdati, rekoč: »Ne bi mogel prenesti, da bi Ralphendyja pustili tam umreti.«

Philippe in še trije drugi so se stlačili skozi ozko odprtino pod porušeno zgradbo ter se zelo počasi in previdno pomikali proti Ralphendyju, ki je imel noge ukleščene med ruševinami. Od polnoči naprej so skrbno odstranjevali razbitine. Z vsakim popotresnim sunkom so slišali, kako se je beton nad njimi premaknil in počil. Ob petih zjutraj, več kot 12 ur po potresu, so Ralphendyja izvlekli na varno.

Na žalost se niso vsa prizadevanja končala uspešno. V hudo prizadetem mestu Léogâne je Roger s starejšim sinom Clidom uspel zbežati iz svojega doma, ki se je pričel rušiti. Njegov mlajši sin Clarence je umrl. Žena Clana je bila z glavo zagozdena pod padlim stropom, vendar je lahko govorila. Roger in njegov prijatelj sta si na vso moč prizadevala, da bi jo rešila. »Pohitita!« ju je Clana spodbujala pod ruševinami. »Vse bolj šibka sem! Ne morem dihati!« Tri ure kasneje je prispela reševalna ekipa. Toda ko so Clano potegnili na plano, je bila mrtva.

Sreda, 13. januar, 2. dan

Jutranja zarja je osvetlila razsežnost uničenja. Velik del Port-au-Princa je ležal v ruševinah. Ko so novice o opustošenju postopoma obšle svet, so na pomoč priskočile različne organizacije in številni nesebični posamezniki  z vsega sveta. Potres so čutili tudi prostovoljci, ki delajo v kakih 300 kilometrov oddaljeni podružnici Jehovovih prič v Dominikanski republiki. Ko so tamkajšnji Priče izvedeli, da je bil epicenter blizu gosto naseljenega Port-au-Princa, v katerem živi skoraj tretjina od devetih milijonov prebivalcev Haitija, so nemudoma začeli načrtovati, kako bi pomagali.

Od zadnjega velikega potresa, ki je prizadel Haiti, je minilo 150 let. Zato povečini niso gradili stavb, ki bi bile varne pred potresi, temveč takšne, ki bi kljubovale orkanom in poplavam. Zaradi tega nosilni zidovi in težke betonske strehe niso zdržali pritiska, ki ga je povzročil potresni sunek z močjo 7,0 stopnje. Haitijska podružnica Jehovovih prič, ki so jo dokončali leta 1987, pa je bila zgrajena skladno s potrjenimi protipotresnimi gradbenimi predpisi. Čeprav stoji blizu vzhodnega dela Port-au-Princa, je ostala skorajda nepoškodovana.

Podružnica na Haitiju se je čez noč spremenila v živahni center za pomoč. Ker mednarodne telefonske zveze in komunikacije po elektronski pošti niso delovale najbolje, so se prostovoljci iz podružnice dvakrat odpeljali do meje z Dominikansko republiko, da so posredovali poročila. Medtem se je na stotine žrtev, med katerimi je bilo veliko hudo poškodovanih, stekalo v haitijsko podružnico. Za številne druge so poskrbeli v peščici delujočih bolnišnic, ki pa so hitro postale prenatrpane.

Povsod okrog bolnišnic so na tleh ležale žrtve, ki so krvavele in ječale. Med njimi je bila tudi Marla, ki je bila osem ur ujeta med razbitinami porušene zgradbe. Nog ni mogla premikati niti jih ni čutila. Na plano so jo potegnili sosedje in jo odpeljali v bolnišnico. Toda v katero? Zdravnik Evan, ki je Jehovova priča in je prispel iz Dominikanske republike, jo je skušal najti, a je vedel le njeno ime.

Od potresa je minilo že več kot 24 ur in znova je legla noč. Evan je stopal čez trupla, ki so ležala okrog bolnišnice, tiho molil in glasno klical Marlo. Končno je nekoga slišal, da se je odzval. Marla je pogledala kvišku s širokim  nasmehom na obrazu. Evan jo je presunjen vprašal: »Zakaj si vesela?« Odvrnila je: »Zato ker sem sedaj s svojim duhovnim bratom.« Evan ni mogel zadržati solz.

