Nastavitev dostopnosti

Izberite jezik

Preskoči na drugi meni

Preskoči na kazalo

Preskoči na vsebino

Jehovove priče

slovenščina

PREBUDITE SE! FEBRUAR 2010

Od SS oficirja do služabnika pravega Boga

Od SS oficirja do služabnika pravega Boga

 Od SS oficirja do služabnika pravega Boga

Pripoveduje Gottlieb Bernhardt

Bil sem oficir v nacistični vojaški organizaciji SS, v Hitlerjevi elitni straži na gradu Wewelsburg. Aprila 1945 sem prejel ukaz za usmrtitev zapornikov v bližnjem koncentracijskem taborišču. Bili so Jehovove priče. Ker je SS zahteval brezpogojno poslušnost oblasti, sem se znašel v moralni dilemi. Naj pojasnim zakaj.

RODIL sem se leta 1922 v neki vasi blizu reke Ren v Nemčiji. Čeprav je tam prevladovala rimskokatoliška vera, je naša družina pripadala pietistom, verskemu gibanju, ki je nastalo v 17. stoletju. Leta 1933, ko sem bil star 11 let, je v Nemčiji prišel na oblast Hitler. Nekaj let kasneje so me zato, ker sem bil zelo uspešen v šoli in športu, poslali na akademijo blizu Marienburga, sedaj Malbork na Poljskem. Tam, stotine kilometrov stran od doma, sem se povsem zatopil v ideologijo nacionalsocialistov oziroma nacistov. Učili smo se o stvareh, kot so čast, marljivost, zvestovdanost, poslušnost, občutek dolžnosti in veliko spoštovanje do nemške dediščine.

Druga svetovna vojna in SS

Ko je leta 1939 izbruhnila druga svetovna vojna, sem se pridružil elitni vojaški enoti Leibstandarte SS Adolf Hitler, ki ji je poveljeval sam Hitler. Člani te enote so bili telesni stražarji vladnih uradnikov, izvajali pa so tudi posebne vojaške operacije. Bil sem priča bojem v Belgiji, Franciji, Nizozemski, Romuniji, Bolgariji in Grčiji. Ko sem bil v Bolgariji, sem se udeležil nekega verskega obreda, ki ga je vodil vojaški duhovnik. »Ali imajo takšne obrede tudi naši sovražniki?« sem se spraševal. »In ali Bog blagoslavlja vojno? Ali eno stran bolj podpira kot drugo?«

Kasneje sem bil poslan na akademijo Junkerschule, na kateri so se mladi moški usposabljali za višje položaje v vojski. Zatem so me dodelili v enoto, ki je stražila generalštab rajha v Berlinu. Tam sem enkrat videl, kako je Hitler v javnosti vpil na nekega politika na visokem položaju. »Takšno vedenje je nezaslišano,« sem si mislil. Vendar si tega nisem upal reči naglas!

V Berlinu sem spoznal Inge, ki je prav tako delala v generalštabu. Tik preden naj bi se poročila, je moja enota morala nenadoma odleteti na rusko fronto – brez ustreznih zimskih oblačil. Vsi smo bili šokirani, saj so temperature pozimi 1941/42 padle pod minus 30 °C.  Tam sem dobil svoje drugo vojaško odlikovanje, železni križec. Kasneje sem bil hudo poškodovan, zato so me z letalom odpeljali nazaj v Nemčijo. Z Inge sva se poročila leta 1943.

Moja naslednja dodelitev je bil Hitlerjev generalštab v Obersalzbergu v bavarskem pogorju. Tam je bil tudi vodja SS, Heinrich Himmler, ki je uredil, da me je zdravil njegov osebni maser in zdravnik Felix Kersten. Kasneje sem izvedel, da je imel Kersten blizu Berlina v lasti posestvo Hartzwalde. Proti koncu vojne je prosil Himmlerja, ali bi lahko tam delali Jehovove priče iz bližnjega koncentracijskega taborišča. Himmler se je strinjal. Kersten je s Pričami ravnal spoštljivo. Neka Pričevalka, ki je delala za Kerstna na Švedskem, je v njegovo torbo vedno dala izvod Stražnega stolpa za Priče v Nemčiji. *

V moje življenje vstopijo Jehovove priče

Proti koncu leta 1944 me je Himmler določil za osebnega pomočnika generala SS, ki je bil poveljnik na gradu Wewelsburg, 400 let stari utrdbi blizu mesta Paderborn. Himmler je načrtoval, da bi Wewelsburg postal kultno središče ideologije SS. Nedaleč od utrdbe je bilo majhno koncentracijsko taborišče Niederhagen, v katerem je bila posebna skupina zapornikov – Jehovove priče, ki so se imenovali tudi Preučevalci Biblije.

K meni je večkrat prišel zapornik Ernst Specht, da bi zdravil moje poškodbe. »Dobro jutro, gospod,« je rekel.

»Zakaj ne rečeš ‚Heil Hitler!‘?« sem se ostro odzval.

