Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

PREBUDITE SE! DECEMBER 2010

Bog me je tolažil v vseh mojih stiskah

Bog me je tolažil v vseh mojih stiskah

 Bog me je tolažil v vseh mojih stiskah

Pripoveduje Victoria Colloy

Zdravnik je moji mami rekel: »Za vašo hčer ne moremo storiti ničesar več. Do konca življenja jo bodo spremljale bergle in opornice za noge.« Bila sem povsem na tleh! Kaj neki lahko počnem, če ne morem hoditi?

RODILA sem se 17. novembra 1949 v mestu Tapachula v mehiški zvezni državi Chiapas. Bila sem vesela in zdrava dojenčica, za mano pa so se rodili še dva brata in sestra. Toda pri šestih mesecih se nenadoma nisem mogla več plaziti in moje gibanje je bilo omejeno. Dva meseca kasneje pa se sploh nisem mogla več premikati. Zdravniki so bili zbegani, saj so imeli tudi drugi dojenčki v našem kraju podobne simptome. Zato je iz Ciudada de Mexica prišel neki ortoped in nas pregledal. Ugotovil je, da imamo poliomielitis oziroma otroško paralizo.

Pri treh letih so mi operirali kolk, kolena in gležnje. Čez čas pa so se mi pojavile hude težave tudi z desno ramo. Ko sem imela šest let, so me za nadaljno zdravljenje odpeljali v pediatrično bolnišnico v Ciudadu de Mexicu. Tam sem živela pri babici, saj je mama ostala v Chiapasu, kjer je delala na neki farmi. Vendar sem večino časa preživela v bolnišnici.

V približno osmem letu starosti sem nekoliko napredovala. Kasneje pa se mi je stanje poslabšalo in sčasoma se nisem mogla več niti malo premikati. Takrat so zdravniki rekli, da me bodo do konca življenja spremljale bergle in opornice za noge.

Do petnajstega leta sem imela 25 operacij, med drugim na hrbtenici, nogah, kolenih, gležnjih in prstih na nogah. Po vsaki operaciji me je čakalo obdobje rehabilitacije. Po eni od njih so mi noge dali v mavec. Ko so mi ga odstranili, sem morala delati boleče vaje.

Prejmem pravo tolažbo

Ko sem bila stara enajst let, me je med okrevanjem po operaciji obiskala mama. Izvedela je, da je Jezus ozdravljal bolne in celo paralizirane. To je prebrala v Stražnem stolpu, ki ga izdajajo Jehovove priče, ter mi dala en izvod. Skrila sem ga pod vzglavnik, toda nekega dne je izginil. Vzele so mi ga medicinske sestre in me pokarale, ker sem ga brala.

Kakšno leto kasneje me je mama zopet obiskala. Takrat je že preučevala Sveto pismo z Jehovovimi pričami. Prinesla mi je knjigo Od izgubljenega do zopet pridobljenega raja. * Rekla je:  »Če hočeš živeti v tem obljubljenem novem svetu, kjer te bo Jezus ozdravil, moraš preučevati Sveto pismo.« Tako sem kljub babičinemu nasprotovanju pri približno štirinajstih letih pričela preučevati Sveto pismo z Jehovovimi pričami. Naslednje leto sem morala zapustiti bolnišnico, saj je bila namenjena le majhnim otrokom.

Spoprijemanje z izzivi

Postala sem zelo depresivna. Babica mi je nasprotovala, zato sem se morala vrniti v Chiapas in živeti s starši. Vendar smo imeli doma težave, ker je bil oče alkoholik. Nekaj časa se mi je zdelo, da nimam za kaj živeti. Razmišljala sem o tem, da bi se zastrupila. Toda ker sem še naprej preučevala Sveto pismo, je to pozitivno vplivalo na moje stališče. Biblijsko upanje o raju na zemlji me je navdajalo z veseljem.

Z drugimi sem se pričela pogovarjati o veličastnem upanju, o katerem govori Sveto pismo. (Izaija 2:4; 9:6, 7; 11:6–9; Razodetje 21:3, 4) Nazadnje sem se 8. maja 1968 pri osemnajstih letih krstila in tako postala Jehovova priča. Vse od leta 1974 se vsak mesec več kot 70 ur z ljudmi pogovarjam o upanju, ki mi daje razlog za življenje.

Polno, zadovoljujoče življenje

Čez čas sva se z mamo preselili v mesto Tijuana, ki leži blizu meje med Mehiko in Združenimi državami Amerike. Živiva v hiši, ki je prilagojena najinim potrebam. Po njej lahko še vedno hodim z berglami in opornicami, uporabljam pa tudi invalidski voziček, ko kuham ter perem in likam oblačila. Na oznanjevanje se peljem z električnim vozičkom, ki je prilagojen mojim potrebam.

O svetopisemskih naukih se pogovarjam z ljudmi na ulici in na njihovem domu, redno pa hodim tudi v bližnjo bolnišnico in imam biblijske pogovore s tistimi, ki čakajo na zdravstveno oskrbo. Ko končam pogovore, se z električnim vozičkom odpeljem na tržnico, kupim vse potrebno in se vrnem domov, da bi mami pomagala pri kuhanju in gospodinjskih opravilih.

Da bi poskrbela za najine finančne potrebe, prodajam rabljena oblačila. Mama je sedaj stara 78 let in zaradi treh srčnih infarktov ne more več toliko postoriti. Zato skrbim, da jemlje zdravila in se zdravo prehranjuje. Kljub najinemu slabemu zdravju si prizadevava, da hodiva na občinske shode. Sedaj več kot 30 ljudi, s katerimi sem v vseh teh letih preučevala Sveto pismo, sodeluje v krščanskih dejavnostih.

Prepričana sem, da se bo nazadnje izpolnila naslednja svetopisemska obljuba: »Tedaj [v Božjem novem svetu] bo hromi skakal kakor jelen.« Sedaj pa me tolažijo tele Božje besede: »Ne boj se, saj sem s teboj. Ne oziraj se plaho naokrog, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal. Podpiral te bom s svojo desnico pravičnosti.« (Izaija 35:6; 41:10) *

[Podčrtni opombi]

^ odst. 10 Izdali Jehovove priče leta 1958, vendar sedaj ni več v tisku.

^ odst. 18 Victoria Colloy je umrla 30. novembra 2009, ko je bila stara 60 let. Njena mama je umrla 5. julija 2009.

[Slika na strani 12]

Pri sedmih letih z opornicami na nogah

[Slika na strani 13]

Na oznanjevanju uporabljam električni voziček, ki je prilagojen mojim potrebam.