Četrtek, 14. januar, 3. dan

Jehovove priče s svetovnega sedeža v Združenih državah Amerike so skupaj s podružnicami v Kanadi, Dominikanski republiki, Franciji, Nemčiji, na Guadeloupu, Martiniquu in drugod organizirali pomoč, da bi kar najbolje izkoristili material, ki je bil na voljo, transport, komunikacijska in finančna sredstva ter delo prostovoljcev. Skupno je prišlo pomagat 78 zdravstvenih strokovnjakov, ki so Jehovove priče, in številni drugi. Ob pol treh zjutraj je prvi tovornjak s pomočjo zapustil podružnico v Dominikanski republiki in odrinil proti Haitiju, na njem pa je bilo kakih 6800 kilogramov hrane, vode, zdravil in drugih potrebščin.

Kasneje tistega jutra so v podružničnem uradu na Haitiju že organizirali razdeljevanje prispelih potrebščin. Da bi tatove odvrnili od tega, da bi pokradli hrano in jo prodali, so tovor zakrinkali. Dan in noč so delali, da so hrano in druge potrebščine prepakirali v majhne vrečke za družine in posameznike. V naslednjih mesecih so Jehovove priče brezplačno razdelili več kot 450.000 kilogramov podarjenih stvari, med drugim tudi več kot 400.000 obrokov hrane.

Petek, 15. januar, 4. dan

Opoldne je na Haiti iz Dominikanske republike in Guadeloupa prišlo 19 Jehovovih prič – zdravnikov, zdravstvenih tehnikov in drugih zdravstvenih strokovnjakov. Hitro so odprli kliniko za prvo pomoč. Med drugim so tam zdravili nešteto poškodovanih otrok iz neke sirotišnice. Poleg tega so sirotišnici priskrbeli hrano in ponjave za zavetje. »Zelo sem hvaležen Jehovovim pričam,« je rekel Étienne, direktor sirotišnice. »Ne vem, kaj bi brez njih.«

Izgubljena in nato najdena

Sedemletna Islande je ob potresu iz svojega doma videla, kako so se trgali električni kabli in so švigale iskre. V domu so se stene kar upognile, opeke pa zrušile ter jo hudo poškodovale in ji zlomile nogo. Zatem ko so jo povlekli iz razbitin, jo je njen oče Johnny odpeljal takoj čez mejo v neko dominikansko bolnišnico. Od tam so jo prepeljali v bolnišnico v prestolnici Santo Domingo. Toda ko je Johnny kasneje poklical tja, Islande ni bilo več tam.

Johnny je dva dni povsod iskal Islande, a zaman. Prepeljali so jo v drugo bolnišnico, tam pa jo je neka prostovoljka slišala, kako je molila k Jehovu. (Psalm 83:18) »Ali imaš rada Jehova?« jo je vprašala. »Ja,« je Islande odgovorila s solzami v očeh. »Potem pa nikar ne skrbi,« ji je zagotovila. »Jehova ti bo pomagal.«

Johnny je prosil podružnični urad Jehovovih prič v Dominikanski republiki, naj mu pomagajo najti Islande. Ponudila se je Pričevalka Melanie. Medtem ko je poizvedovala v neki bolnišnici, je prostovoljka, ki je slišala Islande moliti, ujela pogovor in pokazala na deklico. Kmalu je bila Islande ponovno skupaj s svojo družino.

 Kirurški posegi in okrevanje

Veliko ponesrečencev je, preden so prišli v bolnišnico, ki so jo uredili v haitijskem podružničnem uradu, prejelo kaj malo ali sploh nič zdravstvene pomoči, zato so njihovi poškodovani deli telesa postali gangrenozni. Zelo pogosto se je zgodilo, da so pacientovo življenje rešili le z amputacijo. V prvih nekaj dneh po potresu je bilo na voljo zelo malo kirurške opreme, zdravil in celo anestetikov. Razmere so bile travmatične celo za zdravnike. Eden od njih je izjavil: »Želim si, da bi mi Bog določene podobe in glasove zbrisal iz spomina.«

Drugi teden po potresu so začeli prihajati zdravniki iz Evrope, ki so bili Jehovove priče ter so imeli izkušnje in opremo za zahtevne in nujne kirurške posege. Zdravniška ekipa je opravila 53 operacij in poskrbela za tisoče drugih poškodovancev. Triindvajsetletna Pričevalka Wideline je v Port-au-Prince prispela dan pred katastrofo. V potresu so ji razbitine zmečkale desno roko, zato so ji jo morali v krajevni bolnišnici amputirati. Sorodniki so jo kasneje prepeljali v sedem ur oddaljeno bolnišnico v bližini njenega doma v Port-de-Paixu. Toda stanje se ji je slabšalo, zato je bolnišnično osebje dvignilo roke, saj so menili, da ji ni več pomoči.