Taktno je vprašal: »Ali ste bili vzgojeni kot kristjan?«

»Ja,« sem odvrnil. »Vzgojili so me kot pietista.«

»Torej,« je nadaljeval, »veste, da Sveto pismo obljublja rešitev (heil) samo po Jezusu Kristusu. Zato ne morem reči ‚Heil Hitler!’.«

Bil sem presenečen in prevzet, zato sem vprašal: »Zakaj si tukaj?«

»Sem Preučevalec Biblije,« je odgovoril.

Pogovori z Ernstom in še enim Pričevalcem, Erichom Nikolaizigom, ki je bil frizer, so se dotaknili mojega srca. Toda takšni pogovori so bili prepovedani in moj poveljnik mi je ukazal, naj tega ne počnem več. Kljub temu sem menil, da ne bi bilo vojne, če bi vsi  v Nemčiji – tako imenovani krščanski deželi z milijoni vernikov – ravnali tako kot Priče. »Morali bi jih občudovati, ne pa preganjati,« sem si mislil.

Nekega dne je poklicala neka pretresena vdova in prosila, ali bi lahko njenemu sinu priskrbeli prevoz, saj je nujno potreboval operacijo slepiča. Nemudoma sem naročil prevoz, vendar ga je moj poveljnik preklical. Zakaj? Moža te vdove so usmrtili, ker je bil član skupine, ki je skušala julija 1944 narediti atentat na Hitlerja. Sin je umrl, jaz pa sem bil povsem nemočen. Ta dogodek do dandanes bremeni mojo vest.

Bil sem šele v svojih zgodnjih 20-ih, a sem na življenje že pričel gledati stvarno, ne pa tako, kot ga je predstavljala nacistična propaganda. Obenem sem vse bolj občudoval Jehovove priče in njihove nauke. To pa me je privedlo do najbolj dramatične odločitve v življenju.

Aprila 1945 so se približevale zavezniške sile in moj poveljnik je pobegnil iz Wewelsburga. Nato je prispela enota s Himmlerjevim ukazom, da naj uniči utrdbo in pobije zapornike. Poveljnik bližnjega koncentracijskega taborišča mi je izročil seznam zapornikov, ki naj bi jih usmrtili – vsi so bili Priče. Zakaj takšen ukaz? Menda so vedeli, kje so bile umetnine, ki jih je zaplenil tretji rajh in so bile očitno skrite v nekaterih tamkajšnjih objektih. Ta skrivnost ni smela priti na dan! Kaj naj bi torej storil glede ukaza za usmrtitve?

Pristopil sem k poveljniku taborišča in mu rekel: »Ameriške čete se približujejo. Ali ne bi bilo zate in za tvoje može dobro, da odidete?« Ni ga bilo treba preveč prepričevati. Potem sem storil nekaj nezaslišanega za SS oficirja – nisem izpolnil ukaza in Priče so preživeli.

Biti njihov brat si štejem v čast

Po vojni sva z Inge navezala stik z Jehovovimi pričami in pričela goreče preučevati Sveto pismo. Pri tem so nama pomagali Pričevalka Auguste in še nekateri drugi. Zaradi poškodb iz vojne in neizprosnega povojnega obdobja je bilo življenje težko. Vseeno sva z ženo posvetila svoje življenje Jehovu in se krstila, jaz leta 1948, Inge pa leta 1949.

V 1950-ih je nekaj Prič, ki so bili med vojno v Wewelsburgu, tam organiziralo ponovno snidenje. Med njimi so bili Ernst Specht, Erich Nikolaizig in še en zvest zapornik, Max Hollweg. Štejem si v veliko čast, da sem njihov brat, saj so ti pogumni Božji služabniki tvegali svoje življenje, da so mi oznanjevali. Na snidenju je bila tudi Martha Niemann, ki je v Wewelsburgu delala kot tajnica. Tudi nanjo je ravnanje Prič naredilo močan vtis in je postala predana Jehovova služabnica.

Ko se ozrem nazaj na vsa ta leta, vidim obilo dokazov, da »ves svet [. . .] leži v oblasti [Satana Hudiča]«, česar kot mlad naiven idealist nisem razumel. (1. Janezovo 5:19) Poleg tega jasno vidim velikansko razliko med služenjem tiranskemu režimu, kakršen je bil Hitlerjev, in služenjem Jehovu. Prvi zahteva slepo poslušnost, medtem ko Jehova hoče, da mu služimo iz ljubezni, ki temelji na točnem poznavanju njegove osebnosti in namenov, razodetih v Svetem pismu. (Luka 10:27; Janez 17:3) Da, Jehovu bom služil, dokler bom živ.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 9 Glej Stražni stolp, 1. julij 1972, stran 399, v angleščini.

[Slika na strani 19]

Najina poročna fotografija, februar 1943

[Slika na strani 19]

Grad Wewelsburg naj bi postal središče ideologije SS.

[Slika na strani 20]

Z ženo Inge danes