Za njeno stisko so izvedeli Priče, ki so bili del neke zdravniške ekipe, zato so takoj  odpotovali iz Port-au-Princa, da bi zanjo poskrbeli in jo privedli nazaj za nadaljnje zdravljenje. Ko so drugi pacienti videli, da so njeni duhovni bratje prišlo ponjo, so zaploskali. Wideline se sedaj s pomočjo svoje družine in občine dobro prilagaja novim okoliščinam.

V Dominikanski republiki so Jehovove priče oddajali domove in jih preuredili v rehabilitacijske centre za paciente, ki so bili tja poslani. V teh domovih so se izmenjavale skupine Prič prostovoljcev – zdravniki, zdravstveni tehniki, fizioterapevti in drugi. Z veseljem so skrbeli za paciente med njihovim okrevanjem.

Krepili so vero, vlivali upanje in izkazovali ljubezen

Na prizadetem področju na Haitiju je le 6 od 56 kraljestvenih dvoran Jehovovih prič utrpelo znatnejšo škodo. Večina Prič, ki je ostala brez strehe nad glavo, je bivala v nepoškodovanih dvoranah ali kje na prostem. Ker so se že vajeni zbirati, so se organizirali tako, kakor se za svoje redne shode.

»Kot občina smo se še naprej redno zbirali skupaj k duhovnemu programu,« je pojasnil tamkajšnji nadzornik Jehovovih prič Jean-Claude, »kar je bilo ključno, da so tako mlajši kot starejši ostali trdni.« Kakšen je bil rezultat tega? »Zelo sem vesel, da Jehovove priče še zmeraj hodijo naokoli in oznanjujejo,« je dejal neki moški. »Če jih ne bi videli, bi mislili, da je vse skupaj veliko bolj resno.«

 Priče so ljudem ponujali tolažbo. »Domala vsakdo, ki ga srečamo, je prepričan, da je potres Božja kazen,« pojasnjuje neki Pričevalec. »Zagotovimo jim, da je bil potres naravna nesreča in da ga ni povzročil Bog. Nato jim pokažemo stavek iz 1. Mojzesove 18:25. Tam je Abraham izjavil, da je nepredstavljivo, da bi Bog dobre ljudi uničil skupaj s hudobnimi. Pokažemo jim tudi stavek iz Luka 21:11, v katerem je Jezus napovedal velike potrese za današnji čas. Ljudem pojasnimo, da bo kmalu obudil naše drage, ki so umrli, in odstranil vso trpljenje. Številni so izrazili močno cenjenje za takšno spoznanje.« *

Kljub temu je še vedno veliko izzivov. »Najprej nas je udarila nesreča, potres. Sedaj pa se moramo spoprijemati s posledicami,« je rekel zdravnik Jean-Emmanuel, ki je Jehovova priča. »Poleg nevarnosti, da v prepolnih, nehigieničnih in od dežja premočenih taboriščih izbruhnejo raznovrstne bolezni, na ljudi pritiska še čustvena travma, ki jo sicer zdravimo, a nikakor ne pojenja.«

Več tednov po potresu je neki Pričevalec prišel v kliniko ter rekel, da ga mučita stalni glavobol in nespečnost, kar sta običajni težavi, ki nastopita po kakšni katastrofi. »Ali si imel kakšne poškodbe glave?« je vprašala medicinska sestra, ki je Priča. »Ne,« je odgovoril mirno. »Žena, s katero sem bil poročen 17 let, je umrla. Toda takšne stvari smo pričakovali. Jezus je rekel, da se bodo dogajale.«

Medicinska sestra, ki se ji je pričelo svitati, v čem je morda težava, mu je dejala: »Toda izgubil si svojo življenjsko sopotnico. To je grozljivo! Nič ni narobe, če žaluješ in jočeš. Jezus je jokal, ko mu je umrl prijatelj Lazar.« V tistem trenutku je ta potrti moški planil v jok.

Od več kot 10.000 Prič, ki živijo na prizadetem področju, jih je zaradi potresa umrlo 154. Ocenjeno je, da je v tej nesreči okoli 92 odstotkov prebivalcev Port-au-Princa izgubilo enega ali več dragih ljudi. Jehovove priče so, da bi pomagali žalujočim, večkrat obiskali ljudi, ki so doživeli fizično in čustveno travmo, ter jim tako ponudili priložnost, da nekomu zaupajo svoje občutke. Priče, ki so žalovali, že poznajo svetopisemsko obljubo o vstajenju in rajski zemlji, vendar so prav tako potrebovali sočutne sokristjane, katerim so lahko zaupali svoje občutke in od njih slišali tolažilne spodbude.

Spoprijemanje s sedanjostjo in prihodnostjo

Apostol Pavel je napisal: »Ostajajo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od njih pa je ljubezen.« (1. Korinčanom 13:13) To troje pomaga številnim Jehovovim pričam na Haitiju, da so kos trenutnim okoliščinam, da druge spodbujajo in da brez strahu zrejo v prihodnost. Za to mednarodno pomočjo, ki še vedno poteka, očitno stojijo prava vera, enotnost in prisrčnost. »Še nikoli doslej nisem okusila toliko ljubezni,« je rekla Petra, Jehovova priča, ki je kot zdravnica prišla pomagat iz Nemčije. »Veliko sem jokala, toda bolj zaradi veselja kot zaradi bolečine.«

V reviji Wall Street Journal je letošnji potres na Haitiju opisan kot »najbolj uničujoča naravna katastrofa, ki jo je doživela ena sama država, gledano v luči nekaterih kriterijev«. Toda za tem potresom je bil svet priča še nadaljnjim tragičnim katastrofam, bodisi naravnim ali takšnim, ki jih je povzročil človek. Ali se bodo sploh kdaj končale? Jehovove priče na Haitiju in drugod po svetu so prepričani, da bo kmalu nastopil dan, ko bo Bog izpolnil naslednjo prerokbo iz Svetega pisma: »Obrisal jim bo vse solze z oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. To, kar je bilo, je minilo.« (Razodetje 21:4)

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 15]

»Ne bi mogel prenesti, da bi Ralphendyja pustili tam umreti.«

[Poudarjeno besedilo na strani 19]

»Zelo sem vesel, da Jehovove priče še zmeraj hodijo naokoli in oznanjujejo.«

[Okvir/slika na strani 17]

GRADNJA DOMOV ZA ŽRTVE

Mesec dni po potresu so gradbeni inženirji, ki so Jehovove priče, začeli preverjati, kateri domovi so varni, da bi se družine lahko vrnile vanje. Številni, ki so izgubili svoj dom, so potrebovali začasno bivališče, v katerem bi lahko živeli, dokler ne bi našli trajnejšega doma.

»Na podlagi tega, kar počnejo mednarodne organizacije za pomoč, smo zasnovali poceni bivališča, ki se enostavno sestavijo in so podobne velikosti kakor domovi, v katerih so mnogi bivali prej,« pojasnjuje John, član podružnice Jehovovih prič na Haitiju. »Ščitijo pred dežjem in vetrom ter ni nevarnosti, da bi se ob nadaljnjih popotresnih sunkih zrušila na družino.« Samo tri tedne po potresu je skupina haitijskih in mednarodnih prostovoljcev pričela graditi začasna bivališča.

Ljudje na cestah so se razveselili pogleda na tovornjake, ki so prevažali montažne dele teh bivališč. Neki haitijski carinik je medtem, ko je odobril uvoz pomembnega gradbenega materiala, dejal: »Jehovove priče so bili med prvimi, ki so prečkali mejo, da bi pomagali. Pomoč jim ni samo na jeziku, temveč jo tudi dejansko nudijo.« V prvih nekaj mesecih po potresu so Jehovove priče že postavili 1500 domov za tiste, ki so ostali brez strehe nad glavo.

[Zemljevid na strani 14]

(Lega besedila – glej publikacijo)

HAITI

PORT-AU-PRINCE

Léogâne

epicenter

Jacmel

DOMINIKANSKA REPUBLIKA

[Slika na strani 16]

Marla

[Slika na strani 16]

Islande

[Slika na strani 16]

Wideline

[Slika na strani 18]

Skupina haitijskih Jehovovih prič se odpravlja tolažit žrtve nesreče.

[Slika na strani 18]

Zdravnik, ki oskrbuje nekega dečka v kliniki, ki so jo postavili Jehovove priče.